Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nesreča v Špiku in naša Gorska reševalna služba

Planinski vestnik (1953) - Fedor Košir: Vsem je še v spominu strašna nesreča mladih slovenjebistriških alpinistov v Špiku v dneh od 1. do 3. maja 1952, o kateri pa je nase glasilo »Planinski vestnik« prineslo le skromno poročilo in pa nekrolog J. Blažeja ponesrečenim tovarišem.

Mnogo več pa je naša javnost izve­dela o nesreči iz raznih člankov v »Poletu«, »Slovenskem poročevalcu« in »Dnevniku«. Večina teh člankov je bilo pisanih tendenciozno, neka­teri tudi v »revolverskem« stilu, kar seveda nikakor ni primerna oblika za opis tragedije, ki je globoko pretresla vsakega poštenega človeka. Šele zadnja dva članka v »Poletu«, ki sta jih napisala ing. Avčin in Perko sta prispevala z umerjenimi predlogi k zdravi rešitvi problemov, ki so se ob tej nesreči pojavili glede na organizacijo GRS, čeprav se tudi pisca teh člankov nista mogla povsem otresti nekaterih subjektivnih nerazpoloženj do nekaterih delavcev v planinski organizaciji.

Ker vse kritike, napisane na rovaš GRS in tudi PZS v zvezi z reše­vanjem ponesrečencev niso odkrile ničesar novega, kar PZS ne bi že preje obravnavala na svojih sejah in raznih sestankih, je prav, da naše bralce seznanimo z vsemi ukrepi, ki so bili storjeni, da se stvari raz­čistijo in da se odpravijo napake, ki so v GRS gotovo obstajale, ki pa niso bile takega značaja, da bi resno ogrožale zdravo rast te organiza­cije. Ponovno poudarjam, da so bili storjeni tudi primerni ukrepi za odpravo napak, ni pa bilo izmenjano vodstvo GRS, ker za tako izmenjavo PZS ni dobila primernega predlogu, čeprav ji je bil obljubljen. Nikakor pa ni pravilno, da bi razbijali organizacijo, preden ne moremo nadomestiti starih funkcionarjev z novimi — boljšimi. Seznanimo se torej z dejstvi.

Nesreča se je dogodila med 1. in 3. majem 1952. »Slovenski poroče­valec« je 9. 5. 1952 priobčil poročilo centrale GRS o nesreči. V tem poročilu je bilo po mojem nasvetu opuščeno poročanje o reševanju, ko sta reševalca Krušic in Medja zaradi nujne potrebe in okoliščin prere­zala vrv, ki je vezala še živečega Uršiča Jožeta z že umrlima tovariše­ma, da sta potem zdrknila v prepad. Ta korektura poročila je bila na­pravljena z edinim namenom, da neplaninska javnost stvari ne bi na­pačno tolmačila ali pa jo celo izrabila za razne netočne in alarmantna govorice, ki so se tedaj že začele širiti. »Slovenski poročevalec« je 10. 5. 1952 objavil fotografijo mesta nesreče (avtor R. Kočevar) s primerno legendo. Dne 14. 5. 1952 je »Slovenski poročevalec« priobčil članek C. P. (reševalec Praček) o najdbi ostalih trupel ponesrečencev. Po tem članku so časopisna poročila utihnila vse do 22. 11. 1952, ko je mati treh po­nesrečenih Uršičev objavila v »Dnevniku« članek, kot polemičen odgo­vor na nek poziv v časopisih, ki opozarja na nevarnosti v gorah. Na ta članek je PZS nekaj dni nato v »Dnevniku« objavila pojasnilo, ki je imelo namen zaščititi reševalce pred neupravičenimi napadi. Dne 21. 12. 1952, torej po več kot 7 mesecih, je nato priobčil »Polet« članek Keršiču Marjanu z naslovom: »Ali so kritike naše GRS upravičene?« Ta članek je glede na ton in obdolžitve udeležencev reševanju, v Špiku izbil sodri dno. Dne 4. 1. 1953 je »Polet« objavil članek ing. Avčina: »Prispevek k reševanju naše GRS« in končno je isti list 12. 1. 1953 objavil članek Perka Marjana, ki delno povzema Avčinove ugotovitve. V toliko so bili udeleženi pri tej diskusiji naši časopisi, če izvzamemo razne reportaže, ki pa niso pripomogle k razčistitvi zadeve. (»Polet«: Tekma s smrtjo!)

Kaj pa je v tem času napravila PZS in kako so se dogodki odigravali »za kulisami«, pa naj pojasnijo naslednja dejstva.

Na seji PZS dne 7. 5. 1952 je bilo prebrano poročilo o nesreči, ki ga je sestavil Perko Marjan, reševalec in tedanji inštruktor za alpinizem pri PZS. Na seji PZS dne 21. 5. 1952 je podpredsednik PZS in načelnik komisije za alpinizem tov. Bučer poročal o zaključkih komisije za alpi­nizem v zvezi z nesrečo ter nakazal tudi napake in nepravilnosti pri re­ševanju v Špiku tako, kot jih je formulirala komisija za alpinizem. V zvezi s tem omenim le to, da se je že pri površni obdelavi obtožb izka­zalo nad tri četrtine kot netočnih in deloma celo izmišljenih. Kljub temu je PZS na vsak način hotela vse nejasnosti razčistiti in za ta je bil na isti seji sprejet sklep, da se uvedejo potrebne poizvedbe. Za to delo je bil poverjen načelnik disciplinske komisije pri PZS tov. Zinauer.

V tem času sem osebno dal reševalcu, alpinistu in članu GO PZS tov. Keršiču Marjanu vsa pooblastila, da sestavi posebno reševalno ekipo, ki naj na samem mestu skuša rekonstruirati nesrečo in po možnosti reši iz stene trupla štirih ponesrečencev, ki so še ležala v steni. Ker je bila se­stavljena ekipa maloštevilna (3 člani) in ker tudi vremenske razmere niso dopuščale, je ekipa priplezala le po Dibonovi polici v Špiku do mesta nesreče in izstopila po poti prvih reševalcev na Škrbino pri Frdamanih policah. Svoje izsledke in fotografije o mestu nesreče je tov. Keršič po­sredoval GO PZS.

Dne 5. 6. 1952 je tov. Keršič sporočil PZS in meni osebno, da od­stopa kot član GO PZS (načelnik inozemskega odseka) in istočasna vrnil tudi legitimacijo in znak reševalca z motivacijo, da se s postopkom PZS pri obravnavanju nesreče ne strinja.

Na seji dne 18. 6. 1952 je bilo po predlogu jeseniških reševalcev sklenjeno, da bo 23. 6. 1952 sestanek reševalcev na Jesenicah, obenem pa so bile predlagane nadaljnje poizvedbe in storjeni sklepi, kako naj se v bodoče podobne nesreče preprečijo.

Dne 23. 6. 1952 je bil na Jesenicah sestanek reševalcev, ki so se ga udeležili tudi člani GO PZS, od ljubljanskih alpinistov pa je bil navzoč en sam udeleženec in še ta bolj kot opazovalec.

Dne 3. 12. 1952 so jeseniški reševalci obvestili PZS, da odstopajo kot organizirani reševalci, čeprav bodo v primeru potrebe še vedno reševali.

Na seji dne 3. 12. 1952 je GO PZS po končanih poizvedbah sklepal o tem, če zbrani podatki zadostujejo za uvedbo disciplinskega postopka zoper katerega koli udeleženca reševanja v Špiku. Na to vprašanje se je GO PZS po glasovanju izrazil negativno. Na izredni seji dne 25. XII. 1952 se je diskutiralo o umestnosti ali neumestnosti Keršičevega članka, obenem pa so bili dani razni predlogi za organizacijsko izboljšavo GRS.

Dne 26. 12. 1952 so ljubljanski alpinisti in reševalci s posebno vlogo zahtevali reorganizacijo GRS in izrazili soglasje s Keršičevim člankom.

Dne 28. 12. 1952 je bil v Ljubljani zbor reševalcev, ki je formuliral po obširni diskusiji dve točki, in sicer zadoščenje reševalcem v Špiku s strani pisca kritike tov. Keršiča in reorganizacijo GRS. Ker tov. Ker­šič ustreznega zadoščenju ni hotel dati in je vztrajal pri svojih obdolžitvah, so vsi gorenjski reševalci zbor zapustili in se je nato zbor razšel brez kakih konkretnih zaključkov.

Dne 30. 12. 1952 so reševalci iz Rateč-Planice javili svoj izstop iz članstva GRS.

Dne 6. 1. 1953 zahteva članstvo PD Jesenice, da PZS čimprej za­vzame svoje stališče do vseh nesoglasij, obenem pa Centrala GRS na Jesenicah javlja svoj odstop in prilaga tudi izjavo alpinista in reševalca Čopa Jožeta, da se tudi on ne strinja z načinom kritike tov. Keršiča.

Dne 9. 1. 1953 je aktiv PD Jesenice »Poštar« sporočil svoj protest proti načinu kritike, v »Poletu«.

V tem času je PZS in njeni posamezni funkcionarji prejela več pi­smenih in ustnih sporočil, da se planinci po raznih krajih Slovenije ne strinjajo niti s kritiko Keršiča niti z načinom, kako je bila kritika pred­ložena javnosti.

Vzporedno z vsemi temi razpravljanji je od 21. 5. 1952 teklo poiz­vedovalno postopanje in je bilo pri tem postopku zaslišanih 13 oseb, ter je bil po končanih poizvedbah — kot že omenjeno — 3. 12. 1952 sprejet sklep, da ni razlogov za uvedbo disciplinskega postopka.

Na podlagi vseh teh dejstev je nujno zaključiti, da je bila zadeva obravnavana do skrajnosti natančno, zaradi česar so se marsikatere hipo­tetične trditve in obdolžitve razblinile v nič.

Nepotrebna je bila torej ostra in nepravična javna kritika, ki je marsikaterega nepoučenega bralca zavedla, da je obsojal delo in orga­nizacijo GRS, čeprav mogoče ni imel niti pojma, kaj se pravi reševati v težki steni, ponoči in v snežnem viharju.

Danes lahko že ugotavljamo, da je kritika planinski organizaciji več škodila kot koristila, razpihala je stara, skoraj že pozabljena nasprotja in pri mnogih nepoučenih ustvarila lažni videz, da je GRS popolnoma nesposobna izvesti kako reševalno akcijo v gorah. Tudi mnenje, da so vsa ta trenja borba »starih in mladih«, je zgrešeno. Tega trenja ravno v GRS ne more biti, ker so in »stari« in »mladi« reševalci v isti meri dolžni reševati, če se za to pokaže potreba. Prevzem vodstva GRS pa je stvar sposobnih in delavoljnih ljudi, pa naj bodo to stari ali pa mladi.

Poglejmo še, kaj je PZS ukrenila v tem času za izboljšanje GRS! Na Jesenicah je bila uvedena stalna, dežurna, telefonska služba za spreje­manje obvestil o nesrečah, reševalcem je bilo naročeno, da na vsako reševalno akcijo ponesejo s seboj vse reševalne priprave, ki so jim na razpolago, načelno je bilo ugotovljeno, da rezanje vrvi ni običaj v naših planinah, da pa sta v konkretnem primeru reševalca to napravila po najboljši vesti in vednosti zaradi posebno težkih razmer, ki so tedaj vladale v steni in pa, ker se je bilo treba odločiti v trenutku in ni bilo časa za razmišljanje. Reševalca sama trdita, da bi se po temeljiti proučitvi situacije morda našel boljši način, toda tedaj za proučevanje ni bilo časa, ker je ponesrečenec že skoraj umiral. Tudi komisija za alpinizem je na­pravila več zaključkov, kako izboljšati dela v GRS in v alpinističnih odsekih. Če omenim še to, da je GRS po osvoboditvi precej napredovala tako v pogledu opreme kot tehnične izurjenosti in da so bili za potrebe GRS od leta 1946 dalje izdani skoraj 4 milijoni dinarjev, bo vsakomur jasno, da kakih večjih, tehničnih pomanjkljivosti pri reševanju ni moglo biti.

Po temeljiti proučitvi vsega gradiva o nesreči pa čutim dolžnost tako kot planinec in kol predstavnik PZS, da javno v našem planinskem gla­silu izrazim priznanje in občudovanje reševalcema tov. Medji in Krušicu za vse, kar sta storila pri reševanju v Špiku in tudi že prej, v svoji dolgoletni praksi kot reševalca. Mislim, da so pri nas redki tako svetli primeri pravega tovarištva in skrajnega žrtvovanju za tovariše, kot sta to pokazala tov. Krušic in Medja prav pri reševanju v Špiku. Zato je skrajno deplasirano in žaljivo za oba reševalca, če kdor koli hoče vreči na njihovo delo senco ali pa jima celo očitati, da sta zakrivila smrt Uršiča Jožeta. Pravilno vprašuje nek alpinist v dopisu na PZS: »Ali se gorski reševalci odpravljajo na reševalne akcije v gore zato, da rešijo človeška življenja, ali ne?« Odgovor je samo eden: »Da!« Če priznamo to, potem odpade vsako nadaljnje filozofiranje in preobračanje dejstev. Vsak reševalec rešuje tam in do tiste meje, kolikor se čuti sposobnega. Več se od njega ne more zahtevati. Zato pač vsak reševalec, ki ima resnično voljo pomagati ponesrečencu, ne more imeti kakih osebnih ambicij, temveč mora sodelovati z vso reševalno ekipo, kjer mora vladati le ena, skupna želja in volja — pomagati in rešiti, kjer je to le še mogoče. Le to in edino to je prava morala gorskega reševalca.

Končno še nekaj vrstic o reorganizaciji GRS. Želja vseh reševalcev ja, da se delo GRS izpopolni in postavi na trdne temelje. V cilju te izbolj­šave je PZS sprejela predlog ing. Avčina in bo formirala pri PZS komi­sijo za gorsko reševalno službo. Članstvo v tej komisiji bodo prevzeli dr. Brecelj Bogdan, dr. Potočnik Miha, ing. Avčin, ing. Dolar, ing. Dermelj, Čop Joža in Torelli Albin. Prepričan sem, da bo ta rešitev zadovo­ljila vse reševalce in da bodo vsi nadaljevali svoje delo pri reševanju z isto voljo in predanostjo kot do sedaj.

Vsem tistim pa, ki jim napredek planinstva in GRS ni pri srcu, je odprta prosta pot — izven okvira planinske organizacije.

Fedor Košir
Planinski vestnik, februar 1953

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.