Domoljub (1941) - Joseph Vallot: »Ko smo se zjutraj v šotoru zbudili, smo mislili, da se bomo zadušili. Kisika je bilo tako malo, da je bil zrak, ki se je nahajal v zaprtem šotoru, popolnoma porabljen. ... «
Zanimivo je, da je Mont Blanc, čeprav najvišji vrh v Evropi, med planinci manj priljubljen kot nekateri drugi alpski vrhovi, kakor n. pr. Matterhorn, Grossplockner ali Jungfrau. Plezanje na Mont Blanc je skrajno naporno, občudovanja vredno, le čar junaštva in romantičnost mu manjka. Tembolj pa se zanimajo za najvišjo goro v Evropi znanstveniki in sicer zelo ugledna veja znanosti, zvezdoslovje (astronomija).
Prav na vrhu Mont Blanca stoji zvezdarna, ponos in hrepenenje vseh evropskih zvezdostovcev. Zakaj tudi ne, saj ni nikjer v Evropi točke, ki bi bila bližja nebu, bolj odtegnjena velemestnemu dimu in prahu, odkoder moreš v svežem gorskem zraku s pridom in nemoteno posvetiti vso svojo pozornost nebu in velikim skrivnostnim telesom na njem.
Prvič je dosegel Mont Blancov vrh J. Balmat leta 1786. Pred več kot petdesetimi leti pa je bil Mont Blanc priča tekmi dveh mož, zvezdoslovcev in navdušenih planincev: to sta bila Vallot in Janssen. Vallot se je že od leta 1886. zanimal, kako postaviti na višavah montblanškega gorovja zatočišče za planince in opazovalnico za zvezdoslovce obenem. Do takrat sta bili v celem le dve kočici na tej velikanski, 50 km dolgi in 15 km široki gorski skupini, ležeči na meji med Francijo, Italijo in Švico. Poslednja kočica je stala v višini 3619 m, ostalih 1000 m do vrha pa je bilo brez vsega. Kdor je šel na vrh, si je mora! sam prinesti šotor, če je hotel gori prenočevati. Vallot sam je preživel tri dni na vrhu v spremstvu asistenta in dveh planinskih vodnikov iz planinskega mesta Chamonixa. Tam je proučil vprašanje postavitve nove koče na Mont Blancu.
Sam Vallot nam lepo in nazorno popisuje, kako so na gori prenočili. Med drugim pravi tudi sledeče: »Ko smo se zjutraj v šotoru zbudili, smo mislili, da se bomo zadušili. Kisika je bilo tako malo, da je bil zrak, ki se je nahajal v zaprtem šotoru, popolnoma porabljen. Potem nas je še zalotila strahovita nevihta. Štirje na samotnem vrhu smo opravljali vlogo strelovodov, Naša telesa so bila nabita z elektriko - od elektrike so se nam šopirili lasje, pri vsakem gibu s prstom je z glasnim prasketom šinila iskra s členka.« Itd.
V razpoloženju tega pustolovskega bivanja na vrhu Mont Blanca je padel sklep, postaviti kočo za turiste, ki naj služi obenem tudi zvezdoslovcem za njih opazovanja. Vallot je takoj poiskal primerno mesto in junija 1890 je bila kučica že gotova v Chamonixu. Razstavili so jo na posamezne 15 kg težke dele in 25. junija se je podala dolga karavana planincev z deli koče na hrbtih na vrh. V šestih dneh je koča že trdno stala na skalnatem temelju 4365 m visoko.
Vallotov tekmec, ugledni zvezdoslovec Julies Janssen medtem tudi ni počival. Če je zaslovel Vallot po tem, tla je prvi zgradil kočo in opazovališče na Mont Blancu, je pa Janssenova zasluga pravilna dvonadstropna zvezdarna z daljnogledi in potrebnimi delovnimi prostori ne na vznožju pod vrhom, ampak na samem vrhu 4810 m visoko. Pozneje je bila ta Janssenova zvezdarna večkrat dopolnjena, popravljena in prenovljena, zadnjikrat pred nekakšnimi petimi leti.
Sedaj je zvezdarna na Mont Blancu delovno znanstveno središče prvega reda in spada med največje zvezdarne v Evropi. Ko so kopali temelje za novo zvezdarno, so odkrili še sledečo zanimivost: Munt Blano je pokrit z debelo sneženo kapo. Ko so za postavitev temeljev to sneženo plast urejevali, so naleteli pod njo še na plast ledu, v prerezu najmanj 15 metrov debelo. Šele pod njo se nahaja prava skala. Če snežno in ledeno plast odračunamo, bi bil Mont Blanc v resnici samo 4780 m visok, točno pet metrov nižji od bližnjega južnega vrha v montblanški verigi, ki nosi ime - Rocher sans Nom (Skala brez imena). Ta vrh nima ne snežne ne ledene kape. V resnici je torej ta »gora brez imena« najvišja gora v Evropi in ji je Mont Blanc to čast odvzel — s svojo kupo.
Morda ne bo odveč, če na koncu tega članka navedemo nekaj gori, ki jih prištevamo med najbolj visoke na svetu.
Na prvem mestu je Azija, zakaj njen vrh Maunt Everest v Himalaji meri 8882 m nad morjem. Aziji sledi Južna Amerika z Akonkaguo, ki je 7035 metrov visoka.
V Severni Ameriki na Aljaski sega Maunt MekKinle 6240 m, v osrednji Afriki Kilimindžaro 5873 m, v Avstraliji na Novi Gvineji pa Maunt Viktorija 5100 m v zračne višave.
Ljubljanska pokrajina se ne more ponašati z gorskimi velikani, kakor jih ima ostali svet. A vendar iskreno zvesto in nad vse ljubimo hribčke in gričke, pa naj jim bo kakršno koli ime: Krim, Sv. Gora nad Litijo, Zaplaz, ali pa prijazni Kurešček.
Domoljub, 23. julij 1941