Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nekoč je bilo kakor v pravljici

Železar (1978) - Uroš Župančič: Takrat, ni tako dolgo, ko smo bili še mladi nas je sreča nosila preko cvetočih travnikov skozi šumeče gozdove v krnice in okrešlje pod gorami.

Iz tokav, sten in grebenov je vel opojni vonj skal. Takrat je bil vsak dan praznik in nedelja. Takrat nam je bilo resnično lepo.
Vse je nas mlade gornike zanimalo, navduševalo in vleklo kot magnet, ki ni preje popustil, dokler nismo stopili na pot in s »kvedrovci« mleli drobir skozi Planico, Krnico, Martuljek ali tri triglavske doline.
Z neizmerno silo so nas vabili Triglav, Ponce, Šite, Jalovec, Prisojnik, Škrlatica, Razor in druge gore s svojimi prevesnimi in prepadnimi stenami in nazobčanimi, dolomitskimi grebeni, ki so se risali na jutranjem ali večernem nebu, ožarjeni s sončno lučjo.
Sami sebi smo bili odveč, v napotje, če nam ni bilo dano uživati vse lepote in veličine planinskega sveta.

V sebi smo nenehno čutili velik, uničujoč glad, če nismo vsak prosti čas mislili na robe, ki so nam vedno vsakdanjik spremenili v nedeljo in praznik.
Takrat smo bili resnično zaljubljeni v rateške, borovške in trentarske gore. Z nepotešenim hrepenenjem nas je vleklo na planinsko pot ali plezalno smer.
Do narave smo čutili veliko prijateljstvo, ki je kipelo v ljubezen. Ni bilo važno in pomembno ali smo bili na pohodu ali izletu, na Kepi ali Stolu v razglednih in cvetočih Karavankah, srce nam je pelo in potrkavalo z vsemi zvonovi takrat ko smo hodili v plezalno šolo v Jelenkamnu, Petkovo skalo ali v Kovačevec. Brezmejno smo uživali ko smo se sami ali v skupini veselili po robeh in grebenih nad Planico, ko smo z očmi objemali stene in grebene Prisojnika, Razorja, Travnika, Škrlatice ali Rogljice, Stenarja in Cmira.

Nepozabna doživetja nas vabijo znova in znova v čase, ko so božajoči prsti segali po skali, ki se je poganjala skozi megle in oblake do samega neba.
Radovedni, silno radovedni smo bili takrat, ko se nam je zdelo škoda vsakega trenutka, vsake ure, vsakega dne, tedna in meseca, ko nismo mogli pohiteti v to ali ono steno, ko nam ni bilo dano spoznati to ali ono tokavo, grapo, ko smo zamudili obiskati ta ali oni razgledni greben ali vrh.
Vsi smo bili eno samo veliko radovedno oko, ki je nenehno iskalo nove in nove vabeče cilje.

Srečni, presrečni in zvrhano zadovoljni smo bili sami s seboj, ko smo se tesnili po pod strehastimi previsi nad prepadi, od koder je žugajoče in preteče dihala praznina, ki se je izgubljala v meleh in prodiščih. Veliko nas je bilo, bili smo ena sama družina, ki je hlastala in hitela k visoko postavljenim, pa čeprav težko dosegljivim ciljem. Vsi smo bili enotni, kar je načrtoval Janez z Ljubom in Petrom, to smo povzeli tudi mi s Tonetom, Markom, Pavletom, Mirkom, Mitjem in vsi drugi kar nas je bilo.

Hodili in hodili smo, plezali in plezali v pripeki poletnega sonca, utirali globoke gazi in smučine v strupenem mrazu zim, ko so vetrovi vrtinčili po grebenih snežne zastave, da so bili podobni grivam pobesnelih konj belcev, ko so ledene ujme silile z ledenimi prsti pod obleko do kosti in so vseuničujoči plazovi merili višine in globine zajed, kaminov, grap in tokav. Vse smo hoteli z veliko, neizmerno ljubeznijo in uživati v gorah dolgo, dolgo, vedno!
Če smo se morali le kdaj odpovedati planinski poti ali plezalni smeri, smo bili podobni siromaku in strašen obup je viharil po naši notranjosti, ki je z veliko elementarno silo grozil, da nas bo strl in uničil.

V brezdelju smo se predajali razkošju in ljubezni, kadar pa je bilo treba resno prijeti za delo, smo bili ponosni na žuljave dlani. Gradili smo zavetišča v Veliki Dnini pod severno steno Škrlatice, na Jezerih pod Rokavi, v Za Aku in Rušju pod Stenarjem in Dolkovo špico in tudi na planini Zadnji Vogel. Popravljali smo planinske poti in pomagali ter reševali lažje, težje in smrtno ponesrečene gornike v severni steni Špika, Jalovca, Triglava ...

Bili smo zvesti sinovi gora. Lepo nam je bilo v ponedeljek, ko smo vasovali pri doživetjih nedeljske ture. Spomine smo hranil in obujali do srede tedna, v četrtek smo že načrtovali naslednji izlet, turo ali vzpon in tako smo bili nenehno v gorah.
Nikoli nismo klonili ali omahovali, vedno smo uspevali in zmagovali, saj to je bogata last mladosti, ki je neugnana. Pogum in trmo sta odganjali žugajoči in preteči strah, v brezdelju smo bili bolni siromaki, srce je jelo glasno tolči in razbijati, da smo morali stopiti na pot.

Leta so v prešerni radosti naglo, mnogo prenaglo hitela. Kakor so se morali umakniti naši učitelji, tako je prišel tudi za nas čas, ko smo morali obiskovati gorski svet samo s hrepenenjem in božajočimi pogledi.
Kar ni uspelo nam, je v toliko večji meri uspelo novim, mladim, nezadržano prihajajočim, ki ne poznajo in ne priznavajo umikov in porazov, celo tam ne, kjer smo mi in pred nami naši učitelji v nemoči omagali.
Do brade zabiti zarjaveli klini še vedno kažejo naše smeri v gorah in stenah. Tudi v najbolj prevesnih in prepadnih skoraj ni več praznih belih lis. Osameli skalni možici še hranijo podpise prvih drznih in neustrašnih napadalcev in zmagovalcev. Imena so skoraj že pozabljena, njihova dela in uspehi, pa so z velikimi črkami vklesani v zidove naših sten.

Za zarjavelimi smermi klinov in po usekanih stopinjah v zlizanih tokavah in zajedah niti z neučakanimi koraki, v skokih novi rod plezalcev, katerih pogledi, koraki in prijemi so odločno usmerjeni proti težjim in višjim ciljem, ki jih bodo prav gotovo dosegli, če bodo vanje vložili vso ljubezen, hotenje in navdušenje. Mladi nikjer in nikoli nočejo priznati umikov in porazov. Cilj mladih, prihajajočih je in mora biti, uspevati in zmagovati tudi tam kjer našim učiteljem in nam samim ni uspelo, biti zmagovalec tudi tam kjer zmagovalec še ni bil nihče.

Z največjim zadovoljstvom jim sledimo s čudovitih razglednih počival. Plezamo z njimi preko sten, skozi zajede na grebene in vrhove, kjer skupaj z njimi pijemo sladek napoj sreče in zmage, ki daje njim novega poleta za uspešne poizkuse in nove zmage jutrišnjega dne.
Sla po ljubezni do gora, nepozabna doživetja so hrana njih in nas.
Po sledeh našega hotenja, ki je bilo nenasitno in polno iskrene in vroče ljubezni, hiti vedno več mladih vedno višje in višje k tronom boginj in bogov.

Uroš Župančič
Železar, 14. september 1978

   Železar

 

 14.09.1978

Jlib.si/PlanID
Priredil: G. Š.

 

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.