Miha Mihelič: ... - Hvannadalshnjúkur (2109 m) / Med daljšim potepanjem po Islandiji,
... se je nama s Kajo ponudila priložnost priključiti se vodeni turi na najvišjo točko vulkana Öræfajökull, ki hkrati predstavlja tudi najvišji vrh te države.
Prejšnjo sredo, 19. junija, sva se iz Reykjavika odpravila na jugovzhod, do kraja Skaftafell, ki leži v narodnem parku z enakim imenom. To območje je svetovno znano po največjem ledeniku v Evropi, Vatnajökull, ki je v bistvu ledeni pokrov, saj ga sestavlja okrog 30 manjših ledenikov s skupno površino približno 8.000 km². Dva turistična ponudnika opravljata vodene ture po bližnjih ledenikih, pa tudi na bližnje vrhove. Kot vodnik je tu zaposlen najin prijatelj iz Nemčije in na srečo je za naslednji dan imel rezervirano vodenje petih klientov na najvišji vrh Islandije, Hvannadalshnjúkur (2109 m).
Zborno mesto je bilo ob petih zjutraj na parkirišču ob vznožju vulkana, na nadmorski višini okrog sto metrov. V počasnem tempu smo pridobivali na višini, po dobri uri smo dosegli sneg. Kmalu zatem smo se znašli na ledeniku in potrebno se je bilo navezati, saj so ledeniške razpoke kar pogoste. Letos še toliko bolj, ker je bila zima baje precej revna s padavinami. Sledila je dolga in položna vesina z imenom Flanka smrti, ker naj bi bila pač ubijalsko dolga.
Sneg je držal odlično, kaj bi dal, da bi imel s seboj turne smuči! Z nekaj krajšimi postanki smo jo premagali v slabih dveh urah in se znašli na robu ogromnega kraterja.
Vulkan Öræfajökull je največji delujoči vulkan na Islandiji, z dvema poznanima izbruhoma; iz leta 1362, ter leta 1728. Prijatelj Islandec, ki je prav tako vodnik po ledenikih, na vlogo CO2 pri globalnem segrevanju gleda precej z rezervo. Ravno pred prvim izbruhom, je bilo to obalno območje zelo primerno za poljedelstvo, ledenikov praktično ni bilo! Vulkanski pepel je odbijal toploto sončnih žarkov in lokalna klima se je spremenila do te mere, da se je tvorba ledu močno pospešila. Prav tako mi je omenil, da je enako količino CO2, ki jo vsa Islandija proizvede v desetih letih, izbruh vulkana Eyjafjallajökull, leta 2010, izpustil v eni sami minuti. Pepel je uhajal več tednov …
Poslednjo uro smo porabili za prečenje kraterja, pod katerim se baje nahaja kar kilometer ledu. Na ok. 1800 metrih je sledil zadnji počitek pred vzponom na vrh. Vreme je bilo fantastično, brez vetra, s temperaturo nekje okrog 20 °C. Nadeli smo si dereze in jo mahnili naprej. Okrog poldneva smo na vrhu stali vodnik iz Nemčije, dva Slovenca, trije Danci, Malezijka in Južnoafričan. Porabili smo približno osem ur. Pri sestopu smo se za kratek čas potopili v popoldanske oblake. Flanko smrti je toplo sonce že močno načelo, ugrezalo se nam je za ok. 20 centimetrov in zdelo se mi, da je navkreber šlo precej lažje. Začela se je poznati utrujenost, še dobro, da smo dosegli kopnino in se razvezali. Med razritimi kupi pisanega vulkanskega kamenja smo po dolgih snežnih jezikih pridrsali do višine 700 metrov. Od tu je bilo do parkirišča še slabo uro. Zanimivo, glede na to, da tu cene povprečnemu Slovencu povzročajo glavobol, je za to turo potrebno odšteti le 180 € po osebi! Čudovit dan je na koncu malo skazila huda bolečina v podplatu. Novim gojzarjem dam še eno šanso, potem gredo na dražbo! Po 13 urah in pol hoje smo se poslovili, midva sva prespala pri vodnikih agencije, saj smo se naslednji dan nekateri odpravili še v največje plezališče na Islandiji – Hnappavellir.
Le 15 minut od Skaftafella je več kilometrov dolg skalni rob z višino do 25 metrov. Tukaj je nekaj sto kvalitetno navrtanih smeri z novimi sidrišči na vponko. Na svoj račun lahko pridejo tudi »trad« plezalci.
Travnata podlaga je idealna za kampiranje, ki je v bližnji okolici plezališča dovoljeno.
Omembe vredno je ocenjevanje smeri, ki je za približno 3 – 4 ocene podcenjeno, previs s srednje velikimi oprimki ocenijo s 4b!
Za obiskovalca te severne države je Skaftafell preprosto obvezna postojanka!
Miha Mihelič