December 1999: Kaj nas čaka v prihodnosti, kam gredo sodobni gorniški trendi, kakšen bo gornik tretjega tisočletja?
REKREACIJA
Gorništvo na pragu novega tisočletja
V dobrih dvesto letih se je gorništvo iz posamičnega obiska pastirja, lovca, iskalca rude, zemljemerca in zeliščarja razvilo v svetovni pojav. Mnogim danes pomeni obisk gora telesno in duševno sprostitev, stik z naravo pa življenjsko potrebo.
Sprva se je človek gora bal in jih povezoval z verskimi čustvi. Kasneje se je začel koristnosti narave vedno bolj zavedati, tako da je gore raziskoval zaradi življenjske potrebe. Pastirji so odkrivali pašnike, izdelovali sir, iskali izgubljeno drobnico, lovci so zalezovali divjad, rudosledci so iskali sol in rude, zemljemerci merili višine in risali reliefe, zeliščarji stikali za zdravilnimi zelišči. Izobraženci so bili tisti, ki so mistično pojmovanje gora vse bolj zavračali in začeli gore odkrivati tudi obiskovalcem. Vedno več umetnikov je gore doživljalo tudi estetsko, do njih oblikovalo čustven odnos in s tem burilo radovednost.
Triglav s Plaskega Vogla. Foto: V. H.
V osemnajstem stoletju, imenovanem tudi klasična doba alpinizma, se je začelo zlato obdobje pristopanja na evropske vrhove in ostale celine. Leta 1865 je bil opravljen prvi pristop na Matterhorn, leta 1786 na Mont Blanc, najvišjo goro Evrope, 1829 na Ararat in 1874 Elbrus v Aziji, 1897 na Aconcaguo v Južni Ameriki, 1889 na Kilimandžaro in 1899 Mt. Kenyo v Afriki. Doba modernega alpinizma je bila kronana s preplezanimi ti. »Tremi zadnjimi problemi Alp« - severno steno Matterhorna, Grandes Jorasses in Eigerja. Po drugi vojni so se alpinistični cilji preselili v najvišja gorstva. Leta 1950 so se povzpeli na prvi osemtisočak v Himalaji - Anapurno, leta 1953 na najvišjo goro sveta Mount Everest. Sledili so pristopi na vse ostale osemtisočake (vseh je 14). V zadnjem obdobju so se v alpinizmu pojavile težnje po plezanju himalajskih sten (ne samo po pristopanju po najlažjih smereh na vrhove), po prostem ponavljanju skrajno težkih tehničnih smeri, po zimskih ponovitvah, plezanju lednih slapov, solo. V Himalaji so skromne »žepne« odprave nadomestile množične in počasne odprave, vse več je solo prvenstvenih vzponov na alpski način, brez dodatnega kisika, spustov s smučmi, boardi, padali, zmaji idr. Izreden turistični razvoj po drugi svetovni vojni je spodbudil tudi razvoj gorništva, gorate države so se vse bolj odpirale, državne meje so vedno manjša ovira. Gorništvo kot oblika rekreacije se danes kaže v vse večji množičnosti, ki ima za posledico gradnjo planinskih koč, nadelavo in obnovo markiranih poti, bogato izdajo gorniške literature, revij, zemljevidov idr.
Slovenci smo bili v razvoju gorništva od samih začetkov pomembno prisotni. Prvi je k temu z vrsto plezalnimi vzponi prispeval Valentin Stanič, prvi slovenski alpinist (med drugim je bil 1799 leta kot drugi na Grossglocknerju, le dan za prvopristopniki). Vrsta skupin in posameznikov je odmevno zaznamovalo začetni razvoj slovenskega gorništva, naštejmo le nekatere: »Gorsko društvo Triglavski prijatelji«, France Kadilnik, Piparji, Julius Kugy, Henrik Tuma, Johannes Frischauf, Fran Kocbek in Drenovci. Klasična doba slovenskega alpinizma je bila v času med obema vojnama. Vrsto preplezanih sten, ki so jih izvedli plezalci Turistovskega kluba Skala, kjer sta imela najvidnejši vlogi Klement Jug in Joža Čop, je spodbudila tudi narodna zavest. Slovenska alpinistika po drugi vojni je dobila svetovne značilnosti, gorništvo je postanlo način življenja. Danes se v Sloveniji lahko med drugim pohvalimo z eno najvidnejših vlog v svetovnem alpinizmu, z več kot sto let staro in najbolj množično planinsko organizacijo ter prav toliko staro planinsko revijo (Planinski vestnik).
Kaj nas čaka v prihodnosti, kam gredo sodobni gorniški trendi, kakšen bo gornik tretjega tisočletja? Stresno življenje povezano z malo gibanja nas že zdaj spodbuja k izletom v naravo. Za spoznavanje sebe in duhovno bogatenje bosta gorski svet in neokrnjena narava vedno bolj pomembna, saj nam nudita izredne možnosti za gibanje, raziskovanje, opazovanje in doživljanje. Sodobni gornik si že danes išče nove izzive. Markirane poti, kamor ga je slovenska planinska organizacija dolga desetletja vabila, danes ne zadoščajo več. Gornik novega tisočletja bo vedno bolj množično posegal po zahtevnejših ciljih in aktivnostih - kot so nadelane plezalne poti (ferate), brezpotja, lažje plezarije, zimske gore, turno smučanje. Tudi plezalne smeri, ki so dolgo časa veljala le za domeno alpinistov, si bodo v spremstvu vodika privoščili tudi »navadni planinci«. Slovenskemu gorniku meje ne bodo več v oviro, vedno bolj bo posegal po ciljih v Centralnih Alpah in se podajal na trekinge tudi v gorstva drugih celin. Sodobni alpinizem in gorništvo odkrivata najbolj skrite in oddaljene predele gora, s čimer se povečuje vloga varovanja narave, ki dobiva svetovne razsežnosti tudi za gorski svet.
Pozimi na Prehodavcih. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan