Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na obisku pri Mihu Žumru

Naš stik, Podjetja smo ljudje - Vladimir Habjan: Ko predstavljamo razne hobije, s katerimi se ukvarjajo zaposleni v elektrogospodarstvu, je presenetljivo kako veliko med njimi je ljubiteljev narave in predvsem gora. Ni čudno, saj veljamo Slovenci za narod gornikov.

Miha Žumer je doma iz Gorij na Gorenjskem, pod našimi najvišjimi gorami. Čeprav je bil povezan z gorami vse od malih nog, ga je, zanimivo, v svet vertikale še najbolj zvabil njegov službeni vodja in kasneje direktor, znani alpinist in himalajec, Tomaž Jamnik. V mesecu juniju, ko gorski reševalci praznujemo stoletnico organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, je bil Miha pravi sogovornik za našo rubriko.

Miha Žumer je že 34 let zaposlen v Elektru Gorenjska. Pri 15-letih je odšel v Ljubljano, kjer je končal srednjo elektrotehnično šolo (Vegovo) in kasneje še univerzitetni študij na Fakulteti za elektrotehniko, smer energetika. Ker je imel štipendijo pri Elektru Gorenjska, se je tudi zaposlil tam. Sprva je delal v razvoju, kasneje kot projektant, kjer se je najdlje in najraje ukvarjal s projektiranjem RTP, delal je tudi v investicijah, zdaj pa je vodja Službe za razvoj. Pravi, da so njegov hobi 110 kilovoltna GIS stikališča.

Miha, klasično vprašanje, kaj te je zvabilo v gore, v svet vertikale in med gorske reševalce?

»Najbolj od vseh mi je bil izziv moj dolgoletni direktor Tomaž Jamnik - Mišo, tako službeno, kot gorniško. Plezati sem začel šele po študiju, kot študent pa sem veliko hodil po svetu 'na štop'. Po končanem študiju za potovanja ni bilo več toliko časa, pa sem se začel več ukvarjati z alpinizmom. Jamnik je bil dejansko naključje, z njim se mi je odprl sanjski svet, nikoli si nisem mislil, da bom to kdaj tako intenzivno počel. Največ sem plezal med leti 1979-87, ko sem se oženil, pa manj. Sedaj pa, če je le mogoče, rad poprimem za skalo, ki mi včasih nepopisno diši. Med gorske reševalce sem se vključil leta 1986. Izkušenj in doživetij imam torej dovolj, za celo knjigo, ki jo nameravam tudi napisati – bolj za sebe. Zdaj mladi dvomijo, kaj vse smo včasih plezali, pa se pogosto motijo. Svoje čase sem bil tudi kategoriziran (z dobrimi vzponi nabiraš točke in dobiš določen razred težavnosti, op. p.), šolal sem se tudi za gorskega vodnika. To mi je bil izziv, ljudem približati gore. Vse, kar sem počel, sem počel s srcem. Nikoli nisem plezal na silo, nikoli nisem treniral zaradi rezultata, preveč je bilo službe in družine.«

Kaj ti pomenijo gore in plezanje?

»Gore so stik s pristno naravo in lepoto. Vedno sem rad fotografiral in sem s slikami gore želel pokazati tudi drugim. To so taki nepozabni trenutki, da jih ne moreš opisati. Spominjam se, ko sem nekoč plezal težko previsno smer v Italiji in vso smer veliko fotografiral, na vrhu pa ugotovil, da je bil fotoaparat brez filma. Ampak take stvari se vseeno zapišejo v srce. Moj vzornik je bil legendarni Tine Mihelič, ki sem ga osebno poznal, v globino pa sem ga spoznal predvsem preko knjig. Bil je zelo dober alpinist, ni imel velikih plezalskih ambicij, pač je imel ambicije v gorah. Tega se ne da kupiti.«

Kdaj si se prvič podal v gore in s kom?

»S šestimi leti me je brat vzel s svojimi prijatelji na Triglav. Tako je bilo pri nas, enkrat na leto je bilo treba na Triglav. Ata je vedno šel s kolesom od doma in bil pozno zvečer že nazaj. Zakaj je to tako skrivnostno počel, ga žal nisem uspel vprašati (umrl je 1976), verjetno pa si je šel 'privezat' dušo.«

Kako pa te je pritegnil Tomaž Jamnik?

»K njem v pisarno v Kranju so hodili kranjski alpinisti kot Nejc Zaplotnik, oba Štremflja, Peter Markič, Luka Karničar in drugi. On jim je bil kot oče, bil je starejši, dober organizator, dober prijatelj, soplezalec. Če je kdo od njih prišel, pa Mišota ni bilo, so prišli vprašat, kje je, mene, ker sem bil v sosednji pisarni. Navadno so ga počakali pri meni. Pogovarjali smo se samo o alpinizmu in doživetjih – izredno so me navdušili. Videl sem, da so to 'ptice iz moje jate' s katerimi letam. Tako sem našel v njih prave 'raziskovalce nekoristnega sveta', kar sem tudi sam. Lahko te prime, da bi žel slavo, ko pa enkrat bivakiraš in zmrzuješ vso noč, se vprašaš, zakaj to počneš. Ker sem to jaz! To sem našel v teh ljudeh. Plezal sem v glavnem v domačih Julijcih, Dolomitih, Zahodnih Alpah, bil pa sem tudi na manjših odpravah v Južni Ameriki, Afriki, …. Moji soplezalci so bili v glavnem iz domačega gorjanskega AO (Alpinistični odsek Gorje), ki je bil takrat kar močan. Po nekem konfliktu pa so mlajši perspektivni alpinisti prešli v AO Radovljica, kjer so zdaj udarna moč in imajo boljše pogoje. Tam sta zdaj tudi moja sinova.«

Kako si zašel med gorske reševalce?

»Čutil sem, da lahko pomagam prijateljem, ki se jim kaj zgodi v gorah. Že kot mlad alpinist sem bil prepričan, da bom enkrat naredil ta korak, kot starejši pa sem imel tudi strokovno znanje, saj sem alpinistični inštruktor. Takrat sem sistematično začel delati na tehniki. V začetku decembra 1986 je šel prijatelj iz AO v Avstrijo in je nazaj 'švercal' turnosmučarsko opremo čez Karavanke. Ker se ni vrnil, smo ga šli prijatelji alpinisti z jeseniškimi gorskimi reševalci iskat. Takrat sem se odločil, da stopim med gorske reševalce, da bi svoje znanje in izkušnje uporabil tudi za pomoč drugim.«

Ste fanta našli?

»Žal šele spomladi, ker ga je že na avstrijski strani meje odnesel in zasul plaz. Podobno smo čez nekaj let iskali na Vršiču tudi Šraufa (Stane Belak-Šrauf). Gore so včasih velik izziv, tudi za gorske reševalce. Ko te pokličejo na reševanje, prvi trenutek navadno nimaš nobenih podrobnejših informacij, ne veš, kaj se je natančno zgodilo, kam bomo šli. Vsa zgodba se intenzivno odvija kasneje. To je zame velik izziv. Navadno je to pozno popoldne in to v nedeljo, ko bi rad z družino preživel nekaj uric. Prejšnji teden smo imeli dve reševanji (pogovor je bil opravljen 25. 4., op. p.). Vsako reševanje za sebe je prava avantura, ne veš, ali bo ponesrečenec še živ, hitiš, poskušaš čim prej priti do njega, skratka vse narediš, da ga rešiš.«

V GRS si dolgoletni inštruktor, učiš mlade in se ukvarjaš tudi z opremo ...

»Res je, že po dveh letih, ko sem postal reševalec, sem opravil potrebno izobraževanje za inštruktorja GRS. Takrat sicer nisem imel takih ambicij, a je postaja GRS Jesenice potrebovala inštruktorje. Imel sem andragoško znanje in sem pristal na to. Čeprav mi včasih zmanjkuje časa, poskušam s seminarji znanje stalno dopolnjevati. 22 let sem član komisije za opremo na zvezi, kjer poskušam izsledke moderne tehnologije v gorništvu dopolnjevati z ustreznimi nakupi opreme, da ne gremo v zgrešene nabave in da denar, ki ga dobimo od Uprave za zaščito in reševanje, čim bolj pametno porabimo.«

Kaj tebi pomeni pomagati ljudem v stiski z ozirom na današnje čase, kjer je več individualizma kot pa kolektivnega duha?

»Meni veliko pomeni rešiti človeka iz stiske, mu dati upanje, da preživi in se spet vrne nazaj v gore. Do teh situacij pa vedno lahko pride, vse je mogoče. Tudi sam sem se s svojimi 'podvigi' pogosto izpostavljal, a se je meni do sedaj pač srečno izšlo. Vem pa, da se vsem vedno ne. Lahko jih prehiti slabo vreme, onemoglost, poškodbe, zataji zdravje, doživijo razne stiske, … in takrat jim je treba pomagati, da čim lažje in čim hitreje pridejo varno v dolino, do upanja in se vrnejo v življenje. Včasih je treba pomagati tudi svojcem, ki so doma, jim s spodbudami pomagati razrešiti negotovosti in stiske. Spominjam se svojih nečakov, ko še ni bilo mobitelov in me je navadno sestra pogosto zvečer klicala, kje so. Vedel sem, da se vedno lahko kaj 'zaplezaš' in čas gre. Skozi to sem čutil, kako človeka skrbi. Sam to sedaj okušam na lastni koži. Reševanje ne potrebuje velikega 'pompa' in obešanja na zvon, saj gre za notranje stiske ljudi ob nesreči.«

Bi se strinjal z mnenjem, če pomagaš drugim, da narediš nekaj tudi zase?

»Popolnoma se strinjam s tem. Res največ odnesem sam. Po eni strani dobim uteho, po drugi strani izkušnje, kot reševalec pa pridobim tudi samozavest. Včasih sem v dilemi, ali sem dovolj fizično pripravljen, da v reševalno akcijo nesem tako težek nahrbtnik ali sem se dovolj potrudil … . Te lastne potrditve so največ vredne. Trenutno opravljam 80-urni tečaj prve pomoči in vidim, koliko stvari še ne znam. Kar vleče me, kaj vse bi še lahko naredil in se sprašujem, kako sem mogel toliko let biti brez določenih znanj. Sem pač sistematik in to mi ne da miru. Če na reševanju ni zdravnika, se, če je le mogoče, po telefonu poskušam posvetovati z njim, da stroko povežem s svojim znanjem. To je timski pristop dela.«

Se ti zdi, da smo prostovoljci dovolj cenjeni v časih, ko je več vredno potrošništvo in bogastvo? Ali nismo reševalci na nek način v teh časih čudaki?

»Nimam tega občutka. Ko pridemo na pomoč, so ljudje vedno veseli, da jim pomagamo. Mislim, da smo reševalci lahko za zgled. Tu gre za elementarno borbo za življenje, takrat se ljudje vrnemo nazaj k pravemu razmišljanju. Nočem se spuščati v relativizem, sem pa vesel, da lahko dam izkušnje, pridobljene skozi alpinizem in mnoga reševanja. Seveda pa moram biti dobro pripravljen, če nisem, izpostavljam tudi sebe. Trezno je treba presoditi, česa si v danem trenutku sposoben.«

Se spominjaš kakšnega zanimivega reševanja?

»Vsako reševanje je tako ali drugače zanimivo. Pred leti smo plezali Slovensko smer v Triglavu, ki jo poznam kot lasten žep. Že na vstopu me je ena gospa, ko sem jo prehitel, nadirala, kako se ne znam obnašati. Rekla je, da sicer prvič pleza, da pa ve, kako se v hribih hodi. Potem smo se skozi smer stalno srečevali. Kasneje je na nekem težjem mestu padla in se poškodovala. Njen vodnik me je kot reševalca prosil za pomoč. Moja diagnoza so bila zlomljena rebra, kar se je kasneje v bolnici izkazalo za pravilno. Hotela je nadaljevati s plezanjem pa ni in ni šlo in je le dovolila, da sem poklical helikopter. Drugi dan, ko sem jo obiskal v bolnici, se mi je opravičila. Všeč mi je bilo, da smo skozi nesrečo vsi spoznali, da smo eden drugemu potrebni.«

Kako te sprejemajo kot gorskega reševalca v službi?

»Kot na humanitarno stvar. Reševalci imamo izkušnje, izzive znamo speljati, imamo vztrajnost pri delu, kar je dobro za pošteno delo v službi. Nikoli reševanja nisem izkoriščal, toda ko je bila reševalna akcija, sem enostavno šel. To je bil prispevek službe. V energetskih družbah nas je kar precej reševalcev, ki poleg 'raziskovanja nekoristnega sveta' to enostavno radi počnemo.«

Pogovarjal se je Vladimir Habjan

Junija 2012 gorski reševalci praznujemo stoletnico organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji. Prva »Rešilna« postaja v sklopu Slovenskega planinskega društva je bila namreč ustanovljena 16. junija v Kranjski Gori, kar velja za ustanovitev naše gorske reševalne službe.
V letu 2011 smo gorski reševalci v 406 posredovanjih prinesli v dolino 13 mrtvih planincev, 15 mrtvih drugih in pomagali 458 poškodovanim in pomoči potrebnim.

Ob tej priložnosti smo posneli film in izdali knjigo Reševanje v gorah. Naročilo na naslovu: http://grzs.si/?MenuID=1&NewsID=1214
Z nakupom knjige prispevate k dejavnosti gorskega reševanja v Sloveniji, ki je prostovoljna humanitarna služba v okviru zaščite in reševanja. Hvala vam!

maj 2012

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.