Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nanos

Sprehod po planoti.

Nanos

Sredi dopoldneva zapustiva Ljubljano in se odpeljeva po avtocesti do izvoza za Razdrto, kjer jo zapustiva in se peljeva proti Podnanosu, toda še pred njim odvijeva na cesto, ki se vzpenja po pobočju planote Nanos. Daleč ne prideva, ker naju ustavi znak za prepoved vožnje in obvestilo, da je do vasi Nanos treba narediti velik ovinek in se na njo povzpeti preko Vipave in Sanoberja, kar močno podaljša vožnjo.

 

Prvi postanek tako narediva v vasi Nanos pri Furlanovem zavetišču na kmetiji Pri Abramu, kjer v knjižico Slovenske transverzale vtisneva prvi žig na današnji poti. Po razgovoru z domačini odločiva, da najino izhodišče peš poti prestaviva nekoliko višje in se odpeljeva še nekaj kilometrov po makadamu. Avto zapustiva ob cesti pod prehodom peš krožne poti, ki jo nameravava narediti. Oprtana z nahrbtniki stopiva na peš pot, ki poteka pod Sužnim rovtom, vrh na višini 1088 m, proti Laniškem vrhu, ki se pne na višino 1236 m. Kljub maloštevilnim oznakom je pot lahko sledljiva. Hodiva pod vrhovi in grebeni in med suho travo zaslediva nekaj cvetov belega žafrana. Z odprtega prostora stopiva med drevesa gozda, kjer ob poti vidiva nekaj cvetov jetrnika in na senčnih predelih tudi sneg. Na poti je ogromno listja, ki hitro prekrije najine čevlje na poti, preideva na odprto pod Laniškim vrhom in nadaljujeva proti Pleši. Prijetno pot zaključiva s prihodom do Vojkovega doma na višini 1240 m, kjer kljub zaprtju poseda nekaj pohodnikov. Poiščeva žig in nato narediva še nekaj korakov do roba Pleše, kjer stoji oddajnik. Pozdravi naju hladen veter in pogled globoko v dolino razkrije avtocesto, vse ostalo pa je v nekakšni meglici prašnih delcev v zraku. Razgleda tako žal ni in po fotografiranju nama ne preostane drugega, kot da se vrneva do doma, poiščeva stezico, ki vodi na vrh 1262 m visoke Pleše in se po njej povzpneva na vzhodno stran, kjer v samoti narediva odmor s pogledom na Sovražni strug, Votlo in Rjavo steno.

Po predahu stopiva z vrha na pot proti najvišji točki planote. Komaj dobro zapustiva Plešo, že se stezica nekako izgubi. Na srečo preko aplikacije na telefonu locirava najino trenutno mesto in smer poti ter nato malce naprej zaslediva oznako in stezico. Prehodiva ravninski del, se nekoliko povzpneva in nato pričneva dolg spust in kasneje prečenje pobočja. Zaradi redkih oznak morava večkrat preveriti lokacijo. Pot nama ni znana in se sprašujeva, kaj bi bilo, če ne bi imela ustrezne aplikacije. Markacistom PD Postojna priporočava, da pot bolje označijo, saj po njih ne hodijo le domačini temveč tudi drugi pohodniki, številne stezice in ceste pa lahko hitro zavedejo. Morda pa hodiva po brezpotjih, a to najbrž ne drži, saj sem ter tja vidiva kakšno oznako. Pred križiščem poti med Suhim vrhom, Vojkovim domom, Stranim in Predjamo srečava pohodnika, ki potrdita, da sva na pravi poti. Hodiva skozi gozd, se povzpneva na neznan greben, locirava in preveriva smer hoje za Suhi vrh, se spustiva na cesto pod njim in po njej greva mimo Čeledinove koče po delno zasneženi in poledeneli cesti do odcepa strme poti proti želenemu vrhu. S ceste se najprej spustiva in nato povzpneva mimo zasilnega bivaka, vojaškega rova, ob srečanju planinke, na 1313 m visoki Suhi vrh, kjer so še vidni sledovi požara.

Vidiva le Črnjavški hrib, Veliki in Mali Bukovec ter nekaj ostalih vrhov na severu planote. V lepem vremenu naj bi pogled segal vse do Julijskih Alp in preko Karavank do Kamniško-Savinjskih Alp in Snežnika, danes pač ne. Kljub temu nisva razočarana in po premoru se vrneva na cesto, kjer srečava še planinski par.

 

Pred Čeledinovo kočo zapustiva cesto in greva na nekakšen kolovoz, ki obide vzhodno pobočje Debelega vrha. Hodiva tudi po snegu, se nekoliko povzpneva in nato spustiva do gozdne ceste, kjer greva levo. Dolga je pot po cesti, ki je v senčnih predelih delno zasnežena in poledenela. Po nekaj kilometrih počasi preideva na območje med Strgarijo in Hribačem, ki se obrne proti najinemu izhodišču in po štirih urah in prehojenih slabih štirinajst kilometrih ugledava najin avtomobil.

 

Zaključiva pohodno pot in pričneva vožnjo v dolino. Tokrat greva po drugi cesti mimo Podraške bajte in odcepa za Sv. Jeronim in preko prevala pod Strmecem na dihjemajočo cesto, po kateri pripeljeva v Vipavsko dolino in se vračava proti domu.

 

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.