Jutro (1934): Zdaj je v Dolini sedmerih jezer pravi paradiž, ali za zaščito prirode ni pravega umevanja
Bohinjski kot, 26. julija
Lepa si, slovenska zemlja, med prvimi si v naši dragi jugoslovenski državi. Najlepši del naše zemlje je pa Bohinj. Kdor mi ne verjame, naj se potrudi v tem letnem času sem v Bohinjski kot. Ogleda naj si najprvo Bohinjsko jezero in njegovo okolico, potem pa naj se potrudi čez Komarčo v naš narodni park, ki obsega Dolino sedmih jezer. Ni ga lepšega botaničnega vrta, kakor je v sedanji dobi ta cvetlični raj. Pravim v sedanji dobi, ko naš narodni park vsaj okrog planinske koče še ni popašen.
Je že tako, da se dandanes kulturna vprašanja v splošnem, posebno pa še pri nas počasi rešujejo. Zato tudi za zaščito prirode pri nas ni potrebnega umevanja. Od leta 1922. so pri nas zaščitene murke, planike in druge redke rastline. Pa še danes jih vsak turist išče in trga in skoro da v vsaki planinski koči se prodajajo. In naš narodni park je že toliko časa zakonito priznan in zamejičen. V smislu zakonite uredbe bi morale biti že davno vse obstoječe servituto na tem ozemlju likvidirane.
Zvršilo se pa to še ni in vse tako kaže. da se to ne bo še tako kmalu zgodilo. Tujci, ki posečajo Dolino sedmih jezer, so si edini v tem, da je škoda za vso državo, da to prekrasno ozemlje, kjer se sedaj pasejo koze. govedo in konji in kjer streljajo gamse in ruševce, ne postane narodni park v pravem pomenu besede, domačini se pa tega ne zavedajo. Saj se vprašanje o zaščiti prirode pri nas ne more premakniti z mrtve točke. Na gospodarsko depresijo bi se odločujoči činitelji ne smeli sklicevati, saj vlada enaka depresija tudi na Poljskem, Nemškem in v Italiji, pa so vendar v teh državah ravno v zadnjih letih čudovito veliko storili za zaščito prirode.
Tudi Bohinjsko jezero in njegova najbližja okolica bi se bila morala že davno razglasiti za zaščiteno ozemlje s primernim regulačnim načrtom. Izgub, ki nam tukaj prete v gospodarskem in kulturnem pogledu, ne bo nikdar več mogoče nadomestiti. Regulačni načrt za okolico Bohinjskega jezera je nujno potreben. To zlasti kaže okolnost, da nekateri tujci, ki so pridobili manjše parcele ob Bohinjskem jezeru, že skušajo enostavno zabraniti pešpot, ki obstoja od pamtiveka sem ob vzhodni obali jezera, dasi domačinom taka pešpot nikdar ni bila v napotje. Nekdo je pot enostavno zagradil, poleg ograje pa še razpel svoj šotor. Drugi je nastopil bolj diplomatično; postavil je na pot kol z napisom: »Hud pes«, dasi psa niti nima.
Vsekako je skrajni čas, da se uradno ugotovi, kako daleč segajo pravice posameznikov, kako daleč pa interesi banske uprave in države. Ko že pišem o Bohinjskem kotu, smatram za svojo dolžnost, da ugotovim razveseljivo okolnost, da je velika večina domačinov že prepričana, da zavisi njihova gospodarska samostojnost od tujskega prometa, tujski promet pa spet v prvi vrsti od tega, koliko časa bo še mogoče ohraniti Bohinj v sedanji naravni lepoti. Zato tudi večina domačinov že željno pričakuje regulačni načrt in je pripravljena odstopiti proti primerni odškodnini za javne namene potrebni svet, ker je prepričana, da bo pridobila njihova zemlja po uveljavljenju regulačnega načrta mnogo na vrednosti.
Jutro, 27. julij 1934