Alpinizem.net - Urban Nagode: ... sonce
Končno je tu. Po delovnem poletju sva z Dorotejo le pričakala dolgo planirani dopust po Balkanu.
Prvoten plan je s kombijem prepotovati od Slovenije pa do juga Albanije.
Prva postaja – Biokovo. Po celodnevnem natepavanju slovenske in hrvaške avtoceste se ob sončnem zahodu ustaliva na robu neke male vasice, kjer najdeva primeren kraj za prenočitev. Naslednje jutro se zapodiva v steno Vrisove glavice. Po dveh splezanih smereh se nama je od sonca že orng bledlo, zato za naslednji dan izbereva malo bolj senčno smer Zapadna vrata v hribu Šibenik. Dolg dostop, krasno plezanje in še daljši sestop so naju primorali, da sva Hrvaško zapustila en dan kasneje.
Druga postaja – Kanjon Tijesno blizu Banja Luke, kjer letno poteka tudi festival Drill and chill. Na kratko: dobra, a ne najlažja plezarija in prijazni domačini. Dostop do smeri je bil spust z vrha kanjona in že to je bil pravi projekt, a nama je uspelo. Plezarija po smeri Pinocchio nazaj na vrh pa je potekala gladko in uživantsko. Sledili so dnevi slabega vremena, zato sva plezališči Kameni most in Balagaj obiskala samo z marelo. Po tednu dni si v Mostarju privoščiva prvi tuš. Vreme se ne izboljšuje, zato nadaljujeva proti jugu.
Tretja postaja – Kotor. Deževne dni si krajšava z izleti do NP Lovčen, Skadarskega jezera in vzponi na okoliške kucle. Po slabem tednu dežja je končno spet na sporedu plezanje – Mrčeve grede. Tu so naju presenetili številni svedrovci, narejenih je veliko več smeri kot sva pričakovala. Stena je majhna a plezarija ni švoh. Optimistično se nato naslednji prestaviva na izhodišče na višini 1600 metrov, saj sva želela plezati v severni steni hriba Subre kjer je kar nekaj slovenskih smeri. Po treh urah in tisoč višincih dostopa stežka obrneva zaradi mraza oz. vetra. Kasneje se je odločitev izkazala za eno boljših, saj je tokrat namesto dežja začela padati sodra. V trenutku, ko se vrneva nazaj do kombija pa spet posije sonce (edn naja j**e). Kar malo razočarana zaspiva. Naslednji dan je sončen in splezava smer Četrti kamen od sonca, nato pa se skleneva, da je čas za odhod.
Četrta postaja – Albanija. Vreme nama je kar pošteno spremenilo plane, tako sva morala iz prvotnega plana črtala celotni severni del Črne Gore in Albanije in se držala bližje obali. Ker nimava največ podatkov o tamkajšnjem plezanju se odločiva, da obiščeva edini Climbing gym v državi. Tam dobiva glavno informacijo, da se informacije za vodniček še zbirajo. Tako se prepuščena sama sebi najprej odpraviva v plezališče Bovilla. Frikava ravno toliko, da pika poči in skleneva, da se odpraviva na jug, kjer sva prepričana, da naju čaka boljša skala. Tako prideva do kanjona Gjipe. Tam pa: dež, sonce, divji psi, plezanje, kopanje, mafija in lepe peščene plaže. Dežja/sonca je bilo ravno toliko, da sva se tudi tu lahko le nafrikala. Po še eni “optimistični” vremenski napovedi se odločiva, da podaljšava še južneje.
Peta postaja – Grčija. V Meteori naju je sonce le pričakalo. Po nekaj urah vožnje se utaboriva med konglomeratnimi stebri. Naslednje jutro se vzhičena že zapodiva v njih. Na začetku se je bilo treba skoraj na novo naučiti plezati, a hitro sva postala pogumna, a ko so v cugu le trije svedrovci, dobi izraz navrtana smer drugačen pomen. Vseeno izkoristiva dobro vreme in splezava kar nekaj smeri. Dopust gre proti koncu in počasi se vračava domov. Obvezno pa se za piko na i ustaviva se še v Tulovih gredah in Paklenici.
Vreme nama je kar zagodlo, a izkoristila sva kar sva lahko. Splezala, videla in doživela sva kar nekaj, a se strinjava, da se bo treba še vrniti.
Urban Nagode
Doroteja Brgant