Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Olimpu, prestolu bogov

Planinski vestnik (1936) - France Avčin: Naši fantje, ki so leta 1934 obiskali Prestol bogov, so me s svojim opisom močno navdušili za to edinstveno goro v sončni Grčiji. Mistična preteklost in burna polpreteklost sta ustvarili okrog nje poseben čar.

To me je vnelo, še bolj pa so me vabili resni plezalski problemi, ki jih nudijo silne stene krone Olimpa, Stefanija, obeh Mitik in Skoliona. Tovariš Vinko Modec je bil istega navdušenja. In ker se je obenem pripravljala odprava Slovenskega Planinskega društva v Bolgarske gore, sva sklenila, da najprej tam poskusiva svoje moči, a se nato pokloniva Olimpu. SPD naju je podprlo finančno in tako sva odrinila na bolgarsko in grško planinsko turo. Prinesla nama je dosti užitkov, a tudi mnogo truda, da ne rečem trpljenja; uspehov pa ne toliko, kolikor sva si jih želela.

V naslednjem pojdite z nama v kraljestvo Olimpa in sledite mojemu dnevniku.

Slovenci smo se že nekoliko udomačili na Olimpu. Kar dobro se mi je zdelo, ko sem na Veliki Mitiki odkril poleg podpisov lanske ekspedicije (Glej članek prof. M. Lipovška v Planinskem Vestniku »Na Olimp« 1965, str. 88 …) v svoje veliko presenečenje še list, iztrgan iz dijaške knjižice nekega ljubljanskega zavoda, na njem pa podpisa dveh »Kranjcev«, ki sta kar na tihem obiskala bivališče bogov. Midva z Modcem sva tedaj že četrta znana slovenska partija na Zevsovem tronu; kajti v Beogradu živeči slovenski botanik Lindtner Vojteh ga je v dražbi tovarišev tudi že posetil.

24. VII. 1935. — Silni napori, ki so jih od naju zahtevale gladke, vertikalne stene Maljovice (v Bolgariji) in še nevarnejše njene travnate vesine, so nama še precej ležali v kosteh, ko sva lezla za svojima živinčetoma iz Litohorona preko Stavrosa proti gostoljubni Spilji, letni rezidenci Itakissiosa, slikarja-idealista. Za vzpon sva si izbrala noč, da bi ušla pripeki južnega sonca. To se nama je res posrečilo: mrzlo je bilo ko pozimi. Povrh je mene ostudno bolela glava in prav s težavo sem se privlekel do Spilje, ki jo je fantastično razsvetljeval žar malega ognja.
»Artiste, peintre d’Olympe«, monsieur Itakissios naju je prav prisrčno pozdravil. Prav nič se ni vznevoljil, ko sva ga zmotila v snu, kakor se tudi ni jezil nad šesterico prijaznih Francozov iz Soluna, ki se mu je — meni nič, tebi nič — kar za ves teden ugnezdila v njegovo itak ozko Spiljo. Sredi noči mi je skuhal »du thé d’Olympe«, čaja iz zdravilnih zelišč, ki rasto po pobočjih nad Spiljo. Res me je, kakor leto poprej prijatelja Marjana, hitro pozdravil. Ker so ves prostor zavzeli ostali gostje, sva brž postavila šotor in zlezla v spalne vreče.

25. VII. — Žarka svetloba naju je naslednjega jutra zbudila. Brž ven! Mrzli nočni veter se je izkazal, vreme je bilo prav nebeško. Nebesno modrino sta motila le dva orla, ki sta risala svoje silne kroge nad Kalogherosom. Dobri Itakissios je nama sestradancema že skuhal

zajtrk. Ko so se Francozi — vsi malone v promenadnih oblekah — odpravili proti Skurti, je na najino veliko presenečenje od nekod privlekel »Planinski Vestnik«, obenem s francoskim prevodom prof. Lipovškovega članka o Olimpu. Vsebine in udeležencev lanske ekspedicije ni mogel prehvaliti. Preprosila sva ga, da nama je pokazal nekaj svojih res divnih planinskih slik; pravi, idealni umetnik je, dasi sem opazil, da v Atenah nekam drugače sodijo o njem. Ne morejo se sprijazniti z mislijo, da se more človek dvajsetega stoletja odreči vsem dobrinam sveta in postati puščavnik na Olimpu. Pa je menda le on potomec starih, ponosnih Grkov, dočim o današnjih Atencih tega ne bom trdil. Atene živijo dandanes le na površju od odseva minule slave.
Slikar me je peljal proti sedlu Petrostrungi. Spotoma mi je pokazal požgani gozd, ki brezmočno steza svoje očmele, mrtve roke proti nebu, kakor da tudi on pričakuje novega življenja od zgoraj.
»La vue la plus triste au monde« (»Najžalostnejši pogled na svetu«), je dejal, ves razžaloščen ... Ne bo mnogo ljudi njegove vrste na svetu dandanes!
Popoldne sva s slikarjevo pomočjo tovorila svoje krošnje proti Skurti. Breme in neusmiljeno sonce sta me že zmagovala; toda nenadni, povsem nepričakovani pogled s Skurte na nebeško krono Olimpa me je poživil. Itakissios trdi, da je pogled na osrednje vrhove Olimpa v prvem jutranjem soncu brez primere, »la vue la plus belle d’Olympe« (»Najlepši pogled Olimpa«). Nedvomno ima prav.
Dolgo spotikanje po drnastem grebenu, ki veže Skurto s Prerijo bogov, nama je nekoliko zlezlo v noge. Nahrbtniki »v tri nadstropja« so tudi doprinesli svoje k najinemu razpoloženju. Prepirala sva se,
kje naj šotoriva: tam ko lanska ekspedicija ali kar pod samo zahodno steno Stefanija? Ta je bila namreč najin prvi in glavni cilj. Pa je odločila o najinem bodočem stanovanju voda, ki je v globoki kotlini »Gouma Prophitis Ilias« (V Kurzovi karti »le Gourna Ilias«, popravil Itakissios) — »Elijeva konta«, bi rekli mi — prijetno curljala izpod snega preko skal. Nama so jo izdale ovce, lanska ekspedicija jo je bila prezrla; res so malo mehkeje spali na travnati Issoma Prophitis Ilias, a hodili so zato po vodo pol ure daleč, prav pod vzhodno steno Stefanije. Midva sva pa imela vodo kar na pipi, na par korakov. Vinko je iztaknil star pastirski zaklon v obliki kamnite stene; z dovoljenjem njegovega gospodarja, ki se je nenadno pojavil, sva ga strokovnjaško predelala v hišo, sicer brez strehe, a s polno shrambo, dobro zaščiteno pred nepovabljenimi gosti. Brž sva v hišo postavila šotor in začelo se je zaželjeno kuhanje. Kar se prežganke tiče, je Vinko neprekosljiv mojster.
Zadnji odsev velikih kumulov tam daleč nekje nad Sveto goro Atos so dajali Stefaniju tik nad nama čudovit, prav skrivnosten, skoro strog izraz. Nisem se mogel otresti misli na stara božanstva, ki naju kje z vrha opazujejo, dasi vem, da so bila le tvorbe glav, ki so tudi iskale tega, za čimer človeški rod hlepi od nekdaj, Večne Resnice ... Mešanih občutkov sem zlezel v spalno vrečo.

26. VII. — Nič kaj se nama ni mudilo zjutraj; dan sva bila namenila za informativen sprehod po grebenih. Ob najlepšem vremenu sva udobno lezla proti škrbini med Stefanijem in Veliko Mitiko, odtod pa kar v čevljih po raztreskanem severovzhodnem grebenu in deloma po laštasti steni zložno na vrh. Razpoložila sva se po toplih ploščatih skalah in uživala širni svet pod seboj. Že samo za ta pogled se izplača ves trud po makedonskih vlakih in grški vročini! Solunski zaliv, en sam ogromen lok, čudovito sestavljen iz samih manjših lokcev, Halkidika, sveti Atos, Tesalska ravnina, gorati Epir, v daljavi pa modre Albanske gore, nam nepristopne — vse tvori čaroben krog okoli Olimpa. Le tja proti Kreti je svet odprt v nedogled: »thalassa!« Slavni dnevi grške preteklosti se mi nejasno vrste pred očmi, zdaj mi je žal, da sva si bila vedno v laseh z zgodovino. Takrat, v letih nerodnih, pač nisem nikdar mislil, da bom kdaj hodil po potih olimpijskih božanstev. In pod nama v sinji globini razrito dno Velike Sklede — Megala Kazania — nad nama pa cel aeromeeting najpopolnejših letal vseh tipov: kraljevski orli, krokarji, kavke in vse polno bliskovitih hudournikov. Tudi naš stari plezalski tovariš, skalni plezalček, ki mu vsi zavidamo njegovo specialno previsno tehniko, zvedavo ogleduje naju, vsiljivca. Vse zemeljske brige so odpadle, srečen sem!
Toda treba naprej. Mesto da bi šla preko Male Mitike, sva se po gruščati grapi spustila prav do vznožja grebena in potem zopet lezla nazaj nanj, na Skalo. Kar slovansko zveni to ime. Pa naju ni držalo; brž sva stekla po ravnem grebenu na Skolion. Vinko je pa na vrhu, pomislite, skoraj stopil — na planinskega zajca. Smrtno preplašen jo je ubral dolgouhec po skalnatih ploščah, ko majhna rjava žoga je odskakoval od pečin.
Sediva na možicu, preko dva metra bo visok. Slikam in opazujem silni polkrog, ki ga tvorijo stene Štefanija in obeh Mitik s podaljškom do Skoliona in preko. Nekam sumljivo lahek izgleda najin cilj odtod, če ga površno gledaš. Vse preveč sva se ustila, kako bova šarila po stenah in vlekla črne črte po fotografijah. Kazen je prišla še prekmalu.
Najin lokalni ogled je bil končan; ko sva še ugotovila, da je ves svet od Kalogherosa preko Palimanastrija tja proti Kristakiju pravzaprav diven smuški svet, sva se obrnila proti domu. Spotoma je Vinko staknil dve krasni orlovski peresi; slabše mi je po dolgih prošnjah milostno prepustil. Našla sva še razmesarjeno trupelce ponosnega sokola, delo orlovskih krempljev. Čudno, na Olimpu sovraštvo med obema junaškima pticama! S peresi za klobukom naju nihče ne bi ločil od pravih Kleftov, bivših gospodarjev Olimpa. Z njimi je izginil velik del njegove romantike.
Doma naju je že čakal pastir. Predstavim vam ga: gospod Sterio Barba iz Larisse. Iz čudovito umazanega mehu nama je v vse skodelice nalil še čudovitejšega mleka, penastega, gostega; ko nektar je teklo. Ko sva mu ponujala drahem, se je razburil, kaj da misliva! Pri nas bi bilo najbrž drugače. Smo pač bolj civilizirani!

27.VII. — Nekam tesno mi je bilo, ko sem se v zgodnjem jutru naslednjega dne spotikal po debelem grušču proti Porti, nič kaj nisem zaupal rdečim skalam Stefanija. Pa mi je veseli slikarjev pozdrav s sedla pregnal vse temne misli. S svojim dečkom da je prišel gledat najino plezarijo. Gledal je lani Comicija in se že nekoliko spozna na kline in vrvi. Mladeniški ogenj oči ga izdaja; vem, da bi koj tudi sam poskusil.
Brž smo vsi pod zahodno steno Štefanija. Vstopa nisva iskala, samo eden je mogoč. Od vznožja osrednjega stolpa gresta dve značilni črti. Leva pelje v obliki pokline na manjši stolpič, prislonjen na steno, desna pa predstavlja strmo polico. Ta polica je edina pot v plitvo zaseko med obema silnima stolpoma Stefanija. Vsak poskus drugje je brezupen. Stolpa sta kar opasana s previsi. Eden, najznačilnejši, moli najmanj pet metrov v zrak. Odločila sva se za polico (smer a).
Navesiva si vse mogoče zanke, okrog pasu sem kakor jež, sami klini. Vinko prime »u ime božje« za skalo in zleze prvi meter, pa tudi nič dalje. Nekaj godrnja, strašno se razkorači, pa le ne pride nikamor. Čudim se; saj je videti vse tako lahko in enostavno! Nazadnje izjavi, da se mu še ni primerilo, da bi moral kar za prvi meter zabijati klin. In zabija, klin za klinom. Pastirček se pa čudi najinemu početju in vpraša Itakissiosa: »Zakaj počno to?« Čez par ur sem se sam izpraševal isto ...
Kmalu pridem sam na vrsto. Brž sem razumel, kako in kaj. Teren se vidi od spodaj lahek; ko pa stopiš nanj, ni ne stopa ne prijema. Skladi vise navzdol pod kotom 25 do 30 stopinj. Vrh tega je kamen skrilasti apnenec, ves gnil in preperel. V lepo sva zašla!
Pa Vinko leze trdovratno naprej po strmi, viseči polici. Cele galerije klinov zabija, jaz jih pa pulim — s prsti. Vsako stopnjo mora posebej očistiti, čiščenje obstoji v tem, da polico razklada v sloje in meče ploščo v globino, dokler ne pride do žive skale. Itakissios je že pobegnil pred najinimi izstrelki. V nekem oglu, kjer se polica prelomi, se nama zatakne. A škripcev poteg — Vinkova neprecenljiva plezalska iznajdba — naju tudi tukaj izmaže iz neprijetne situacije. Pod strehastimi prevesami se Vinko počasi, po polževo, priplazi na nekako prižnico. Poskuša zabiti varovalni klin, vse zaman. Da vsaj malo zavaruje mene in tudi sebe, začne pometati prižnico. Vem, da je pometal za celo tono skalovja in prsti v Megalo Kazanio pa še ni sedel varno. H kupu razvalin sem še jaz doprinesel svoje.
Na prižnici sva se inteligentno spogledala. Najina polica je izginila, nadaljuje se šele tri metre višje v obliki kakih 30 metrov dolge vodoravne prečnice, ki pelje v kot med obema glavnima stebroma. Povsod drugod je vse zaprto z ogromnimi prevesami. Prav nad nama se je eden teh kolosov odtrgal, njegovi sledovi so še vidni v Veliki Skledi. Polica je torej edino upanje. Toda kako nanjo, ko se nama nikakor ne posreči zabiti pošten klin za spuščanje? Pa jo je le prevaril Vinko. S kladivom je toliko časa tolkel po nekakem skalnatem nosu, da je priredil ležišče za vrv. Brž je visel v zraku nad za-četkom police, ki teče kot ozka galerija nad spodnjim, previsnim in popolnoma nemogočim delom stene. Širok prestop in že je zopet začel z zatikanjem klinov — z zabijanjem ne smem reči.
S prižnice sem se spustil s težavo; paziti sem moral, da v hipu, ko sem lezel v Dülferjev sedež, ne snamem svoje gugalnice iz ležaja in sedem v — Kazanio. Izgoljufal sem še prestop in nato snel vrv. S tem sva si zaprla pot nazaj.
Zopet čiščenje in bombardiranje. Dvojna vrv le s težavo teče skozi karabinerje, zato Vinko trudoma napreduje. Na koncu police zopet zmanjka vsega. Škripcev poteg naju zopet reši. Lagodno razloži Vinko svoje dolge ude nad globino, se nagne nazaj in v desno ter preči v stranskem tegu okoli gladkega rebra na dobro stojišče v omenjenem kotu, jaz pa za njim.
Mislila sva: sedaj se začne izprehod. Vsaj podoba je bila taka. Pa nama je prekrižalo račune, meni prav na debelo. Smer vodi navzgor v nekakem žlebu, ali bolje v plitvem kaminu (2). Toda, komaj se je tovariš dotaknil stene, že je vse začelo razpadati.
Plazi se s hrbtom proti dnu kamina; a kar na lepem se mu vse podre za hrbtom. Brž se obesim na varovalni klin in zlezem v levo, njemu pa popadajo razvaline mimo nog v zrak. Z vso previdnostjo se preplazi kakih 5 metrov višje na vrh žleba. Odtod sta dve poti možni. Gladka, dve dlani široka poklina, ki pelje v rdeče, odurne in malo vabljive prevese, je skoro nemogoča. Druga možnost, prečnica po lašti okoli stolpčka, se zdi boljša. Torej poskusimo!
Pa se je zopet pričela stara pesem. Ko Vinko prime za steno nad polico, se ta lepo prikloni v obliki velike škriljaste plošče. Položaj je kar resen. Vinko do skrajnosti razkoračen nad krušljivim žlebom tišči z rokami ploščo v njeno ležišče v steni. A plošča ne obstane. Kam z njo? Dol mora! Samo kako?
Stojim prav pod tovarišem in plošča mi meri na glavo. Brž poberem vso vrv in jo stlačim v luknjo pri desnem kolenu. Obesim se na varovalni klin in se nagnem čim bolj v levo, iz žleba. Toda Vinko v svoji obupni situaciji ne more vreči plošče z eno roko čez glavo med nogama mu zdrsne v žleb. Pada, pada srečno do mene, a v višini moje glave se nekam zadene, odbije v desno, se prekolje ob steni na dvoje in odskoči v levo — name, en kos v hrbet, drugi v nezavarovano desno nogo, ki ščiti vrvi ...
Ne vem, da bi bil kaj mislil v tistem hipu. Ostra bolečina mi je stisnila srce, obstalo je. Nad Skolionom se je stemnilo, črn zastor mi je padel preko oči. Nato mi je postalo sladko, lahko, prijetno, prav kakor nekoč, ko sem z Mangrtove stene letel meglenemu morju in smrti v objem. Brez moči sem obvisel na varovalnem klinu.
Ko sem se zdramil, je Vinko stal še vedno nad menoj, kakor kip, brez besede. Čudno, vsa bolečina je izginila; hotel sem kar takoj naprej. Toda tovariš je spoznal situacijo, napravil je edino pravilno: klin, in po vrvi do mene; nov klin, dvojno štiridesetmetrsko vrv skoz, mene nanjo, Prusikova zanka okoli prs, zaradi varnosti za slučaj ponovne slabosti — in brzo po zraku v Kazanio ...
Spuščal sem se skoro nejevoljen. Saj sem vendar zdrav — pa umik! Iz špranj pod previsi so mi pod nogami švigali hudourniki in me sikaje obletavali Gnezdijo tam, vami so pred vsem, samo pred človekom ne. — Kmalu sem stal v grušču.
Bolečine v nogi so se zopet pojavile in vsak korak je bil težji. Šele sedaj sem si sebe ogledal. Nad členkom je bila skozi debele dvojne nogavice prav do kosti gladko izbita ostra, okrogla luknjica. Plezalnik poln krvi. Prvikrat sem imel priliko opazovati lastne kosti. Diagnoza: »Kost cela, a pokostnica poškodovana. Možne posledice: vnetje pokostnice, gnojenje, sekvestracija, mogoče celo — Bog me varuj — kostna tuberkuloza.« Vse to mi je kljuvalo po glavi, ko se je Vinko po zraku prisukal do mene. Brž sva pobrala najino šaro in združenih moči nastopila bolečo pot proti šotoru, v moje bodoče vi-šinsko zdravilišče. Za pot 20 minut sem rabil — dve uri.
Kakor ubit sem legel. Moja edina želja je bila, dobro se spominjam, da bi ležal kje na Ljubljanskem Barju, v gosti travi. Gledal bi na skrivnostni Krim in užival sveto, zgovorno tišino narave. Olimp se mi je pa zameril.

28. VII. — Nedelja je. Noč sem prestal v greznici. Noga ne prenese najmanjše obremenitve. Nebo je jasno, ko v posmeh. Rana se pod obvezo noče celiti, krvavi in krvavi. Napravim poskus. Razvežem jo in jo izpostavim blagodejnim žarkom sonca. Pa se je obnesel ta moj napad na zdravniško znanost; rana se je zaprla. Vinko se je odpravil proti Spilji po novo hrano. Ostal sem sam, pa ne dolgo. Dobil sem obisk; dva pastirja sta prišla, Kosta Barba, oče Steriov, in Triandaphil Karamitro iz Katerinija. Čas nam poteka v prijetnih »grških« pogovorih. Občudujemo karte, kompas, zlasti pa višinomer in aluminijasto čutaro. Ko sem po dolgem gruntanju le pogodil, da se človek po grško pravi »antropost, se je moj ugled v njunih očeh izdatno dvignil.
Ni mi dalo miru popoldne. S podporo dveh cepinov sem se zvlekel na Vrh svetega Elije. Užival sem silni pogled na Stefani. Spomnil sem se na Prisojnik in na vzorni, vse premalo poznani opis »Cyclopsa« izpod peresa naše Miss Copeland. Rad bi vam Štefanija opisal tako, pa sem preneroden. Med razvalinami stare kapelice sem zaspal, poleg malega grškega križca. Prebudil me je strupen mraz, bil sem v megli. Sumljivo grmenje in besni lajež Steriovega psa sta malo pospešila mojo vrnitev; brž sem bil v šotoru. Prišel je Vinko s celo zalogo »pleha«. Iz same objestnosti sva pospravila japonsko konzervo, salmono iz Jokohame — pod vrhom Olimpa ob dišeči kavi, dva Kranjca ... Svet je prav za prav majhen.

29. VII. — Status quo ante, noga še vedno ne deluje. Stefani, »le Couronne«, se pa smeje v soncu. Dobro naju je udaril Zevs za zahrbtni napad na njegov prestol!
Vinko se demonstrativno ne gane od šotora, jaz jo pa mahnem po treh in po štirih proti Stefaniju. Poskusim po severovzhodnem grebenu, pa se v pravem času spametujem. Res je lahek, a s samimi rokami ne gre. Po običajni poti preko škrbine napredujem kar hitro. Po štirih lezem po ozkem grebenu proti glavnemu vrhu. Slovita stopnja malo pred vrhom, ki jo opisuje Marcel Kurz, mi ne dela težav, dasi je precej zračna. Le divje šviganje hudournikov okoli moje glave me moti. Sikanje sabljastih kril je preveč slično zvoku padajočega kamenja.
Sedim na vrhu in poslušam Steria, ki poje nekje pod Skalo otožne grške pesmi.
Pa me zmoti črna senca, ki se potegne preko globine pod menoj. Orel! Proti Porti leti, še prej malo pogleda Vinka, ki kuha cvrtje. Poznam orlovo navado: letel bo čez Porto, malo premotril zahodno steno Stefanija in koj bo tu. Nisem še dobro prijel cepina, že se pripelje mimo mene, na nekaj metrov. Ne vidi me? 0 pač, stisnil je krila. Bliskoma se prevrže in ko kamen pade proti ozebniku. Mogočen pogled, vreden Olimpa! Ko se čuti izven nevarnosti, razširi malo krila in v enem samem zaletu splava na Mitiko, ne da bi trenil s krili. Toda slabo je naletel. Cel roj kavk in hudournikov se mu vrže nasproti in kraljevska ptica jo jadrno popiha. Mnogo miši je pač mačkina smrt.
Sledim mu z očmi, proti Skalionu leti. Šele tedaj sem opazil še štiri njegovega rodu. Veselo so se prevračali in lovili nad Skolionom, krila so se lesketala v soncu. Kar naenkrat se je, ko na povelje, vseh pet orlov obrnilo in se je ko eskadra težkih bombnih letal usmerilo naravnost proti meni. Ta trenutek bi se bil pravzaprav rajši videl v šotoru poleg Vinka. V hipu je završalo nad mano in vsa petorica je začela opisovati divje kroge tik nad mojo glavo. Točno sem razločil ogromne kremplje, ki so prosti viseli navzdol. Priznani, da mi je bilo malo vroče. Na ozkem grebenu med Kazanio in Gourno, pa še s polomljeno nogo, samo s cepinom in eden proti petim, to gre na živce. Fotografirati sem kar pozabil. Pa so se me brž naveličali. Morda se jim moj cepin le ni zdel povsem nesumljiv. Kakor so prišli, tako so nenadno izginili. Nekaj časa so se še zlatila njihova krila nad Skolionom, potem sem jih izgubil iz vida.
Ponovnega obiska si nisem želel. Brž sem se spravil z vrha in se pridrsal do vznožja grebena, bolj po »ta gvišni nogi« seveda. Steriove ovce so še bile v Gourni, Steria in psa pa nikjer. Ves sem bil zaposlen s svojo uporno nogo, ko me je nenaden prestrašen meket cele črede prebudil. Tega, kar sem videl v sledečih trenutkih, mi vsa civilizirana Srednja Evropa ne more več nuditi. Prav tisti ogromni orel, ki sem ga opazoval z vrha, se je spravil nad majceno sivo kozico. Stala je na robu stene, ki pada v dno najine Gourne, ptica pa jo je besno obletavala, bijoč s krili. Torej je vendar res, da orel skuša potisniti svojo žrtev v globino! Mahal sem s cepinom in metal kamenje, pa se je kraljeva ptica malo zmenila zame. No, pa mu je požrešne namene prekrižal velik kozel: Sklonjene glave se je zakadil proti roparju in ta se je res dvignil. Kozico pa so vzele tovarišice v svojo sredino.
Vinko je prilezel iz šotora, ko je bil prizor že končan. Orel pa je ko senca še dolgo plahutal nad prestrašeno, stisnjeno čredo. Moje ornitološko znanje sem obogatil za nov, prekrasen list iz knjige narave. — Zlezel sem v šotor.
Končno se le priziblje Sterio v svojem kožuhu in s palico svetopisemske oblike. Sede in ne zine. Pa sva mu s kranjsko slivovko le razvezala jezik. Počastil naju je s polovico za silo opečene ovčje noge, privlekel jo je kar iz žepa. Ovca da se mu je ubila in sedaj jo pomalem je. »Spustila« sva se v pogovor, po Vinkovem mnenju vreden zvočnega filma. Sterio zna poleg grščine malo bolgarsko in celo par angleških besedi. Pa sva si le dopovedala, da je bil grški asker, Bolgari da so mu prestrelili nogo in prsa, Turki pa z bombo glavo in prst. Tri mesece je jedel samo fižol, tri mesece pa zopet samo grozdje, v Janini. Kot bolgarski ujetnik je tolkel »petra na dromos« (kamenje na cesti), pozneje pa v Prusiji, odkoder so ga poslali nazaj. Trije so pobegnili na neko rusko ladjo, ki jih je skozi ; Mavro thalassac (Črno morje) pripeljala v Solun. Od imetja mu ni ostala niti desetina, pač pa žena in tri »malečka«. Govoril je srdito in glasno, da je odmevalo od Stefanija. Čul bi ga bil na Porto. Njegov temni klasični obraz je bil čudovito resen. Midva sva ga razumela.

30. VII. — Noga je malo boljša. Skleneva ponoviti poskus.
V plezalnikih — čevljev ne morem obuti — lezem preko Porte v Kazanio. To pot sva se odločila za drugo smer; kajti ona med stolpoma je le prehuda, zlasti zame, ki plezam le z eno nogo, na bolno se le malo opiram. Če se nama posreči prilastili si značilni stolp (5), ki sega do pol stene, bo naprej mogoče res šlo. V poklino desno od stolpa pa sva nameravala zlesti postrani z leve strani, kjer tvori stena vogal in kjer skalovje vsaj v spodnjem delu ni tako neugodno.
Vstopiva v položno poklino (smer b). Zanašati se morava le na trenje plezalnikov; prijemi so večinoma spodnji. Pa gre le precej hitro naprej do prve široke terase. Iz kota pod podaljškom stolpa se vzpenjava po trdni pečini preko malo prevesne stopnje dokaj lahko na drago ploščad, od tu pa čez malo stopnjo do podnožja samega stolpa. Levo vodi proti njegovemu vrhu gladka poklina, navpična in dvakrat zaprta. Tu bi bil vsak poskus samomor. Poskus po stolpu samem propade; sami strešičasti previsi zapirajo pot. Tudi zgornja polica, ki vede okoli stolpa, naju potegne — na sredi je zmanjka! Šele nekaj metrov nižje sva našla čudno pot okoli stolpa. Gladka, nagnjena polica (II., III.), ki jo drže žmulaste prevese, vodi ob kompaktni steni okoli stolpa; kakih 25 metrov je bo. Vinko se splazi čez njo samo s trenjem. Prijemov in špranj ni. Hočem mu slediti, pa glej smole: ena vrv se je zataknila nekje pod prevesami. Nikakor je ne morem sprostiti. Vinko mora nazaj, dasi je že v desni poklini, ki je baje razmeroma dostopna.
Vreme se je med tem spremenilo. Iz Velike Sklede so se dvignili oblaki belih par in zavili naju in stene v mlečno kopreno. Gostota napreduje in kmalu se vlije dež. Midva pa vsak na enem koncu vrvi, ki neče nikamor! Prijetno!
S samim trenjem Vinko ne more nazaj, polica je postala spolzka. Škripcev poteg na slabo zabitem klinu oskrbi potrebno komponento sile in, ko je tovariš zopet pri meni, srečno osvobodiva vrv. Pot skozi zrak v grušč ni bila prijetna, trenje mokrih vrvi je bilo veliko. Pobita sva se pobrala v šotor. — Tudi drugi poskus je propadel. Smola, smola ...!
Opoldne se je malo zjasnilo. Sterio je pripasel svojo čredo na pobočje Sv. Elije in lepo zaspal. Pa se je Sveti Ilias javil osebno med gromom in nalivom. Toda Steria ni zbudil. Ko je Vinko malo pokukal na vreme, mi je začuden pokazal črno piko: Sterio je nemoteno spal v plohi, le s svojo bundo se je pokril. In to kaki dve uri! Neverjetno: ti ljudje prebivajo pol leta na znano viharnem Olimpu brez vsake strehe; skalni zakloni v obliki male stence so jim edino zavetje. Pa se nihče ne prehladi ...

31. VII. — Zopet dež. S stene nad nama grmi kamenje. Špirita nimava več, jedača gre h koncu. Kaj nama še preostane? Zatrobiva splošni umik. Zloživa hišo in krošnje, ki so bile, žal, še vedno trinadstropne. Še požirek olimpijske vode, nato počasi zlezeva iz Goume, rebus infectis.
Ko sem šepal preko Planote bogov, mi je pogled nenehoma uhajal nazaj. Goste megle so se podile iz Kazania in so preko Porte padale v Goumo. Nad njim sem v medlih obrisih komaj razločil nazobčani rob krone. — Stefani se je smehljal — Vinkovi zalogi neporabljenih klinov in moji pokvarjeni nogi ...
Na robu planote sva se poslovila s Steriom, najbrž za vselej. Pes, ki je sicer vedno besno režal na naju, je bil miren. Zadnji pogled na Stefani — za ta hip se je milostno odkril — in Issoma Prophitis Ilias je bila za naju le še lep, nepozaben spomin.
Vsa tista dolga pot do Spil je preko travnatih strmin Skurte in sedla Petrostrounge, kjer sva srečno odbila zadnji, besni napad poldivjih ovčarskih psov, je bila zame ena sama pokora. Vneta noga in nahrbtnik kakih 30 kg sta me spravljala v obup. Dobri Itakissios nama je nudil pomoč v vsakem oziru, od silne salate pa do obeh svojih osličkov, ki sta prevzela najino prtljago. Iskreno, kar prijateljsko slovo, in odšla sva proti morju.

V nizkih čevljih in brez nahrbtnika sem še nekako hodil. Bolelo me je skoraj manj ko oslička koža, ki jima jo je agojates strojil z debelo gorjačo, kar v taktu svoje pesmice. Ko je malemu razlomil batino na glavi, je še sedel nanj. Spoznal sem, da je osel prav za prav pametna žival. Kar zaželel sem si njegove neobčutljive kože. Tovore moramo itak molče prenašati vsi.
Proti pravilom ravnotežja naloženi avto naju je srečno dostavil na kolodvor. Brž sva na obali postavila šotor, potem pa v morje! Le čevlje je sezul Vinko in v popolni opremi je zabredel v tople valove Egejskega morja. Ko je prišel ven, sem opazil, da je vse cunje žrtvoval Neptunu. Sledil sem mu. Taka kopel v neskončnem, nemirnem morju in še pod božanskim Olimpom (ki se je med tem seveda zopet zjasnil) je pač brez primere.
Nadaljnje poti po res zanimivi progi v Atene ne bom opisoval. Tudi Aten samih ne; niso napravile name vtisa, ki sem ga od njih pričakoval. Vse, kar spominja na staro slavo, služi sedaj za črpanje denarja iz žepov radovednih tujcev. Ostri kontrast med luksuznim centrom in veliko revščino predmestij me je prijel. »Spend your honeymoons in Greece« (»Prebijte svoje medene tedne v Grčiji!«) bereš po reklamah. Jaz jih ne bi.

Polovična karta Jadranske Plovidbe naju je že čakala v Pireju. Za izredno prijaznost najina zahvala. Ko sva plačala še grško izhodno takso, skoraj večjo od karte za parnik, sem bil kar vesel, ko sem stopil na »Karadjordja«. Skozi Korintski prekop nas je vozil v Jonsko morje; mimo kraja junaške smrti, otoka Vida, smo zapeljali v sinjo Adrijo. V štirih dneh smo bili na Sušaku. Oddahnil sem se, ko sem mesto blazirancev internacionalne ladijske druščine zagledal poštene domače obraze.
Nič naju ne bi moglo zadržati ob morju; kar z avionom sva hotela domov. Žalibog je bil zaseden. Samo za kratek obisk Majki božji Trsatski sem še našel časa, potem naju je Plečnikarjev avtobus potegnil proti domu.
Tam pri vstopu v Gorski Kotor, pred Mrzlo Vodico, sem kar lažje zadihal. Sveži planinski zrak in temni, silni gozdovi, živo nasprotje od solnca sežganim grškim obalam, vse me je dvigalo, poživljalo. Skrivnostni Risnjak na levi me je vlekel nase; kar izstopil bi, če se ne bi peljal — domov.

Precej sem že pretaknil sveta; toda kadarkoli sem se vračal v nebesa pod Triglavom, vedno mi je hitreje udarilo srce: »Skopo je meril lepoto Gospod, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda: šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote: razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale, pa od Triglava do Gorjancev. O domovina! Vedel je Cankar, kaj je pisal o Tebi; take njegove besede so večno žive, žive v mladih srcih in oživljajo mrhe knjige.
Naslednjega dne sem se šel zdravit. Najprej na Barje, v mehko travo, potem šele k zdravniku.

Dodatek :
Odpravo, kakršna je bila najina, morajo tvoriti vsaj štirje. Spoznala sva to, ko je bilo prepozno. Rabila bi najmanj še enega plezalca za rezervo in pa potnega maršala ter ekonoma v eni osebi. Če bi ne bil na vso srečo kamen zadel moje noge, ko je visela v zraku, bi mi jo bilo zlomilo ko trsko. In če bi se bilo še Vinku kaj pripetilo? Kdo bi nama pomagal ? Sterio?... Pokopali bi naju orli, če bi tudi samo kline izgubila!
Plezalci morajo biti v takih zapuščenih krajih za vse slučaje z lastnimi močmi zavarovani. Rešilnih ekspedicij tam ne poznajo, ker jih pač treba ni. Saj o kakem plezanju po stenah, kakor je Stefanijeva, nihče niti ne sanja.
Stene pa so vse, vsaj glavne, vse preje ko lahke, dasi so visoke komaj 300 do 350 m. S Stefanijem bi pri nas, vsaj kolikor je meni znano, mogli primerjati menda edino še Rzenik v pogledu krušljivosti in previsov. Ves Stefani bi se dal razložiti v same plošče in ponovno sestaviti, pametneje, a lepše najbrž ne. Upam, da mi bo Zevs to opombo odpustil.
Kar se tiče potovanja, moraš biti kar poliglot, če nočeš, da ti hitro in spretno izpraznijo žep. S samo nemščino ne izhajaš, pomagaš si s francoščino, še bolje pa z angleščino. Dobiš pa tudi posle z ljudmi, ki po vsej sili hočejo, da znaš turško. Mene so n. pr. imeli za Turka - čudno, svoj čas v Poljski sem veljal za Žida.

Ing. France Avčin
Planinski vestnik 1936/07-9
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.