Boris Štupar 19.07.1922 07:27 2256 0

Nezgoda g. župnika Cilenška na Triglavu

Slovenec (1922): Poroka konservatorijskega profesorja g. Ravnika z učiteljico gdč. Mrzlikar na Kredarici dne 12. t. m. je privabila precejšnje število turistov v Triglavski dom (2515 metrov).

V družbi treh prijateljev je došel tja 11. t. m. po laški strani čez Bovško škrbino in Triglav tudi poljčanski župnik Alojzij Cilenšek, ki je letos izvršil svojo 27. turo. Vsi štirje so hoteli drugi dan iz Aljaževega doma na Škrlatico, Križ in čez Križko steno v Krnico in na Špik.

Po dogovoru bi se zopet sešli s tovarišem g. Jankom Mlakarjem, ki je kot poročenik moral prisesti k svatovskemu obedu, kako uro pozneje nad Pragom.

Zapustivši ledenik vstopijo na poševne, precej gladke plošče. Ko pridejo do malo bolj nagnjenih plošč, opozori župnik Cilenšek za njim idoča tovariša, da je treba paziti, da kateremu ne spodrsne, češ, preveč previdnosti nikoli ne škoduje, premalo pa dostikrat; toda ravno ta opomin ga je trenutno odvrnil od lastne previdnosti: naenkrat zdrsne z levo nogo in cepinom po gladki plošči, instinktivno se vrže nazaj, da ne bi zletel z glavo strmo navzdol, in pade s celo težo — in ta ni baš majhna — svojega telesa na desno v kolenu nazaj upognjeno nogo — zamolkel pok, glasen vzklik — in Mlakarjev »Lojze« leži nepremično rumenozelenkastega obraza na poševni plošči. Na prošnjo mu prestrašena prijatelja sezujeta čevelj, napravita mrzel ovitek, potem pa odhiti eden — g. profesor Držaj iz Kranja — na Kredarico po pomoč. V kratkem času prihitijo turisti in slučajno navzoči delavci z gorskim vodnikom Škantarjem s Kredarice, previdno naložijo dobrovoljnega »Lojzeta« na nosila — in v pol ure je že zopet na Kredarici, katero je v tako veselem razpoloženju zapustil.

Ko je g. profesor Držaj stopalo še prav trdno povezal — seveda ni šlo brez škripanja z zobmi — so »Lojzeta« naložili na boljša, medtem iz Aleksandrove koče prinesena nosila, in točno ob 4. uri popoldne je zapustila mala karavana sedmih mož z ranjencem Kredarico ter menjaje se po strmih stezah čez
Velo polje ob četrt na 12. uro v noči srečno dospela na Uskoško planino, kjer so prenočili v planinski bajti. Dne 13. t. m. so ob 4. uri zjutraj nadaljevali nevarno pot ter ob pol 6. uri srečno došli v Srednjo vas; od tam pa z vozom na Bistriško postajo in v ljubljansko bolnišnico, kamor je dospel ranjenec v 23 urah po nezgodi. Z Röntgenovimi žarki napravljena slika je pokazala nalom spodnjega dela tanjše dolge stegenske kosti in skok neke druge kosti iz svojega ležišča. Zdaj je noga že zopet uravnana in v mavec povita. V teku 6 tednov bo »Lojze«, če ne bo za letos že prepozno, zopet lahko plezal na »strme vrhe«.

Slovenec, 19. julij 1922