Slovenski dom: Najvišji vrh na svetu je še vsakokrat zmagonosno odbil napad plezalcev
Tudi letošnja angleška ekspedicija na Mount Everest je, kakor smo že pisali, morala kloniti pred silovitostjo narave in nedosegljivostjo tega vrha. Skoraj bi tudi letos to ekspedicijo doletel isti tragični konec, kakor pred dvema letoma nemško Nanga-Parbat ekspedicijo.
Ob teh vedno znova neuspelih poizkusih nastaja vprašanje, ali je sploh mogoče doseči ta vrh z dosedanjimi alpinskimi izkušnjami. Vsak alpinist stoji načelno na stališču, da se noben vrh ne more stalno upirati in da ni noben vrh nepremagljiv. Padal je en »problem« za drugim, ki je tudi svoje dni veljal kot nerazrešljiv, pa bodisi to v Alpah ali pa izven Evrope. Izdržljivi planinci so že presegli višino 7000 m, kakor n. pr. Aconcagua, in zakaj bi ne bilo že v naprej mogoče premagati najvišji vrh na svetu. Razumljivo je, da ravno tak ideal ne da miru častihlepju alpinskih plezalcev. Kajti, kdor je enkrat povohal v višino nad 3000 in 4000 m, ve, kakšen je občutek planinca in da ga ne zapusti nikdar več.
Pri zadnji ekspediciji na Himalajo so bili udeleženi planinci vseh vrst. Vsem, predvsem pa Angležem, so bila na razpolago poleg njihovega obširnega tehničnega znanja tudi dragocena sredstva. Letošnja ekspedicija je šla oborožena z vsemi izkušnjami in pripravljena z vsako malenkostjo, ki bi lahko koristila v tej višini. Da bi bila letošnja ekspedicija pomanjkljiva ali površna v katerikoli točki, ni mogoče trditi. Vemo pa tudi iz izkušenj v evropskih Alpah, da niso vedno najvišji vrhovi tudi obenem najtežji. Mont Blanc in Dufour nista najtežje dostopna vrhova, če sta prav najvišja, v primeru, da so vremenske razmere ugodne.
V Himalaji pa je stvar drugačna. Ne glede na težkoče, ki jih stavi višina na srce in na pljuča, mora biti Himalaja tudi v čisto tehničnem alpinskem smislu zares težak »problem«. Ni si mogoče misliti drugače, kot da tudi ti velikani nudijo na gotovih prehodih večje število težkih nalog, ki zahtevajo alpinskega plezalca velikega stila, da jih more premagati. To potrjujejo tudi poročila, ki so dosedaj znana o usodi vseh ekspedicij na Mount Everest. Ti drzni plezalci niso premagovali samo vseh naravnih težkoč: izredno velik krvni pritisk in zelo otežkočeno dihanje, ampak so morali premagati prave alpinske pustolovščine v najnevarnejšem smislu. Če pa pridam o vsem tem težavam še vremenske razmere, ki se vsak čas izpreminjajo, potem si lahko mislimo, kako nevarne so te ekspedicije za vse udeležence in kako negotova je vedno njihova usoda. Tudi letošnja ekspedicija je morala kloniti zlasti zaradi vremena in se je končnoveljavno zaenkrat odrekla Mount Everestu.
Slovenski dom, 15. junij 1936