Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nesrečne žrtve planin

Jutro (1932): V Karavankah je na plezalni turi omahnil v smrt mlad turist iz Borovelj — Tragedija pri Sedmerih jezerih — V dveh družinah štirje ponesrečenci

Ljubljana. 17. avgusta 1932
Izmed mnogih turistov, ki so prihiteli na naše vrhove Karavank v nedeljo, si je usoda izbrala za svojo žrtev mladega našega rojaka iz Borovelj, 28 letnega puškarja Hinka Kramerja. V priljubljenih planinah je našel prerano smrt v nedeljo v prvih popoldanskih urah.
V Zeleniški koči se je v nedeljo zjutraj seznanila z manjšo skupino turistov iz Ljubljane petorica koroških planinarjev, med njimi Hinko Kramer. Ljubljanski turisti, med katerimi so bili g. Avgut Kregar, monter pri tvrdki Siemens v Beogradu, ki je doma na dopustu, gdč. Regina Šušteršičeva in g. Pavle Erzin, so v nedeljo dopoldne skupno s koroškimi planinci krenili iz koče. Ljubljančani so krenili na Može, Korošci pa na Brado. Brado tvori skupina 15 skal in so bili zaradi tega koroški planinci pri plezanju precej razkropljeni. Še prej v koči so se izgovarjali, da se bodo sestali na Velikem Stolu. Ljubljančani, ki so bili že več dni v planinah ter so napravili že ture na Stol, Srednji in Nemški vrh, so se tokrat zadovoljili s krajšo turo ter se že zvečer vrnili v kočo. Drugo jutro jim je pripovedoval oskrbnik koče, da je slišal sredi noči neke klice na pomoč. Temu pripovedovanju ni nihče posvečal posebne pozornosti, ker so bile planine polne nedeljskih izletnikov in si je vsakdo mislil da so nekateri klicali tudi iz prešernosti. V ponedeljek pa so došli v kočo koroški turisti ter povpraševali za svojim tovarišem Kramerjem. Eden izmed njih je tudi pripovedoval, da je Kramer med plezanjem zaostal, da pa njegovemu zaostanku ni nihče posvečal posebne pozornosti, ker je bil že prej dogovorjen sestanek po končani turi. Precej časa so se vsi tolažili tudi z mislijo, da se je pogrešani tovariš priključil kaki drugi skupini turistov. Na poti je bilo namreč še precej drugih planincev iz Koroške in tudi od tržiške strani so prihajale vedno nove skupine.
Včeraj zjutraj pa je prišel v zeleniško kočo iz Borovelj tudi Kramerjev oče v velikih skrbeh zaradi svojega sina - edinca.
Eden od koroških turistov, ki je bil pri usodni turi Kramerju najbližji, je namreč odhitel v Borovlje ter razodel očetu svoje zle slutnje. Oče se je v velikih skrbeh takoj podal čez mejo. G. Avgust Kregar, ki se je dobro spominjal, po kateri poti je krenil pogrešani Hinko Kramer, se je odpravil v to smer ter je našel najprej Kramerjev suknjič, kmalu zatem pa krvavo sled. Po tej je tudi prišel do nesrečnega rojaka, ki je bil že mrtev. Našel ga je kakih 100 m izpod plezalne smeri na obronku, obraščenem s travo. Iz položaja ponesrečenca se je dalo sklepati, da mu je spodrsnilo na skali, po kateri je plezal, da pa se je potem med padcem še živ odbil od neke druge skale, se na kakem obronku obdržal in skušal plezati navzgor, dokler ga niso zapustile moči in dokler se ni popeljal navzdol do kraja, kjer so ga našli. Glavo je imel močno razbito ter je najbrž izkrvavel, v kolikor ni smrti pospešila tudi huda sončna pripeka.
Truplo nesrečnega mladeniča so prenesli najprej v planinsko kočo, od tam pa včeraj popoldne do meje, kjer so se g. Kregar in njegovi tovariši poslovili od potrtega očeta in koroških planincev, ki so od meje naprej sami odpremili pokojnega tovariša v Borovlje.
Hinko je prihajal redno vsako leto na naše planine, bil je izvrsten turist, usoda pa mu je naklonila smrt v planinah, kjer je pred dobrima dvema letoma končal svoje življenje tudi njegov brat.

Najbrž v istem času, ko je umiral koroški rojak je našel smrt pod Triglavom velik ljubitelj planin s. Mirko Kunay, uradnik Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Kruta usoda je med obema napravila samo razliko v načinu smrti, od obeh rodbin pa sta že dva brata našla smrt v planinah. Kunayev brat se je namreč pred leti ponesrečil na Črni prsti. G. Mirko Kunay je bil na dopustu pri svoji sestri v Stari Fužini, odkoder je delal izlete v gore. Že 11. t m. je odšel z doma ter je v družbi in tudi sam napravil že več tur. V četrtek je z nekim tovarišem naročil, naj preskrbe zanj prenočišče v koči pri Sedmerih jezerih. Ko so tovariši prispeli tja in ga niso našli, so mislili, da je svoje načrte spremenil. V ponedeljek pa so ga neki drugi turisti našli mrtvega blizu Sedmerih jezerih. Ležal je ob nekem studenčku, poleg njega pa je bil razbit kozarec, iz česar se da sklepati, da ga je zadela kap ali pa da je podlegel sončarici. Ko so ga našli, je bil že precej časa mrtev. Truplo tragično preminulega planinca so prenesli v Bohinj, kjer je pokopan tudi njegov brat.

Jutro, 18. avgust 1932


Podrobnosti o smrtni nesreči v Karavankah

Tržič, 18. avgusta 1932
Odkar je na Zelenici smučarska koča, jo obiskujejo poleti in pozimi stalni gostje z naše in avstrijske strani. Rekordno število izletnikov je bilo baš v nedeljo in na praznik, ko se je v planinah dogodila smrtna nesreča, o kateri smo včeraj poročali. Planinske nesreče so sicer prav kmalu znane širšemu krogu turistov, zgodi pa se večkrat, da razne priče takih nesreč obdržijo v spominu razne podrobnosti, imena pa sporočijo napačno. Tudi pri tej nesreči so baš turisti, ki so prvi o njej poročali, navedli napačno ime smrtne žrtve. Žrtev ni Kramer ali Kramner, temveč Peter Krajnar iz Borovelj.
Peter Krajnar je, kadar je le utegnil, obiskoval naše planine in je bil tu splošno znan kot vnet turist in zaveden slovenski fant. Star je bil komaj 28 let in je prav rad prepeval koroške narodne pesmi. Na zadnji usodni poti ga je spremljal poleg drugih rojakov prijatelj Konrad Eiselsberger.

Njegovi tovariši so se v nedeljo zgodaj popoldne odpravljali proti domu čez sedlo na Ridovci. Peter je zaostal že pri studencu nad smučarsko kočo meneč, da bo na vrhu sedla spet dohitel družbo. Od studenca je po počitku krenil bolj na desno proti Ljubelju. Družba, ki je šla proti vrhu sedla, mu je še klicala, naj se drži leve smeri, kmalu pa ga je izgubila iz vida ter nadaljevala svojo pot v prepričanju, da jo bo Peter dohitel, ko so mu vsa pota tako dobro znana in ko se je poprej dogovoril zaradi sestanka.
Ker ga ni bilo na sestanek in tudi ne domov, so ga njegov oče Janez, prijatelj Eiselsberger in par avstrijskih orožnikov prišli v torek iskat na Zelenico. Eiselsberger je pokazal smer, kjer je hodil Peter, preden so ga zgubili iz vida, in ko so šli v tej smeri, so pod Zeleniško špico, kjer je zelo strmo pobočje deloma obraščeno s travo, našli najprej Petrov suknjič, potem pa njega samega, sedečega v mali kotanji, že mrtvega.

Nesrečnežu je spodrsnilo in je drsel do kotanje, kjer so ga našli. Hudo se je pobil po glavi in po telesu, ni pa takoj umrl. Sezul si je še čevelj na levi nogi, naravnal se je tako, da je udobno sedel, poleg sebe pa je položil nahrbtnik. To priča, da je vse zavestno uredil, da bi počaka! na rešitev. Živel je gotovo še v ponedeljek in je smrt nastopila bolj zaradi izčrpanosti kakor zaradi poškodb. Usodno naključje je pač hotelo, da ni ta dan od tolikih turistov nihče šel na Zeleniško triangelsko špico; odkoder je prekrasen razgled. Kdor bi šel tja, bi gotovo našel tudi nesrečnega Petra, ki je naposled neopazen izdihnil sredi ljubljenih planin.

S pokojnim Petrom Krajnarjem so izgubili koroški Slovenci zavednega narodnjaka in dobrega delavnega človeka. Zelenica in njeni gostje vrlega Petra ne bodo nikdar pozabili in bi pokojnik zaslužil, da bi prijatelji planinci na primeren način označili kraj, kjer je izdihnil svojo blago dušo.

Jutro, 19. avgust 1932

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.