Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na rob Robanovega kota

Planinski vestnik (1962) - Tine Orel: Pred 25 leti sem prvič stopil vanj. S kranjske strani se nismo radi odločili za sestop z Moličke peči, držali smo se Korošice, Bistrice, Okrešlja, čeprav smo vedeli, da je Robanov kot nekaj posebnega. Takrat sem našel pri tatrmanu za kočo Franceta Avčina. Menda je tudi njega radovednost pognala sem čez. Tik pred vojno sem bral Herletove opise Velikega vrha in Poljskih devic.

Po vojni nam je bil laže dostopen kot Logarska z Okrešljem, zato nam je postal domač. Kdo bi naštel vse poti, ki so se stekale v Kotu samem, na Travniku ali doma pri Robanovih! Leta 1948 smo se odločili, da bomo imeli odprto Korošico tudi pozimi.

Živeli smo zato, da bi v skladu z vsemi drugimi napori naših ljudi tudi v planinstvu dosegli čim več. Tedaj je Robanov kot postal eno od naših oporišč za Korošico. Zimski oskrbnik Kordež je imel pri Robanovih svoj drugi dom. Zimski pristop na Moličko peč po stari nemški stezi čez Jeruzale in Žvižgovec ni bil nič prehud tudi za ljudi, ki še nikoli niso imeli derez na nogah. Rad se spominjam vsake od teh poti; na Poljsko in Belsko planino, na Škrbino, na Strelovec in Krofičko, na Knezovo in Icmanikovo planino, na ves tisti robati, zeleni in pečevnati svet od Ojstrca do Molzneka, od Velikega Vrha do Dola, na Kocbekovo grapo, in seveda na Ojstrico, kraljico pokrajinske vedute, ki se vzdiguje nad temno zelenino iz dna doline Bele.

Te poti niso kaj prida izhojene. Le malo ljudi poznam, ki gredo s Korošice čez Dol v Luče, ki jih zamika, kako je s prehodom med Logarsko in Kotom mimo Icmanikove planine. Na Krofički se je v šestih letih vpisalo šest ljudi. Na Veliki vrh jih stopi manj kot na Dedec ali na Vršiče. Smučarjev, ki imajo tu na razpolago širni smuškisvet, vreden Parsenna in Davosa, že nekaj let ni več. Skozi Kot drve na Korošico poleti v glavnem transverzalisti. Mudi se jim iz športnih ali finančnih razlogov. Sem in tja zaide v Kot motorno vozilo. Pot ni dobra, a čas je zlato. Kot opomin na stare čase, na klasično obdobje našega planinstva, se je v Kotu vsako poletje zadrževal pokojni Branko Zemljič, ljubitelj savinjske domačije in nje zaslužni prosvetitelj. Z Robanovim Jožetom sta modrovala, ko sta ugledala hitronogega imetnika transverzalne knjižice ali ko sta z grozo opazila moderne Faetone, ki s svojimi profiliranimi gumami v živo režejo skromno rušo - posebno v rosnem jutru ali po dežju - okoli Joževe bajtice. Ta ruša, ki je pogrnjena čez ledeniško grobljo, mora prerediti skozi deset tednov 15-20 govedi. In ta bajtica - »v mojem srcu bajtica «, kakor je zapisal ljudski pesnik, bajtica, ki se je pred nekaj leti prenovila tako, da se vsa bliska v zlati, morda ne dobro presušeni macesnovini, ta bajtica je hočeš nočeš priča velikih sprememb, ki jih je prinesel neizprosni Hronos - čas. Ali se jim moramo upreti ali naj jim popustimo? Res se je treba pogovoriti o tem.
Že dolgo teče beseda o zaščiti gorske prirode. Po nekem nikjer napisanem dogovoru je Robanov kot od vekomaj določen, da ostane tak, kakršen je. Moderna tehnika naj bi se v njem ustavila že 1.1910, ko so celjski Nemci ob navzočnosti zastopnikov vseh alpenvereinskih sekcij slovesno odprli pot čez Jeruzale na Korošico.

Savinjska podružnica je mislila na planinski dom v severozahodnem delu Travnika, pa se je premislila. Vozne poti, ki so jih utrli Pečovski, Golci, Robani, Vršniki, Havdeji in Prepotniki ali kdo ve kateri še, pa so menda tako stare, da spadajo k prvobitnemu licu doline, čeprav so tudi sad nekih tehničnih posegov v breg in dol.
Ali naj se torej čas tu zares ustavi?
Večina poznavalcev in vodilni ljudje naše vrhovne ustanove za zaščito prirode pravijo, naj bo tako. S tem se strinja tudi domačin, idealni čuvar idile Robanovega kota Robanov Jože, in z njim vrsta tistih ljudi, ki jim je pri srcu mir, tišina, samotnost.
Tudi jaz imam rad stari, mirni Kot, kakršen je. Še novina na bajti me je bodla v oči.
Zaščita prirode pa ni tu zato, da bi zavrnila vsej pokrajini napredek. O Gornji Savinjski dolini se namreč rado sliši. Bodite veseli, da imate mir! Kako bi šla ta stvar v denar, kako bi to hodili uživat tujci!«

Nesmisel. Tujcev, turistov ne bo, ker zanje ni poskrbljeno. Ko smo pred leti dobili ponudbe iz Holandije, se je izkazalo, da jih pozimi lahko sprejme samo Pohorje, vzhodno Pohorje s svojimi hoteli, morda še Pokljuka, s Komno že niso bili zadovoljni. G. Savinjska dolina od Ljubnega do Logarskega kota, dolga 29 km, do danes še nima hotela, nima gostinskega objekta prvega reda, kakršen je, na primer, vsaj po eden v Planici, v Kranjski gori, v Gozdu, Martuljku, v Bohinju, na Jezerskem. Priroda ni sama sebi namen, služiti mora človeku. Ce bi pred 60 leti ne bilo žalskih in celjskih planincev, bi v Logarsko takrat ne stekla cesta. Koliko bi danes imela gostov, če bi vanjo morali potovati s kolesiji, pri Igli pa s ceste zavoziti kar v Savinjo? To bi namreč morali storiti, če ne bi tiste previsne skale, nad katero se nagiblje mitična Igla, takrat pred 60 leti navrtali in prebodli. Po vsem svetu se danes planinska društva tresejo za osnovne dobrine gorskega sveta – za tihoto, samoto, za prvobitnost - a po drugi strani so ravno planinska društva skozi zadnjih sto let sistematično navajala in vodila trume planincev v gore. Tu so jim postavila ležišča in gostišča. Število kač, domov in zavetišč gre samo v Jugoslaviji že v stotine, v Alpah je že zdavnaj preseglo tisoč. Skratka, planinstvo je že dolgo časa, a najmanj 70 let upoštevan činitelj v turizmu.
Ali naj mi ostajamo pri tem ob strani in čakamo, da nas bodo take prišli turisti obiskovat? Ne, turistična izgradnja gorskega sveta spada k izgradnji naše dežele kot organski del celotne izgradnje, ki smo si jo postavili za cilj. Ali naj bo ta izgradnja za vselej privilegij bolj razvitih držav, kakor so bližnje alpske dežele?

V Švici se bore za vsakega hribovskega kmeta, češ, ta mora ostati v hribih, ker hribovska kmetija spada k estetskemu in ekonomskemu elementu gora, z drugo besedo, potreben je za lepoto gora in za gospodarstvo z njimi. V Franciji je stalno na delu poseben komite strokovnjakov in finančnikov za turistično izrabo francoskega alpskega sveta. In tako dalje - celo vrsto podobnih dejstev iz tekoče literature najbolj razvitih držav na svetu bi lahko navedli.
In mi? Jasno je, da ne moremo za njimi na vrat na nos. Spet pa ne smemo biti zadovoljni s tem, kar je in kakor je. Naša nerazvitost nam na tem področju ne sme postati fetiš. Ne smemo skloniti glave, češ, drugi so nas prehiteli, nas pa pustili v kmečki idili, zdaj pa to negujmo za vse čase kot absolutno, trajno vrednoto. Industrializacija je način modernega življenja. Kdor se ga ne posluži, kdor ga ne zmore, je obsojen na zamudništvo in preužitkarstvo. Torej mora ta način prodreti tudi v naše turistično gospodarstvo.

Po svetu se, na priliko, mnogo piše zoper žičnice v gorah. Največ seveda tam, kjer jih je največ in kjer se še vedno grade nove - to je v razvitih alpskih deželah, imajo jih že blizu 2000, večjih in manjših, najvišja je premagala Mt. Blanc, že danes se guglje gondola v višini 3750 m. Varuhi gorske idile pišejo članke, žičnice se pa množe. Uvajajo se helikopterji, v Švici že močno nadomestujejo smučarske lifte, tudi Avstrija jih že ima za turistične namene. Pri nas ta stvar še ni tako vroča, toliko pa že, da zadnje čase močno razmišljamo o tem. Treba je samo, da se naredi stvar po dobro premišljenem načrtu in da ima svoj gospodarski račun. Ta je pri turističnih napravah zapleten, kompleksen, a s tem je treba računati, če hočemo napredovati.
Res, naš gorski svet je tako lep, da bi moral ves ostati tak, kakršen je, v svoji prvobitni podobi, kolikor po tehniki že ni preobražen in prenarejen. Ne bodimo pa nestrpni nasproti tehniki, ne bodimo samo romantiki in idiliki, bodimo tudi realisti. Tudi tehnični objekt je lahko lep, obrazu prirode prilagojen, z občutkom in ljubeznijo do nje posajen in zgrajen. Ali regulacija Kotovca v Logarski ni tehnika? Kdo bi se upal reči, da je lepota Logarske z njo pa kaj utrpela?
In naj mi Zemljičev duh in Robanov Jože oprostita, da sem se upal to zapisati prav na rob Robanovega kota. Naj mi tudi Kot oprosti! Ostal bo tak, kakršen je.

Tine Orel
PV 1962

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.