Kamniški občan: Ob občnem zboru PD Kamnik
V začetku aprila je imelo tudi Planinsko društvo Kamnik svoj redni letni občni zbor. Poročila so bila precej obsežna, pa tudi razprava je bila zelo živahna. Tokrat si oglejmo delo alpinističnega odseka, ki ni samo eden najbolj delavnih in uspešnih odsekov planinskega društva, ampak sodi med najbolj ugledne alpinistične odseke v Jugoslaviji sploh.
Načelnik AO tovariš Tone Škarja je opisal delo svojega odseka takole:
Tudi lani se je povečala aktivnost našega odseka, povečal se je dotok mladih alpinistov in lahko rečem, da je za, nami najuspešnejše leto v zgodovini kamniškega alpinizma sploh.
Zima 1963/64 nam je bila z vremenom naklonjena, razen normalnih zimskih vzponov na vrhove Kamniških in Julijskih Alp nam je uspelo opraviti tudi nekaj težjih plezalnih podvigov: Rumena zajeda v južni steni Kogla, Južni raz Turske gore, prvenstvena smer po zajedi v severovzhodni steni Kalške gore, prva ponovitev Centralne smeri v 800 m visoki vzhodni steni Brane, in poleg tega pa še niz lažjih in težjih vzponov in grebenskih prečenj. Od množice letnih vzponov naj omenim le nekaj najtežjih: ponovitev Centralne smeri v Koglu v izrednem času, prva in druga ponovitev Smeri čez plošče v jugozahodni steni Skute, prvenstvena smer v severni steni Dolgega hrbta (plezala Škarja in Šimenc, dva dni, skrajno težavno, VI), Centralni steber v severni steni Dedca, smer Modec — Režek v Štajerski Rinki, šesta ponovitev Direktne smeri preko Glave severozahodni steni Planjave, Centralni steber Kalške gore, Herletova smer v Ojstrici, četrta ponovitev smeri Modec — Režek v severni steni Rzenika ter mnogo drugih.
Nekaj članov odseka je bilo v mladinski odpravi na Durmitor, kjer so plezali predvsem v ostenju Bobetovega Kuka, v Prutašu pa so opravili celo prvenstveni vzpon. Humar in Gradišek sta se v Švici povzpela po severozahodnem grebenu na Eiger (3997 metrov) ter na najvišji vrh Berner Oberlanda Finsterarhorn (4235 m), Mulej in Griljc pa sta opravila vrsto srednje težkih plezalnih vzponov v Dolomitih.
Razen teh več ali manj organiziranih odprav so se naši alpinisti povzpeli tudi na Grosglockner (3790 m), tovariš Repič pa je opravil več vzponov v poljskih Visokih Tatrah.
Priznanje kamniškemu alpinizmu je udeležba Šimenca in Škarje v jugoslovanski odpravi na Kavkaz. Žal si je Humar na skupnem treningu zlomil nogo, sicer bi tudi on odpotoval v Rusijo. V Kavkazu so se najprej povzpeli na najvišji vrh Elbrus (5633 m), nato pa sta Kamničana skupaj s še dvema članoma odprave preplezala eno najtežjih plezalnih smeri v ledu sploh — Križ Užbe. Vzpon, ki je skrajno težaven (VI), je trajal z dostopom in sestopom do tabora celih osem dni.
Z izrednimi uspehi v domačih in tujih gorah, z vzgojo številnega mladega kadra, z aktivnostjo v raznih vejah planinske organizacije sodi AO Kamnik brez dvoma v vrh slovenskega in jugoslovanskega alpinizma. Žal nam za zimske vzpone in za odprave v Centralne Alpe primanjkuje drage, toda prepotrebne opreme. PD nam po svojih močeh pomaga, toda vseh stroškov ne zmore. In pri tem, ko se trije naši člani pripravljajo za udeležbo v letošnji jugoslovanski himalajski odpravi, se upravičeno sprašujemo, zakaj imajo pristojni organi razumevanje za neskromne potrebe nekaterih drugih športov, ki ne pomenijo ničesar niti v slovenskem, niti v jugoslovanskem merilu — in zakaj ga nimajo za alpiniste, ki zadnja leta zastopajo ne samo Kamnik, ampak Jugoslavijo v najtežjih stenah sveta. Ne gre samo za denar, gre tudi za moralno podporo in javno priznanje. Lani je moral odpasti ledeniški tečaj v Grossglocknerju, ker mladi alpinisti niso dobili potnih listov. Kakšen kriterij velja v Kamniku za to? Če bi v prošnjah navedli, da gredo v Celovec na izlet, bi uspeli. Čas je,da se prične na športnike, ki zastopajo svojo domovino, gledati nekoliko drugače.
Letos nameravamo nadaljevati z vzgojo novih pripravnikov, ki so stopili v odsek zadnje tedne, dalje nameravamo poslati več mlajših članov v tečaje in tabore PZS ter podpreti posamezne naveze pri obisku bolj oddaljenih jugoslovanskih in bližnjih tujih gorstev. Dvigniti bo treba duhovno ravan mladih alpinistov, saj za sistematično gojitev alpinizma niso dovolj le močni prsti. Zaradi vse večjega števila članov bo treba letos izboljšati tudi notranjo organizacijo odseka in pritegniti mlajše člane še v druge dejavnosti Planinskega društva.