Slovenski narod (1909) - Iz Kranjske gore nam pišejo:

V nedeljo zvečer je prišel v Kranj­sko goro zdravnik g. dr. Stojc iz Ljubljane z namenom, da gresta s tukajšnjim nadučiteljem g. Petrovčičem na Škrlatico. Škrlatica je od kranjskogorske strani zelo strma in nedostopna, tako da je bilo do sedaj samo kakih pet turistov na vrhu. V nedeljo po noči sta se dr. Stojc in Petrovčič odpravila z namenom, da bo­sta pot z vrha markirala. Po truda polnem potu sta prišla tako visoko, da bi imela hoditi še kakih 200 m do vrha. Dr. Stojc se je plazil na­prej, nadučitelj Petrovčič pa nekaj metrov za njim. Kar na enkrat je za­čelo padati po Petrovčiču kamenje, tako da se je moral stisniti k steni, sicer bi ga ubilo. Takoj nato pa je priletel dr. Stojc za njim in je strmoglavil v grozen prepad. Petrovčič se je nato priplazil do dr. Stojca in je z grozo opazil, da si je zlomil des­no roko, levo tudi najbrž, desno nogo in polomil nekaj reber, veliko rano ima tudi na glavi. Dr. Stojc je pri za­vesti vse to sam konstatiral. To se je zgodilo v ponedeljek ob 2½ uri po­poldne. Potem ga je Petrovčič z ve­likim trudom izvlekel iz vode in bil pri njem celo noč do pol šestih zjut­raj. Noč je bila zelo viharna, grmelo, treskalo in deževalo je tako, da je bi­lo groza. Petrovčič je slekel svoj suknjič in njim pogrnil dr. Stojca, ki je od groznih bolečin zelo trpel. Dr. Stojc leži na takem kraju, da ga je moral Petrovčič na skalo priveza­ti, sicer bi bila nevarnost, da se pre­vrne v prepad. Ob pol 6. zjutraj je šel Petrovčič proti Kranjski gori, ka­mor je prišel šele ob 1. popoldne in povedal grozno nesrečo. Ko se je to zvedelo, poklicalo se je od poljskega dela tri vodnike, ki so se odpravili z dr. Tičarjem na čelu proti Škrlatici.

V celem se je udeležilo te rešilne akcije devet oseb. Med njimi je tudi dr. Dvorsky iz Prage, ki je že bil enkrat na Škrlatici. Do skrajnosti izmučeni nadučitelj Petrovčič se je pridružil tej ekspediciji, da jo vodi kolikor bo sploh še zmogel. Komaj je ta ekspe­dicija odšla, začelo je zopet deževati, da najbrž ekspedicija še v torek ni prišla do ponesrečenca. Dr. Stojc leži že dobrih trideset ur popolnoma sam na skalo privezan v groznih boleči­nah. Vse nestrpno pričakuje, ali se vrne ekspedicija z živim ali z mrt­vim dr. Stojcem. Na Mojstrano se je rešilnemu oddelku brzojavilo, da pri­de čez Mojstrano na Škrlatico, ker je od tam lepši pot. Za danes zvečer se pričakuje, da pridejo ljudje z dr. Stojcem v Kranjsko goro, ali pa na Mojstrano.

Nesreča na Škrlatici
Kakor se je že poročalo, je gospod dr. Stojc po­nesrečil na Škrlatici. Odšli sta dve ekspediciji, ena iz Kranjske gore, ena iz Mojstrane, da ga poskusita rešiti. Včeraj, v sredo, ekspediciji ni­sta imeli uspeha, pač pa je pričako­vati, da bodo dr. Stojca, ki je bil vče­raj še živ, danes dosegli in spravili v dolino.

Naslednje podrobno poročilo
Zaradi razumevanja položaja pripom­nim, da je Škrlatica od južne strani, t. j. ob pristopu iz Vrat ali iz Kranj­ske gore preko Križkega sedla še pre­cej dobro pristopna, četudi je tura jako težavna in se sme izvršiti le z vodnikom. Proti severu pada Škrla­tica v silnih strminah do globokega sedla »Velike dnine«, ki loči Škrlati­co od severne sosedne Visoke Ponice. Do sedla »Veliko dnine« je lahko pri­ti preko Kranjske gore, Velike Piš­nice in Krnice. Iznad sedla, ki je skoraj popolno pokrito z velikanskim snežiščem, pa se dviga najprej čisto vertikalna, najbrž čez 100 m visoka stena, višje gori proti vrhu Škrlatice pa je tudi teren silno nagnjen in eksponiran. Posebno je velika nevar­nost zaradi kamenja, ki se po teh str­minah vedno ruši. Ponesrečeni dr. Stojc je napravil s svojim tovarišem nadučiteljem Petrovčičem iz Kranj­ske gore turo preko »Velike dnine« in je vstopil, kakor je po sedanjih poročilih gospoda Petrovčiča razvidno, v prvo vertikalno steno. Tam sta ple­zala po edinem, za vstop mogočem žlebu kvišku in iskala daljnega pri­stopa, spotoma pa sta si tudi pot zaznamovala. Naprej je plezal gosp. dr. Stojc in je končno splezal v neki navpični kamin ter je priplezal blizu do njegovega vrha, potem pa je zaklical Petrovčiču, da tam ni mogoče ven iz kamina splezati, da je pa zraven ka­mina drug kamin, samo da ne more do njega. Povedal je Petrovčiču, da mora nazaj navzdol splezati. Ko pa se je oprijel, nazaj plezaje, neke ska­le, se mu je ta zrušila in padla nav­zdol, on sam pa se je vzdržal za prste v neznatnem oprijemu, a ker ni z nogami mogel doseči nobene opore, so mu prsti otrpnili in padel je navzdol. Ko so se zrušile skale, se je spodaj stoječi Petrovčič stisnil v ste­no, da je kamenje čez njega zletelo, komaj pa je dobro pogledal kvišku, pa je že zapazil, da leti dr. Stojc z vi­šine in padel je preko njega navzdol do dna dotičnega kamina, kjer se je kamin na srečo nekoliko zavil, tako da ga je dotični rob zadržal. Dr. Stojc je kar obležal; padel je spodaj na sneg, ki leži na dnu dotičnega kami­na. Petrovčič je nemudoma splezal navzdol in kmalu je zapazil, da se je začel dr. Stojc gibati. Ko je prispel do njega, se je dr. Stojc že zavedel. Petrovčič ga je skušal spraviti s sne­ga bolj na stran na suho. Pri tem sta uvidela, da je imel dr. Stojc eno no­go zlomljeno in na kolenu močno po­škodbo ter je imel tudi drugo nogo nekaj poškodovano in zlomljeno tudi eno roko. Nesreča se je zgodila v po­nedeljek nekako ob 3. popoldne. Pe­trovčič je dr. Stojca spravljal dolgo časa s snega na suho, kar jo ponesre­čencu povzročalo silne bolečine. S tem je zopet prešlo veliko časa. Pe­trovčič si ni upal več ta dan v dolino in si tudi ni upal čez noč pustiti to­variša, posebno, ker se je bližala ne­vihta; prenočil je torej med dežjem in nevihto od ponedeljka do torka pri dr. Stojcu gori v skalovju. V torek zjutraj je privezal dr. Stojca z vrvjo na neko trdno skalo, pustil mu je svo­jo vrhnjo suknjo in nekaj druge oble­ke, potem pa se je odpravil na sestop. S silno težavo je prispel zopet do sne­žišča na »Velki dnini«, potreboval je zato okoli ure, in se potem povrnil v Kranjsko goro, kamor pa je vsled oslabelosti prišel šele v torek opol­dne ob 1. Kranjskogorčani so takoj zbrali ekspedicijo, ki se naj odpravi po dr. Stojca. Edini kranjskogorski vodnik, ki je do sedaj iz »Velike dni­ne« po severni steni na vrh Škrlati­ce plezal, je vodnik J. Pečar p. d. Bobek. Po pripovedovanju Petrovčiče­vem, je smatral vodnik Pečar za go­tovo, da sta dr. Stojc in Petrovčič že preplezala spodnji del nastopa in da se nahaja dr. Stojc visoko gori poti vr­hom Škrlatice. V tem slučaju bi bilo mogoče dr. Stojca spraviti s stene le na ta način, da bi ga potegnili popol­noma na vrh Škrlatice in potem po njeni južni strani v Vrata. Zato je ukrenil, da naj gre rešilna akcija iz Kranjske gore čez Križko steno in potem pod Rogico na južno stran Škrlatice in čez njen vrh do mesta nesreče. Gospod dr. Tičar, župan kranjskogorski je brzojavil dr. I. Winzigu v Mojstrano, ki je vodja tamošnje rešilne štacije nemškega in avstrijskega planinskega društva v Mojstrani, brzojavil pa tudi tovarišu gospodu dr. Demšarju v Ljubljano, vedoč, da bo treba zdravniške pomo­či, ter je vsem tem naznanil, da naj gredo skozi Vrata in čez vrh Škrlatice.

Rešilne ekspedicije so se nemudo­ma zbrale in že popoldne je odpoto­vala iz Kranjske gore sedmerica krepkih mož z vodnikom Pečarjem in dr. Tičarjem ter znanim češkim turi­stom dr. Dvorskim na čelu, iz Moj­strane pa devetorica vodnikov in lov­cev z Janezom Rabičem na čelu, in tem sva se pridružila tudi jaz in dr. Demšar, za nami pa sta prišla pozne­je še prijatelja ponesrečenca gospoda dr. Plečnik in dr. Bretl. Kranjskogorci so prenočili pod Križko steno, mojstranska ekspedicija pa je poto­vala kar celo noč skozi Vrata in na vrh Škrlatice: pri Škrlatici sta se obojestranski ekspediciji že združili in pohiteli na vrh. Bilo pa je skrajno neugodno vreme, kajti gosta megla je zavila Škrlatico, začelo je deževati in ostra burja, da so hotele roke kar zamreti, se je pojavila. Vodnik Pe­čar, kakor tudi gospod dr. Dvorski in vodja mojstranske ekspedicije so izjavili, da je v tem vremenu nemo­goč sestop na severno stran; s tem pa bi bil dr. Stojc prepuščen svoji usodi. Hoteli smo vsled tega vsaj dognati, ali dr. Stojc še živi in kje se nahaja. Začeli smo klicati in pazno posluša­ti, ako ne pride izpod severnih sten kak odgovor. Zamolkel glas se je od­zval, toda prihajal je iz take nižine, da nismo mogli verjeti, da bi bil to glas dr. Stojčev, dasi je gospod dr. Demšar bil mnenja, da je spoznal klic kot glas svojega ponesrečenega prijatelja. Odredil sem, da še počaka­mo na vrhu, zaupajoč na kako spre­membo vremena, in res je čez kako uro ponehal dež in tudi megle so se za nekaj časa dvignile, tako da smo mogli pogledati navzdol po severni steni Škrlatice. Vodnik Pečar je ozna­čeval mesto, kjer bi po njegovem mnenju moral ležati dr.Stojc, in to bi bilo kakih 300 m pod vrhom Škrlatice; kljub paznemu motrenju pa nismo mogli v tisti steni, ki je bila dobro vidna, nobenega živega bitja zapaziti in tudi noben glas od tod ni prihajal, pač pa smo zaslišali po svo­jem klicanju zopet zamolkel glas, ki je prihajal čisto iznad »Velike dni­ne«. Da pa se vendar dožene, ali ni dr. Stojc v bližini, smo spustili vod­nika Pečarja po vrvi čez gorenje, najhujše nagnjene, vsled dežja opolzle stene in potem je preiskal vodni k Pečar ves odtod pristopni kraj sever­nih sten. Ker je vedno klical in se mu je od spodaj nekdo odzival, je šel čisto navzdol do roba prve stene, ki se dviga iz »Velike dnine« in tam notri nekako v sredi stene — torej ob prvem vstopu — je zagledal ponesrečenca dr. Stojca, ležečega ob majh­nem snežišču, mahajočega z eno ro­ko in kličočega na pomoč. Do njega stopiti pa ni bilo mogoče. Zaklical mu je v tolažbo, da pridejo rešilci in se potem povrnil na vrh Škrlatice. Dr. Stojc je torej živel in sedaj je bi­lo treba za njegovo rešitev kar mo­goče ukreniti. Do njega z vrha Škr­latice stopiti bi bilo mogoče le posa­meznikom, a čisto nemogoče bi bilo iz tako globokega kraja spraviti dr. Stojca na vrh. Edina pomoč se je to­rej mogla nuditi dr. Stojcu le od spo­daj na ta način, da pridejo rešilci do »Velike dnine« in potem do njega, kjer je sam plezal ter da ga potem s kakim primernim zavarovanjem na klinih in vrveh spuste naravnost na­vzdol do snežišča v »Veliki dnini«. Zato smo takoj ukrenili, da steče gosp. dr. Dvorski še v Trento, da pridobi še daljno pripomoč tamošnjih vodni­kov, ki so že hodili po severni steni Škrlatice, drugi pa da se nemudoma vrnejo po najbližji progi, t. j. skozi Vrata in Mojstrano v Kranjsko goro in potem nastopijo do »Velike dnine« morala se je pripraviti lesena škatla, v katero bo moč dr. Stojca posa­diti in potem spustiti po steni navz­dol. Tudi je bilo treba preskrbeti obi­lico železnih klinov, po katerih se pri­trdijo vrvi ob spuščanju navzdol. Nemudoma se je morala torej prva ekspedicija vrniti in določili so se možje, ki naj takoj okoli polnoči odide­jo iz Kranjske gore proti Veliki dni­ni. Silno težavno bode s tiste stene srečno spustiti dr. Stojca v globoči­no, njegovo življenje je v skrajni ne­varnosti. O uspehu upamo izvede­ti še danes, v četrtek popoldne. Ekspedicije čez »Veliko dnino« se udele­že kot zdravnik tudi gospodje dr. Ti­čar. dr. Demšar in dr. Plečnik.

Dr. F. Tominšek

Na deželno bolnico je prišla opoldne tale brzojavka: »Dr. Stojca pripeljejo proti noči v Kranjsko go­ro«. — Ob pol 1. popoldne sta se od­peljala v Kranjsko goro primarij dr. Šlajmer in sodni zdravnik dr. Pleč­nik.

Slovenski narod, 12. avgust 1909

Dr. Stojc - rešen

Iz Kranjske gore nam pišejo: Včeraj zjutraj ob 5. se je odpravila prva, ob 6. pa druga rešilna ekspedi­cija pod Škrlatico, da reši ponesreče­nega dr. Stojca. Prvi so prišli k dr. Stojcu vodniki iz Trente, ki jih je pripeljal dr. Dvorsky, takoj za njimi pa vodniki iz Kranjske gore. Našli so ponesrečenca, privezanega ob skalo, v razmeroma dobrem razpoloženju. Ekspedicija iz Kranjske gore je imela sabo veliko leseno škatlo, v katero so ga nameravali položiti in ga na to spustiti na vrvi po steni navzdol. Ta načrt se je izkazal kot nepraktičen. Po kratkem posvetovanju so se zedinili, da prive­žejo ponesrečenca na vrv in ga pre­vidno spuste po kaminu navzdol. Predno so začeli z rešilnim delom, so dr. Stojca okrepili s pijačo in jed­jo. Na to so mu po njegovem last­nem navodilu za silo obvezali ranje­ne in zlomljene ude. Potem se je pri­čela prava rešilna akcija, ki je bila nepopisno težavna. Da se je posreči­la, je v prvi vrsti zasluga vodnikov iz Trente, obeh Komacev in A. Tožbarja, ki so zastavili vse svoje moči, da, svoje življenje, da spravijo po­nesrečenca na varno. Da so jim vsi drugi udeleženci ekspedicije, zlasti pa vodniki, krepko in požrtvovalno pomagali, ni potreba še posebej naglašati. Lahko rečemo: Vsak udele­ženec rešilne akcije je v vsakem ozi­ru in v polni meri izpolnil svojo dolž­nost.

Vodniki so dr. Stojca navezali na vrv in počasi in nadvse previdno spuščali po raznih strmih kaminih navzdol. To delo gledati, je bilo nad vse razburljivo, zakaj često se je zdelo, da bodo rešitelji in ponesrečenec strmoglavili v prepad. Po nad­človeškem naporu se jim je končno posrečilo spraviti dr. Stojca na sne­žišče v Veliki dnini. Tu sta čakala ponesrečenčeva prijatelja dr. Tičar, župan kranjskogorski in dr. Demšar iz Ljubljane. To svidenje prijateljev opisati, zato je naše pero preslabo. Dr. Tičar in dr. Demšar sta ponesre­čencu izprala rane ter ga skrbno ob­vezala. Na to so dr. Stojca položili na nosilnice, ki jih je dala na razpolago rešilna postaja v Mojstrani, ter ga nesli v dolino. Ob gorskem vznož­ju so čakali na rešilno ekspedicijo dr. Stojceva mati, teta in brat. Ko je mati zagledala da nesejo živega si­na, mu je hitela nasproti ter ga ihte objela. Dr. Stojcu se je zrušilo oko in ganjen ji je podal levo manj poško­dovano roko. Ob 8. zvečer je rešilna ekspedicija prišla v Kranjsko goro. Dr. Stojca so prenesli na dr. Tičarjevo stanovanje, kjer so čakali na po­vratek ekspedicije ljubljanski zdrav­niki dr. Šlajmer, dr. Rus, dr. Pleč­nik in dr. Robida. Tu so ga znova okrepili in mu napravili z največjo skrbnostjo nove obveze. Takoj na to so se dr. Stojcu bolečine znatno zmanjšale, da je ponoči parkrat zaspal. Zdravniki so z župnikom Alja­žem, ki je prihitel z Dovjega v Kranjsko goro, vso noč bdeli ob nje­govi postelji. Danes se dr. Stojc mno­go bolje počuti in upati je, da bo po­polnoma okreval, ker se niso pojavi­le nobene komplikacije. Par dni še ostane v hiši svojega prijatelja dr. Tičarja, nato pa ga prepeljejo v ljubljansko bolnico.

*

Z druge strani se nam piše: Po­škodbe, ki jih je dobil dr. Stojc pri padcu s stene v Veliki dnini, relativ­no niso tako hude in nevarne, kakor se je mislilo. Zdravniki so ga natanč­no in skrbno preiskali ter konstatirali, da ni na njem opaziti nobenih zna­kov notranjih poškodb. Zlomljeno ima desno roko v podlahtu in levo nogo v stegnu, na levi roki ima rano ob lakti in poškodovano ima tudi koleno na desni nogi. Več lahkih prask je opaziti na trebuhu, na glavi in po obrazu. Vse rane so čiste in ni opaziti nobenega vnetja. Da je sta­nje dr. Stojca relativno dobro, kaže to, da znaša temperatura samo 38°. Da so rane tako čiste, je pripisovati temu, da je dr. Stojc ves čas ležal, oziroma bil privezan tik ob snežišču, da je torej ležal v mrazu in da je mi­mo njega tekla voda snežnica. Dr. Stojc pripoveduje, da je nepopisno trpel ne toliko vsled bolečin, marveč vsled silnega mraza. A vendar je nemara prav ta mraz največ pripo­mogel k temu, da bo lažje okreval. Deloma vsled mraza, deloma vsled tega, ker se je opiral ob skalo, je dr. Stojcu desna manj poškodovana noga otrpla in zamrla. Zato so mu jo mo­rali, ko so prišli do njega, drgniti z alkoholom. Leva roka je bila sicer vsled mraza tudi otrpla, vendar pa ne toliko, da bi je ne mogel rabiti.

*

Prijatelj našega lista nam piše iz Kranjske gore: Vkljub težkemu položaju, v katerem se je nahajal zadnje dni, in vkljub bolečinam, ki mu jih povzročajo težke poškodbe, si je dr. Stojc ohranil dobro voljo in dober humor.

Rešiteljem je obširno pripove­doval o svoji nesreči. Svoje samonasebi velezanimivo pripovedovanje je umel napraviti še interesantne je z raznimi drastičnimi pripombami, polnimi humorja. Čas, v katerem je bival ob steni nad groznim prepa­dom, dokler ga niso rešili, zdela se mu je cela večnost. Zlasti noči so se mu zdele neizrečeno dolge. Z nestrp­nim hrepenenjem je vedno pričako­val zore in koprneče je upiral oči v nebo, da bi opazil prvo svetlikanje napovedujočega se jutra. A tudi ure po dnevu so se plazile leno in počasi, kakor da bi bile privezane. Imel je pri sebi uro. Z levo roko jo je navil, da mu je kazala čas. Skoraj ves dan jo je držal v rokah ter štel sekunde in minute, kdaj da pride zanj reši­tev. Ko je odšel od njega Petrovčič, je upal, da se kmalu vrne z rešilno ekspedicijo. A potekle so ure, pote­kel je dan, a rešitve ni bilo od niko­der. Takrat se ga je jel lotevati obup. Mislil si je, da se je Petrovčič na po­tu ponesrečil in da zanj vsled tega ni več rešitve. V tem položaju ga je jel mučiti še silni glad in pekoča že­ja. Imel je pri sebi še košček kruha in škatlico paštet ne konzerve. Skušal je jesti kruh, toda usta in grlo sta mu bila že tako suha, da kruha ni mogel požreti. Vzel je škatlico s pa­šteto ter jo jel, držeč jo v levi roki, odpirati z zobmi. Mučil se je ure in ure, dokler se mu ni posrečilo z zob­mi odtrgati pločevinasti pokrov. Nato je polagoma srebal pašteto iz škatlice ter si s tem nekoliko potešil glad. A sedaj ga je jelo še bolj žejati. Z nepopisnim naporom se je pomak­nil nekoliko naprej, da je z ritko do­segel vodo-snežnico, ki je curljala tik mimo njega. Pomakal je roko v vodo in mokro reko lizal z ustnicami. Tako si je lajšal pekočo žejo. V sre­do je naenkrat zaslišal človeške gla­sove, ki so se mu zdeli kakor petje angelov z nebes. Tudi on je jel klica­ti. Kmalu na to je zagledal nad sabo kakih 50 metrov človeka, ki se mu je bližat. Navdalo ga je novo upanje in zdelo se mu je, da se mu vračajo telesne moči. Znova je zaklical, koli­kor so mu dovoljevale moči. A v ti­stem trenutku je že izginil človek, ki ga je že pozdravljal za svojega reši­telja, po skali kvišku. Pri sebi si je mislil, da je slučajno tja zablodil kak turist, a niti na misel mu ni pri­šlo, da bi bil dotičnik eden od rešil­ne ekspedicije, ki ga je prišla iskat. Noč od srede na četrtek je bila najstrahovitejša. Pokopal je definitivno vse nade na srečno rešitev in lotil se ga je najskrajnejši obup. A ko bi imel pri sebi nož, v tem razpoloženju bi bil prerezal vrv, da bi s padcem v globočino končal svoje neizrečno trp­ljenje. V strašnih duševnih in teles­nih mukah je preživel zadnjo noč. Napočilo je krasno, jasno jutro. Uprl je oči doli v dolino in zazdelo se mu je, da vidi ljudi, ki gredo v smeri proti njemu. Takrat mu je zopet za­trepetalo srce ter navdali so ga novi upi. Z napeto pozornostjo je nato po­slušal, če bo slišati človeške glaso­ve. In ko je slišal v daljavi govoriti, zbral je svoje zadnje moči ter jel klicati mi pomoč. In ne dolgo nato so priplezali k njemu — njegovi rešitelji-vodniki iz Trente. — Prvi v Kranjski gori, ki je izvedel, da so dr. Stojca rešili in da je živ, je bil žup­nik Aljaž, ki je prišel z Dovjega v Kranjsko goro. Gledal je namreč ravno takrat, ko so dr. Stojca pri­nesli na snežišče, na Veliko dnino ter je natanko razločil, da je dr. Stojc gibal z roko in premaknil glavo.

*

Z dobro poučene strani nam pi­šejo o rešilni akciji tole:
Gosp, dr. Dvorsky je odšel, ka­kor je znano, v sredo ob pol 10. zve­čer v Trento po vodnike. Zbral je takoj vse vodnike, vsi so bili takoj pripravljeni na odhod, in sicer Jože Komac p. d. Paver. Anton Tožbar p. d. Špile, mladi Komac p. d. Mota (sin letos umrlega znanega vodnika An­dreja Komaca), mladi Berginc p. d. Štrukljov. Šli so čez Vršeč in po Kar­nici proti Veliki dnini. Spotoma so prišli skupaj s kranjskogorcema Kranjcem in Pečarjem. Ko so prišli v Veliko dnino, so zaklicali dr. Stoj­ca in ta se jim je tudi takoj oglasil. Sedaj so vedeli kod iti in so plezali do njega, in sicer prvi Jože Komac. Prišli so do njega približno ob pol 8. zjutraj. On je ležal na majhni terasi visoko gori v žlebu v približni višini 150 m nad snežiščem v Veliki dnini. Bil je z eno stranjo naslonjen ob skalo, na drugi strani si je poiskal za oporo kamen. Bil je popolnoma pri zavesti in z velikim veseljem pozdravil znane mu Trentarje. Ker je bil ves moker, so ga skrbno zavili v koce in mu dali okrepčila. Potem je sam dal navodilo, kako ga naj pove­žejo. Zlomljeno nogo so mu pritrdili na palico, potem so ga pod vezali čez prsa pod rameni in ga spravili v ne­ki kamin, kjer so se vrstili na­vzdol nekaki kotliči. Spuščali so ga nato počasi iz enega kotliča v druge­ga, in sicer tako, da sta bila vedno dva vodnika pod njim, da sta ga va­rovala, da se ni tolkel ob skale. To je bilo mogoče izvršiti samo smelim in silno krepkim Trentarjem, pač pa je tudi pošteno pomagal Kosmač iz Kranjske gore. Ob 10. dopoldne so ga srečno spustili do snežišča. Med tem so dohajali ostali udeleženci eks­pedicije: prvi dr. Demšar, kmalu za njim pa nadučitelj Petrovčič, dr. Ti­čar in možje iz Kranjske gore. Dr. Demšar je takoj po prihodu preiskal dr. Stojca in ga potem, ker je imel noge vsled mraza čisto otrple, dlje časa drgnil s snegom in ga masiral. Potem so ga izvedeniško obvezali in skrbno zavarovali na nosilnici. Dr. Stoje je imel precejšnjo rano na des­ni nogi pri kolenu, levo nogo je imel nad kolenom navadno zlomljeno, des­no roko v zapestja komplicirano zlomljeno, levo roko nekoliko zvinjeno in eno rebro na levi strani zlom­ljeno. Bil pa je popolnoma pri močeh, dobro ohranjen in je naravnost hrabro prenašal bolečine.

Okoli 2. so ga pripravili, da so ga mogli ponesti v dolino. Potem so ga seveda z velikim trudom spravili do Karnice, kamor so prišli okrog 6. zvečer. Popreje so že poslali po voz v Kranjsko goro. Ko so dospeli do voza, so dr. Stojca na nosilnici leže­čega obdali z blazinami, ga trdno privezali na vozu in ga potem počasi peljali v Kranjsko goro, kamor so prišli ob pol 8. zvečer. Tam so pričakovali ekspedicije dr. Šlajmer, dr. Rus, dr. Plečnik in dr. Robida ter so pod vodstvom dr. Šlajmerja zdrav­niki uravnali zlomljene ude in ga sploh zdravniško oskrbeli. Dr. Stojc je nato s slastjo použil dana mu okrepčila, bil je popolnoma pri mo­čeh in naravnost čudovitega humor­ja. Dr. Stojc ostane nekaj dni še v Kranjski gori. Pričakovati je, da go­tovo okreva, če se ne pripeti kaka nepričakovana komplikacija.

*

Ponesrečenega dr. Stojca so da­nes popoldne ob 4. pripeljali z go­renjskim vlakom iz Kranjske gore v Ljubljano. Na kolodvoru je čakal nanj rešilni voz, ki ga je prepeljal v deželno bolnico.
Zdravstveno stanje dr. Stojčevo je relativno povsem povoljno.

Slovenski narod, 13. avgust 1909