Slovenec (1910): Plazovi zasuli vojake
Toblach, 22. decembra 1910. Iz Schluderbacha se poroča: Na Monte Piano, priljubljeni gori turistom, se je zgodila 20. t. m. velika nesreča. Plazovi so zasuli vojaško patruljo; šest vojakov je izgubilo življenje.
Vzrok nesreče
V zadnjih osmih dneh je močno zapadel v gorah sneg, na mnogih krajih do enega metra visoko. Vendar pa bi ne bilo še vsled tega nevarnosti za plazove, ako bi prej mnogokrat precej ne deževalo. Na pobočjih je bila zemlja premočena in marsikje se je tudi zemlja sama odtrgala. Vsled tega ne more imeti sneg trdne podlage in tako nastanejo plazovi. Na Monte Piano pa je nastal snežni plaz šele vsled hoje patrulje, obstoječe iz sedem mož, čemur je bržkone vzrok to, da so vojaki pretesno hodili drug za drugim. Turisti, gorski vodniki vedno pazijo na to, da hodijo posamezniki po zasneženih pobočjih ali strminah v gotovi oddaljenosti, pri čemur se tudi rabijo vrvi, da turista ne potegne v globino, ako se mogoče utrga sneg pod njim.
Kaj pravijo očividci?
Mnogi so se zanimali za izlet patrulje in so jo opazovali iz doline z daljnogledi. Na Monte Piano ponesrečena obmejna patrulja je bila od 8. stotnije 36. pešpolka ter je odšla predvčerajšnjim popoldne na rekognosciranje na severno pobočje 2325 m visokega Monte Piano pri Schluderbachu. Ta gora se vleče ob avstrijsko-italijanski meji. Patrulja, ki je plezala po gori pod vodstvom poročnika Rieslinga, se je posluževala na sneženih poljih Monte Piano smuči. Splošno se je opazilo, da so vojaki tesno drug za drugim šli preko snega in da so hoteli na isti način preiti tudi neke zareze, ki vodijo v neko kotlino. V trenutku pa ko je bila patrulja v sredi snežnega polja, se je videlo, kako je vojake kar zagnalo kvišku, potem pa so jih odtrgane snežne plasti potegnile s seboj v globino in pokopale.
Le poročnik Riesling, ki je šel nekoliko pred patruljo, se je rešil, ker je stal ob robu plazu in je v usodnem trenutku naglo skočil v stran.
Pomoč ponesrečencem
Riesling je hitel kolikor mogoče hitro v Schluderbach in alarmiral vojaštvo. V kratkem času je odšla vojaška ekspedicija, kateri se je pridružilo mnogo gorskih vodnikov; bilo je vseh skupaj 100 mož. Na lice mesta došli so takoj pričeli z rešilnimi deli in odkopavati ponesrečene vojake.
Vsi mrtvi
Proti večeru so dobili truplo četovodje Vredenyja, ki so ga prenesli na nosilnici v dolino. Od ostalih vojakov niso našli nobenega sledu. Samo po izkopanih puškah se je dalo sklepati, da so pokopani globoko pod snegom. Ponoči so nadaljevali rešilna dela ob svitu bakelj. Včeraj so šele našli trupla štirih ponesrečenih vojakov. Zdravnikova preiskava je dognala, da je pri vseh nastopila smrt vsled zadušenja. Skoro vsi so imeli tudi polomljene ude in utisnjene prsne koše. Petega vojaka doslej še niso mogli najti; brezdvomno pa je, da je tudi ta našel smrt v snegu. Našli so samo njegovo odtrgano roko. Trupla bodo pokopana na pokopališču v Schluderbachu.
Kdo je kriv nesreče?
Tamkajšnje prebivalstvo sočustvuje z nesrečniki tembolj, ker vlada med vsemi splošno mnenje, da bi se lahko preprečila nesreča, ako bi se upoštevalo le nekoliko previdnosti, kar je absolutno potrebno na gorah.
Slovenec, 22. december 1910
Slovenec, 23. december 1910
Toblach, 23. decembra 1910. O ponesrečeni vojaški patrulji na Monte Piano se še poroča: Včeraj dopoldne se jo posrečilo najti globoko pod snegom truplo ponesrečenega šestega vojaka.
Od šestih ponesrečenih vojakov so bili štirje doma iz Češkega, eden iz Galicije in eden iz Hrvaške. Pokopani bodo v skupnem grobu. Imena ponesrečenih vojakov so: četovodja Vyborny, korporal Horcik in prostaki Susmann, Košinek, Gefurt in Duchan. V kritičnem trenutku je bila patrulja po peturni hoji 2100 m visoko, to je 700 m nad dolino. Hoditi bi morali vojaki najmanj 20 m drug od drugega, kar jo navada v gorah, kadar je nevarnost pred plazovi. Razen poročnika, ki se je rešil, ni imel nobeden vojakov smuči, pač pa snežne čevlje. Ko se je spočetka utrgalo pod vojaki nekoliko snega, jim je častnik zaklical, naj se drže s cepini. To se jim ni posrečilo, sneg se jim je vedno hitrejše zmikal pod nogami in ko so zdrknili že 100 m po strmini navzdol, so naenkrat izginili poročniku v snežnem prahu vojaki. Plaz je bil dolg 400 m, ter širok 15 m. Iz širine plazu je spoznati, da bi ne bilo nesreče, ako bi vojaki hodili v primerni razdalji.
Plaz je drvil po strmini 1 km daleč. Sneg se je odtrgal le vsled prevelike teže vojakov samih, kakor je konstatirala tudi vojaška komisija.
