Planinski vestnik, oktober 1965 – Branko Pretnar: Odprava Spitzbergi 1964
Planinski vestnik, 1965/10/447-9
Neubauerfjellet
Branko Pretnar
Muhasto vreme nas že nekaj dni zadržuje v tesni lovski kolibi v Cross fjordu. Čas se ustavlja. Kuhamo, poležavamo, spati ne moremo več. Vsi smo nekam mrki in v pogovorih hitro razdražljivi. Uroš ne štedi z vitamini.
Koliba leži blizu obale in skozi vegasto okno brez šip vidimo morje. Veter žene po vodi ledene plošče in manjše gore, katerih neizčrpni vir so še vedno zamrznjene obale v globljih delih fjorda.
Kadar se nizke megle dvignejo, zagledamo strme obale polotoka kralja Haakona. Takrat se vedno oglasi Uroš. »Tja gor moram priti. Poglejte! Ali ne bo to tura v arktičnem stilu? S čolnom se bova peljala do obale, se že v čolnu navezala in takoj pričala s plezanjem.« Štirje se stiskamo med kupe opreme v čolnu, kateremu sva malo prej s Tonačem z voskom zamašila številne razpoke. Nihče ni slepi potnik. Eden na kljunu odriva led in poveljuje veslačema, tisti zadaj pa z veslom, kot krmilom, skuša držati smer. Peljemo se najprej ob obali nato prečkamo vhod v Tinavre fjord in zopet vzdolž obale. Nama s Tonačem ta dveurna vožnja prihrani dan dobre hoje. Namenila sva se na ledenik Mayer in od tod na vrhove, ki smo jih lahko občudovali na fotografskih posnetkih v poročilu o ekspediciji Avstrijca Gselmanna. Razen strmin dosegajo te gore tudi največje višine v tem delu otočja. Tu resnično lahko govorimo o alpskem svetu v Arktiki, kar drugod po otočju ne moremo.
Ledu je vedno več in V velikih lokih se iz-ogibljemo celim poljem plošč. Uroš naju priganja k izkrcavanju. Pravi, da bi se s tem čolnom še rad pripeljal na nasproti ležeči polotok in nato čez tri dni nazaj v taborišče. Mikec se ne razburja, čeprav očitno veslam močneje z enim veslom in Tonač tudi ne krmari ravno proti bregu. Tudi na Svalbardu se človek raje slabo vozi, kot hodi.
Izkrcava se nekoliko pred začetkom ledenika. Želimo si srečno in ko hodiva po obali, ju še dolgo opazujeva. Tla so tod pokrita z mahom, ki je kot velikanska preproga. Ponekod si pomagava s smučmi in nazadnje morava še kar pošteno plezata, ko naju strm breg prisili umakniti se na razbit ledenik. Ko gledam posnetke s tega dela poti, se mi vedno zdi, da sva podobna prodajalcu suhe robe. saj je poleg smuči okoli nahrbtnika še polno pritiklin.
Ko prideva na ravni del ledenika, smuči rešujejo situacijo. Hodiva navezana in prvi mora dobro paziti na neznatne vgreznine v sicer kot poligon ravni, rahlo se dvigajoči reki ledu. Pod temi mesti se skrivajo pošastne razpoke. Drugi, ki hodi po že utrti sledi, varneje diha, čeprav podobno, kot šofer na cesti, zaradi monotonosti ne srne izgubiti pozornosti. Vrv se lahko vsak trenutek usodno napne. Megla in sneg ustavita napredovanje. Nekdo omeni iglu, drugi nima nič proti in v sneg zariševa krog, kjer bo stala snežena hiša. S cepinom reževa snežene bloke in Tonač podobno, kot že nekoč v naših hribih, vodi gradnjo. V dveh urah je velik, udoben iglu gotov. Potem ko z na novo zapadlim snegom zamašiva špranje in napraviva pred vhodom vetrobran, si urediva notranjost. Sneži vedno močneje in ko se, zleknjena na ležalnih blazinah in oblečena v puhastih oblačilih, sklanjava nad prijetno brneči kuhalnik, na katerem se greje »pasulj«, sva zelo zadovoljna sama s seboj in dajeva duška lastni nečimrnosti. »Res imenitna pogruntavščina je takle iglu,« modruje Tonač. »Zdi se mi, da se tega alpinisti premalo zavedamo. V Centralnih Alpah nisem videl nikoli igluja, čeprav nudi, posebno v viharju, boljše zavetje od vsakega višinskega šotora.«
Po dveh dneh sneženja in negotovosti se megleni zastor dvigne. Na obeh bregovih ledenika zagledava slikovite gore. Kar sva preje lahko le slutila, stoji sedaj jasno pred očmi. Strmi kuloar bližnjega Neubauerfjelleta naju vabi. Kaj sva zastonj čakala to vreme? Toda s prijatelji sva domenjena za čas povratka. Skušala bova hitro opraviti, se tolaživa. Strmine noče biti konec. Zopet sva v megli. Na grebenu se oddahneva. Tri ure je dober čas za 800 m strmega, s skalnimi skoki prekinjenega snežišča. Treba je v skale in kar pošteno plezati. Vrha pa noče biti. Kadar koli se megla za trenutek dvigne, zagledava pred seboj na grebenu še nekoliko višjega žandarja. To mi preseda, a prijatelj je vztrajen. Višinomer se ustavi na 1380 m, kar je najvišja točka, ki smo jo dosegli na Svalbardu. Nekaj skal zloživa v piramido. Verjetno sva prva primerka vrste tu gori in to mora ostati ovekovečeno.
Sele ko z vrha sestopava na ledeniški plato, ki leži v višini 1000 m, se megla toliko razredči, da vidiva okoliške vrhove, vendar nikoli popolnoma jasno. Čeprav tako lepi in komaj odkriti, bodo ostali nedotaknjeni. Hoja preko razpok s platoja na ledenik zahteva precej živčne napetosti. Pri iskanju prehodov imava srečo in po dvanajsturni odsotnosti sva pri igluju.
Prijatelji so med tem že v skrbeh. Ko se s poldnevno zamudo vrneva, ne skrivajo nejevolje nad tem prestopkom. Ob najinem navdušenem pripovedovanju pa tudi njim počasi zgineva skrb in nejevolja z obrazov.