Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naši na Durmitorju

Jutro (1933) - J. Bleiweis: Doživljaji skupine slovenskih fantov v gorski samoti

Že 14 dni je, odkar smo se vrnili. Ta čas, ki je med tem potekel, je deloval kakor sito. Šele sedaj so se nekoliko ločiti glavni utisi od manjših in manj važnih. Takoj po povratku ni bilo mnogo dobiti iz nas. Spraševali so nas, kako je bilo. Vsi smo pač vedeli, da lepo in »fajn«, nihče pa ni vedel, kako in kje naj prične pripovedovati, da utemelji svoje trditve. V nas je živelo toliko novega, toliko lepih prizorov s sivih sten in blestečih snežišč obširnega Durmitorja, toliko zabavnih prigodic s potovanja, da je bilo v resnici težko iz vsega tega izbrati in reproducirati najznačilnejše slike.

*

S potovanjem se ne bom dolgo ukvarjal. Saj so si potovanja slična, posebno potovanja na našem jugu. Nekaj časa železnica, ko ta preneha — avto. Ko usahne cesta — konj, in ko tudi ta ne najde več prostora za svoje štiri noge, takrat — takrat se pač tragedija prične; to je dramatična borba turista na strmini s 30 kg težkim nahrbtnikom. Priznati je treba, da smo to borbo odločili v svojo korist. Bili smo spočiti: saj smo dva dni, od Foče dalje, samo gledali in priganjali ubogega konjička, ki se je potil in krivil pod težo naših nahrbtnikov. Razen tega je bilo do cilja le dobro uro hoda.
Že doma smo sklenili, da se bomo utaborili na Škrčkem jezeru 1700 m v osrčju Durmitorja. Do tega sklepa nas je dovedlo predvsem dejstvo, da je to špo poročilih, najlepši planinski cirk Durmitorja, dalje jezero s pitno vodo in končno bližina vseh glavnih vrhov: Bobotovega kuka (2528), Bezimenega vrha, Šarenih pasov in Prutaša.
Poleg tega smo že doma zvedeli, da so ob jezeru tudi stanovi, v katerih prebivajo poleti pastirji, tako, da bomo lahko dobivali vedno kruh in mleko. Sploh smo računali, da bosta mleko in kruh naša osnovna prehrana. Vest pa je bila nekoliko netočna in tako je to postala naša osnovna zmota. Na Škrkah namreč ni žive duše!

*

Stene so bile ob našem prihodu globoko zavite v meglo. Časih se je začulo oddaljeno grmenje in kmalu so tudi pričele padati debele kaplje. Kljub temu, da je bilo okrog poldneva, je bilo nekam čudno mračno. Jezero, ki smo si ga predstavljali kot blesteč smaragd, je bilo temno in mirno, kakor da je v njem olje. Vsa resnost in mogočna lepota visokih gorovij je ležala takrat v pokrajini. Nepopisno je bilo zato naše veselje, ko smo odkrili zapuščeno stajo, čeprav je v njej deževalo le malo manj kakor na prostem. Ogrodje pa je bilo uporabno in takoj smo skovali načrt, kako jo bomo popravili, kakor hitro bo vreme ugodnejše.
Ampak vreme navadno nima smisla za turiste. Pa je pričela za spremembo udrihati toča. Ker pa do noči ni bilo več daleč, smo morali tudi v takem vremenu prekriti z vejami streho, nakar smo čez vse skupaj še poveznili dve plahti. Za ležišče smo pripravili nekaj desk, ki smo jih previdno »montirali« nekoliko nad tla, da bi voda mogla ponoči svobodno žuboreti pod nami iz bajte.

Z nekoliko mešanimi občutki smo legli tisto noč k počitku. Varnostni ukrepi so bili nepotrebni, ker je dež ponoči prenehal. Zato pa je bila noč strašno mrzla.
Zjutraj so še vedno valovile sive megle gori in doli. Časih je pršilo, mi pa smo postajali malodušni. Morilo nas je vprašanje:
»Kaj, če bo vse dni tako?«
No, popoldne se je stvar izpremenila. Zapihal je močan severovzhodnik. Megle so se raztrgale in prikazal se nam je ves prelepi planinski svet okrog nas. Obrnjeni proti vzhodu smo imeli na desni masivni Prutaš, na levi ves glavni greben Durmitorja, pred seboj pa prezanimive, krasne Šarene pasove: vrh, ki mu pri nas ni para. Valovite plasti tega vrha potekajo po vsem pobočju popolnoma skladno. Med temi plastmi pa so police, ki so porastle s travo. Enako kakor plasti se vlečejo tudi ti zeleni pasovi med sivimi popolnoma skladno. Ko je zvečer prvič posijalo solnce na to sivozeleno preprogo, smo morali zadivljeni proglasiti Šarene pasove za najlepši in najznačilnejši vrh v tem delu Durmitorja.
Na glavni greben, ki se vleče od zahoda proti vzhodu, pa smo imeli približno podoben pogled, kakor na greben nad dolino Triglavskih jezer (Tičarica), le da je greben Durmitorja višji in bolj razsekan.

Naslednje jutro je Prutaš žarel v soncu, ko smo se prebudili. Stene na levi so bile še v senci in potopljene v ono motno modrosivo barvo. Odrinili smo na prvo turo. Trije smo odšli, dva dežurna sta ostala. Radovednost nam je vsilila naglo hojo, tako da smo bili celo pri fotografiranju nestrpni. Saj nam je vsak korak odpiral povsem neznane poglede.
Flora je tako nedotaknjena in pisana: kojelosalni eksemplarji šmarnic, murke, šipki in še polno drugih, nam neznanih pisanih cvetk. Le planik nismo našli!
Po poldrugourni hoji dospemo na mala »Vratca«. Zopet nova panorama. Podoba je, kakor da so celo geološki pojavi, ki nenehoma preoblikujejo zemeljsko površino, pozabili na ta košček sveta. Plasti, ki tvorijo najfantastičnejše razvite oblike, so tako jasno vidne in čiste, kakor da bi jih šele pred kratkim nagromadile gorotvorne sile. To so tako zvane »Uvite grede«, ki leže pred nami. Bolj zadaj so »Zubci«: sedem raztreskanih turncev, prave Zinne v Durmitorju. In nad vsem tem veličastno krožijo mogočni orli.
Navdušeni hitimo naprej in že v dobrih treh urah hoje od bajte dospemo na najvišji vrh Durmitorja, na Bobotov kuk. Šele odtod je pregledno obširno kraljestvo Durmitorja. Najlepši je pač pogled doli k našemu zelenemu Škrčkemu jezeru. Daleč zunaj proti severovzhodu vidimo bele hišice Žabljaka in divno »Črno Jezero«, ki izginja v smrekovih gozdovih. Do tja so že prispeli letoviščarji, za nas hvala Bogu šele do tja; kajti Žabljak je od nas pet ur daleč. Na zahodu se svetijo snežišča Magliča. Proti jugu pa hriboviti teren izginja v daljavi.
Ker smo hoteli še isti dan pregledati čim več terena, smo kmalu zapustili vrh. Spustili smo se nižje in nato na Bezimenini vrh; tako je šlo ponovno gori in doli, dokler nismo po desetih urah hoje spet primahali pod okrilje naše bajte.

Štirje nadaljnji krasni dnevi so pretekli kakor v snu. Lezli smo brez potov in rdečin znamenj po vrhovih brez štampiljk, po grebenih brez imen. Iskali smo si lažje in težje smeri, kakor se je pač komu zahotelo. Iz naše bajte, ki je postala že dovolj komfortna, smo vladali neomejeno v lepem Škrčkem amfiteatru. In to je bilo najlepše od vsega. V tem, da daleč naokrog ni bilo človeka, v tem se te planine ločijo od naših; v tem je njihova ogromna prednost.
Klic s tega ali onega vrha je bil vedno od naših; veselo javljajo, da so na cilju. Proti večeru je bilo še visoko gori čuti pesem: zopet od naših, ki naznanjajo, da se vračajo in da je treba pričeti kuhati.
Večeri so potekali v najboljšem razpoloženju. Trojica je bila vedno zadovoljna nad uspelo turo, dežurna dva pa sta bila vesela, da so se tovariši srečno vrnili ... Vedno nove stvari smo si pripovedovali, o novih smereh, novih pogledih, o pastirjih onkraj grebena in drugem. Ob spremljevanju petja se je »varila« nad ognjem ena od peterih »riht«, ki jih je obsegal naš jedilni list.
Po več ali manj uspeli večerji smo šli še navadno k umivanju na jezero. Večeri so bili čisti in topli, nebo je bilo gosto posuto z zvezdami. Ko smo tako ob jezeru prepevali naše lepe pesmi, smo imeli občutek, da smo nekje blizu Bohinja ali Kranjske gore, ne pa daleč na jugu.
Ko smo nekega večera spet tako sanjarili ob jezeru, smo opazili na nebu od mesečine ožarjene lahke bele oblake, ki so plavali od juga. Naslednjega dne je bil položaj isti kakor ob našem prihodu.
Ker se tudi nadaljnja dva dneva vreme ni hotelo izboljšati, smo deveti dan po našem prihodu sklenili: odidemo! Na »Vratcih« smo zapustili naše divno kraljestva in jo mahnili spet precej natovorjeni čez Šaonik in Nikšič za soncem na morje?

J. Bleiweis
Jutro, 28. avgust 1933

28.08.1933

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.