Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na meji treh držav

Slovenec (1922) - Josip Lavtižar: Zadnji dan leta je bilo. Hipoma me je obšla misel, da bi stopil na Karavanke in pregledal raz višino, kakšen da je Silvestrov dan.

Prinesi podkovane čevlje in kramžarje, v nahrbtnik pa nekoliko provijanta: sem rekel postrežnici. »Tudi zavitek smodčic ne bo odveč.«
»Ob štirih popolne je zahvalna pesem v cerkvi,« je odvrnila in se obotavljala. »In čemu cigarete, ko niste kadilec?«
»Do štirih pridem nazaj. Menim, da ne bo kakšne nezgode.«
Vzel sem še okovano palico in se odpravil v goro. Decembrovi dnevi so kratki; treba je vsako uro vestno izkoristiti, da človeka ne zasači noč.
»Kam v tem mrazu in snegu?« me je vprašal Spodnji Logar, ki je peljal na saneh tri velike rjuhe sena s senožeti.
»Na Petelnjek!« sem mu odgovoril.
Hotel je še nekaj pripomniti, toda izza ovinka je pridrčalo več drugih vaščanov,
vsak s polnimi sanmi dišeče mrve. Teža tovora in uglajena snežena pot jih je potiskala po strmini navzdol, da se niso radi ustavljali brez potrebe. Vozili so naprej in krepko zavirali z nogami, da bi jih ne vrglo kam v stran.
Na Ravneh se je sledila lisica, ki je imela svoje tačice tako lično uravnane, kakor da bi bila hodila samo po eni nogi. Poznalo se je, da je stopala iz svojega bivališča proti hišam, kjer bi dobila kaj bolj tečnega pod zobe.

Kar vidim, da hitita za mano dva Vranglovca.
»Stojk,« je zaklical eden še precej daleč od mene.
Ni treba dostavljati, da sem bil povelju pokoren. Ampak človek slabega sluha bi bil šel kar naprej ter dobil zato kroglo v hrbet.
Vranglovca sta me kmalu dohitela. Oba sta bila temnokožca in imela kakor oglje črne lase. Njuni mračni pogledi so me vznemirjali v gorski samoti, ker sta me smatrala za nepoštenjaka. Sin slovenske matere in prost jugoslovanski državljan stoji tu pred inozemcema, ki sta doma nekje doli ob Volginih stepah in spoznavata morebiti še Mohameda za svojega preroka.
»Obrni žepe in dvigni roki!« sta zavpila nad mano in začela ropotati s puškama. Tudi to se je zgodilo.
Po otipavanju nahrbtnika in po mali svoti 60 kron v denarnici sta sklepala, da nista zasačila tihotapca ter me zato pustila naprej. Ob takem prizoru mora imeti človek precej močne živce.

Na koncu senožeti se je začel smrekov gozd, ki mu pravijo v Klinih. Tukaj je bilo nekoliko manj snega, ker so ga zadrževale široke veje, da ni mogel padati na tla. Pot je postajala vedno bolj strma. Tri plahe srne so skočile v svoji sivkasti zimski obleki ena za drugo čez stezo in izginile.
»Ne bojte se!« sem klical za njimi.
»Vidi vas človek, ki ima le palico, ne pa merilnega orožja ter sploh ni zmožen, da bi tako ljubki stvarici storil kaj zalega. On sam rad živi, zakaj ne bi živele tudi ve.«
Goščava je izginjevala in kazati se je začela planina, nad katero se je razprostiralo jasno nebo. Petelinjek je bil sicer še precej oddaljen, pa tudi njegova višina se je vedno bolj zmanjšala, tako dolgo, da sem stal na njegovem vrhu (1547 m).
»O kako si lep, ti ljubi svet,« sem vzkliknil na vrhu, gledajoč na vse strani odprto stvarstvo božje. Pihal je sicer mrzel sever, ki me pa ni zmotil v premišljevanju.

Najprej sem se obrnil proti vzhodu, kjer so se vrstile naše gore: Kepa, Stol, Grintovci ter se sukale potem na Spodnje Štajersko prav dol do Radovine in Kozjeka. V dimni daljavi so se izgubljale slovenske pokrajine očesu, toda pred dušo je stopila kar naenkrat vsa Jugoslavija. Kako težko smo te pričakovali in s kakšnim veseljem pozdraviti tvoj prihod! Radovala so se srca v zavesti, da smo sedaj zjedinjeni in da smo prišli do svojih pravic, ki smo jih poprej pogrešali. Ampak kakšno razočaranje! Mesto, da bi nam bila ti mali, ki bi objemala vse z enako ljubeznijo, kažeš se mačeho, ki dela razloček med otroci. Bog nam je dal kravico, toda kje je pravica? Da, tudi travice je dovolj, toda kosijo jo le nekateri. Nebroj je vzgojenih milijonarjev, zajedno se pa množijo reveži. Imamo sicer može, ki se prištevajo učenim, žal, da jim nedostaje tiste notranje iskre, ki bi znala prilagoditi svojo učenost resničnim potrebam ljudstva. Preganjajo mušice, a ne zasujejo močvirja. Čemu mi je visoka služba, ako nimam nobene pametne misli? Kakor slepemu ne koristi, očala, tako je tudi nesposobnežu odveč ministrski fotelj in poslaniški sedež. Diplomat naj se odlikuje po delih, ki jih izvrši v blagor države, ne po velikih dohodkih častnih naslovih. Seveda je lažje biti velik gospod, nego velik mož.
Tako težke misli so mi hodile po glavi na vrhu Petelinjeka. Ako si bistre glave, lahko še sam dostaviš, kar manjka meditaciji zadnji dan leta. Koliko prošenj in pritožb je že odšlo v Belgrad, pa v neizmerno škodo ljudstva ni nanje nikakega odgovora! Založene v velikih skladovnicah širijo že smrad okrog sebe, ker jih nesrečni centralizem ne more rešiti.

Poglejmo sedaj proti severni strani, kjer širokopleči Dobrač izteguje svoje belo teme v zrak (2167 m). Ob njegovem vznožju teče reka Zilja, v njeni bližini pa se vidi trg Podklošter s staro podrtijo nekdanjega benediktinskega samostana. Globoko pod nama se razteguje Ziljska dolina, kjer prebiva pristen slovenski rod, ki bi moral po vsej pravici pripadati Jugoslaviji. Daleč za Dobračem se vspenja zid Visokih Tur, leskečih se v opoldanski razsvetljavi v nepopisni zimski krasoti. Visoki Klek, Ankogel, Hochalpe itd. dvigajo svoje glave nad 3000 m morske višine. Na planoti ob bregovih Drave se vidi Beljak s svojimi zvoniki, š e naprej se zrkalijo Blaško, Osojsko in Vrbsko jezero.
Nemška Avstrija! Nekdaj so se vsipale v tvoje cvetoče pokrajine mnogobrojne
čete tujcev, sedaj pa je zaprta pot skoro vsakemu prometu. In ti Dunaj, ki si se razvil v krasno prestolnico, kako globoko si padel sedaj! Postal si domovina papirja, kjer krožijo noč in dan tiskovni stroji in mečejo iz sebe bankovce.

Izza gošče so se prikazali štirje vojaki in se obrnili naravnost proti vrhu Petelinjeka. Nemško-avstrijska straža je! Niti na misel mi ni prišlo, da bi bil ubežal pred njo, ker sem se zavedal, tla še nisem prekoračil jugoslovanskega ozemlja. Kljub temu sem se hotel nekaj opravičevati, ko so me pozdravili prišleci z vljudnostjo, ki je lastna omikanim ljudem.
»Nobenega opravičevanja ni treba,« je odvrnil eden, »saj stojimo vsi na prostoru, na katerem še ni določena natančno mejna črta. V bodoče bomo itak živeli mirno med sabo, ker smo kakor sosedje navezani drug na drugega.«
Poglej no, sem si mislil, poprej tako hudi nacionalci bodo začeli sedaj že iz roke zobati. Ni še dolgo od tega, kar so imeli ti ljudje geslo: »Kjer Nemec zmaguje, tam Nemec kraljuje.«
Po kratkem sestanku so odšli s Petelinjeka proti Korenskemu sedlu, kjer se je videla cesta, ki pelje s Kranjskega na Koroško, jaz pa po nasprotni strani navzdol.

Iznad koče, ki so jo zgradili Italijani na obmejni točki Peč, se je vzdigoval dim, kar je kazalo, da koča ni brez prebivalcev. Kmalu sem došel do žičnih ovir. Gorindol sta korakala, dobro zavita v zimske plašče, dva alpina in gledala človeka, ki se je bližal bodeči ograji. Toda nezaupnost je kmalu minila. Z lepimi besedami se je dosegel sporazum in to tembolj, ker sem vojakoma ponudil zavitek smodčic, ki so vplivale naravnost presenetljivo. Kajpada! Kdor je privajen nikotinu, pa ga že dalj časa pogreša, ne more dovolj prehvaliti tistega, ki mu tobak podari. Italijana sta pozabila na vse premisleke, odprla vhod skozi ograjo in me povabila v kočo, češ, naj se pogrejem pri ognju. V koči sta bila še dva tovariša, ki sta pokladala polena k loncem. Vsi so se pritoževali, da tako divjih krajev in tako hude zime niso vajeni, eden je bil namreč doma iz florentinske, trije pa iz ravenske provincije. Dalje jim ni bilo prav, da so že štirinajst dni na tej samotni gori, čeprav bi se morali menjavati vsak tedni.
Slednjič so začeli kar naravnost zabavljati zoper državno upravo, ker se niso strinjali s tem, da Italija podjarmljuje tuje dežele in tuje narode. Na mojo pripombo, da morajo tudi slovenski fantje na albanski meji, torej v še bolj divjih krajih in poleg tega med nekulturnim ljudstvom služiti pri vojakih, oni pa bivajo vsaj med omikanimi ljudmi, so ponovno zatrjevali, da Italija nima nič opraviti tukaj, v srcu so pa morebiti še kleli vse višje državnike, naj se pišejo Orlando, Giolitti, Bonomi ali kako drugače.
Uvidel sem, kako da so vojaki čisto nedolžni pri teh zasedbah in kako da se italijansko ljudstvo sploh ne strinja s tem, da bi se ugrabljale slovenske dežele. Vse to je le delo nekaterih državnikov, ki v svoji nadutosti priklopljujejo Italiji narode, ki nočejo imeti z njo nobeno zveze. Mi se tolažimo s tem, da je pot do pravice večkrat silno dolgu, a vemo tudi, da krivica ne traja večno. Skala leži sedaj sicer na sredi ceste, toda prišel bo čas, ko se bo zvalila s poti.

Popoldanska hoja proti domu je bila mnogo prej dovršena, kakor jutranja. Sonce je že davno zašlo za Julijske Alpe, vendar je njegov odsvit še dalj časa krasil vrhove Mangarta, Jalovca, Ponce, Mojstrovke in drugih prvakov naših gora. Vlekel je mrzel veter, da je bilo treba potegniti kosmatinko čez ušesa in natakniti rokavice. Tu in tam se je oglasila kaka gorska siničica, ki morebiti ni dobila zadostne hrane, v višini pa so se prepeljavale vrane, ki so dokončale dnevno delo iskale prenočišč.

Deset minut čez štiri sem stopil v cerkev, natlačeno z ljudstvom. Pesem sv. Ambroža se je dvigala proti nebu v zahvalo za vse v starem letu prejete dobrote, zajedno pa tudi združena s prošnjo, da bi v novem letu učakali kaj boljšega.

Jos. Lavtižar
Slovenec, 31. december 1922
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.