Savinjski vestnik - Jurček: Jesen ima v planinah poseben čar ...
Prelestne so barve gozdov, ožarjeni vrhovi razdrapanih Alp, v kotanjah, čereh in drčah pa se nalik dimu dvigajo lahne meglice kvišku; vse to človeka čudovito prevzame, pomiri in odobrovolji. Toda dojemanje in način iskanja zadovoljstva zavisi od človeka ...
V planinskem hotelu nas je komaj za vse prste na roki. Nekatere vidimo le pri kosilu, potem kdo ve kod hodijo. Nekateri urijo svoje krače po skalah in vršacih, drugi pa se zadovoljijo s pogledom skozi okno restavracije, kadar jim pogled od časopisa, šaha in kart to dovoli. Imeli smo v svoji sredi profesorja. Črnogorec, visokorast, plečast in postaven. Pa se je zvesto držal (kakor je sam pravil) materinega izročila: Nikoli težjega tovora kot je dva deci črnine in nikoli višje višine od postelje. Tako človek težko najde družbo za ves dan. Tovariš Cveto je danes pobral šila in kopita, ter se s svojim psom Argom, ki je preskočil vse ograje okoliških pašnikov, vrnil domov v Celje. Pa je tovariš Jože iz Reke, privatno strasten lovec, pogruntal, da se dolgočasim. Med svojim dopustom v tem prekrasnem kotičku Savinjskih Alp je prelezel malone vse gozdove, vse skalovje, preštel vse srnjake, ruševce in ostalo planinsko perjad ter naposled zavohal tudi hitropete, kozobrade gamse.
»Če vam je prav, pojdiva na večer nad gamse?« No, meni je bilo prav. Priporočila sva se torej kuharici, ki za nobeno ceno ne mara gledati lačnih ljudi. Pripravila nama je sira, šunke, jabolk, kruha in čaja, oblekla sva se kar se da toplo in se poslovila. Seveda ni manjkalo roganja, češ da bodo vso zverjad kosmato pojedli, kolikor jo bova prinesla. No, nama ni bilo ravno toliko do lovske slave, kolikor do užitka, naposled pa, če bo sreča blagohotna, zakaj pa ne ...
Raztegnila sva korak od hotela proti slapu Savinje. Sonce je poševno sijalo na vrhove Ojstrice, Škarij in Brane, midva pa sva pred kasarno zavila čez suho strugo hudourne Savinje in se zagrizla v breg. Šlo je bolj po štirih kot po dveh, pod nogami je pokalo dračje, kotalilo se je kamenje v strmino, da je kar odmevalo po dolini. Vzpenjala ali bolje plezala sva navkreber, dokler naju ni, kot nalašč, pri nekaki votlini zalotil mrak. Odložila sva nahrbtnike in ostalo šaro ter pohitela nabirat kurjavo. Če je bilo malo nižje toliko drv, da bi lahko celo Celje mesec dni kurilo vse peči, je bilo tu med skalovjem že pomanjkanje kurjave. Nehala sva, ko je bila že tema, da nisi videl prsta pred nosom. Tedaj je živahno zaplapolal ogenj pred duplino, v katero sva nanosila suhega listja in ga pregrnila z odejo. Dim je prijetno božal zunanje stene, medtem ko je v notranjost votline udarjala blagodejna toplota. Povečerjala sva in ko sva hotela vse použito še zaliti z vinskim čajem, sva ugotovila, da sva ga pozabila v hotelu. Bila sva žejna tembolj, ker je medtem nekje globoko pod nama živahno klokotala voda. Kurila sva od šeste ure zvečer, pa nama je okoli druge ure zjutraj začelo zmanjkovati drv. Medtem je pritisnila megla, postalo je hladneje, da so celo bunde odrekale gostoljubno pokorščino. Ni bilo pomoči. Vtaknil sem v žep vžigalice, v drugega pa svaljkane liste moje beležnice in se s takimi baklami spustil po hribu navzdol. V slabotnem svitu te zasilne razsvetljave je bila strmina še bolj grozeča, globina pa kar, pošastno brezkončna. Nabral sem toliko dračja in preperelih stebel, da je bilo do jutra dovolj.
Dremala sva izmenično in končno dočakala šesto uro, ko se je začelo daniti. Pogasila sva ogenj in se zavihtela med skalami navkreber. Joža se je jezil na meglo, ki je zapirala ves razgled. Slabo uro sva še plezala in hodila v breg ter naposled prišla do cilja. Bila sva v drčah pod Mrzlo goro. V megli so bile prepadne pečine še bolj grozne. Postavila sva se na stezo med borovim grmičjem, ki je izgledalo, ko da je vihar podsul borova debla, pa samo še veje silijo vetru v objem. Bila sva prepričana, da sva prišla prepozno, kajti nekje v grapi pod nama, ki jo je zakrivala gosta megla, sva slišala ropotati kamenje, ki so ga prožile divje koze. Ker pa sva prišla tako daleč, sva vendarle še počakala. Megla se je počasi dvigala. Naposled je bila že tako redka, da sva razločno videla grapo in mrke stene v nasprotni strani. Toda divjačine, ki sva jo slišala, ni bilo nikjer. Ni čudno, da sva v jezi sem in tja zaklela. Jaz sem bil kljub temu zadovoljen. Pogled na divjo planinsko idilo je bil čudovit. Nad nama razrito skalovje, rdečkaste ,votline, nad previsi pa v oblake kipeči mogotci. Pod nama skalnata strmina, kruljavo drevje in grmičevje, ki se je zagrizeno oklepalo polic in krušljivih skal.
Naložila sva spet prtljago na hrbte in se namenila nazaj v dolino. Ura se je pomikala k deseti. Bila sva prepričana, da sva zamudila in da nama je megla pokvarila lovski užitek ... Tedaj pa iznenada ... Tam od rdečkastih skal se je odkrušilo nekaj debelih kamnov in s truščem zgrmelo v dolino. Za njimi se je pridrsal po skalah mlad gams, sledila pa mu je, kot se spodobi, mlada koza. »Fant« je bil kake tri leta star, »dekle« morda še manj. Bila sta prikupno zalita, on skorajda črn, ona pa sivkasto rjava. Nad previsom sta se ustavila in zrla za kamenjem, ki sta ga sprožila, potem pa se gibčno spustila po strmini, kjer bi brez vrvi tudi Cic potreboval največje spretnosti ... Joži je puška kar sama zletela z rame. Onadva pa, kot da ne slutita nikake nevarnosti, dirjata v varni razdalji pred najinimi očmi. Kakšna smola. Če bi ostala le še pet minut na »štantu« kjer sva celo jutro prezebala, bi se nama lepotec brez dvoma prikotalil naravnost pred noge. Tako pa je Jože bolj iz jeze, ko iz prepričanja, da bo zadel, usekal po gamsu, ki pa je lepo odnesel svojo brado in rožičke po skritem žlebu nazaj v kraljestvo skal.
No zdaj, ko sva ju pošteno preplašila, ni imelo smisla ostajati. Šla sva navzdol in kovala načrt, kako bova čez kake tri dni spet prišla, takrat pa gotovo ne praznih rok nazaj v dolino. Ko sva prišla v hotel, sva zvedela dvoje. Kapetan KNOJ tovariš Joco nama je povedal, da so naju graničarji ponoči, ko so zagledali ogenj hoteli sneti s tistega skalovja, če ne bi njemu predhodno povedala, kam sva namenjena. Druga novica pa je bila ugodna le za gamse, Jožetu je sin iz Reke sporočil, da mora k vojakom, pa se je še tisti dan z ženo, snaho in vnukom poslovil od Logarske doline. Strah se je polotil še nekaterih drugih, tako da sem ostal skoraj sam v hotelu.
Danes pa sem obiskal starega Plesnika, ki je lani s Titom streljal izpred svoje hiše v nasprotno skalovje in sta oba, kakor mi je zatrjeval, pokazala, da sta odlična strelca. Grčasti Plesnik se je kar dobro zlizal od poškodbe po tisti nesreči, ko je s konjem vred padel čez čeri v razpenjeno Savinjo. Le hodi še težko, pa mi je obljubil, da me bo sin vzel s seboj naslednje dni. Upam, da bo uslužbence hotela in preostale goste takrat minilo zbadanje o surovi pojedini. Seveda je odvisno od vremena, kajti megle se zbirajo in do polovice pokrivajo mogočne vrhove Savinjskih Alp. Tudi s te moke ni bilo kruha. Naslednji dan sem dobil telegram. Pridi takoj! Uredništvo.
Savinjski vestnik, 24. oktober 1953