Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nov ženski poklic v planinarjenju

Dnevnik (1988): Na splošno je poklic gorskega vodnika delovno področje moških, neke vrste neosvojena trdnjava, ki pa jo ženske počasi le načenjajo.

Toda, če se ženska prijavi k izpitu za gorskega vodnika in ga uspešno opravi, je to še vedno majhna senzacija. Za prvo žensko gorsko vodnico velja na nemško govorečem področju Alp Švicarka Nicole Niquille. Pred dvema letoma se je odločila za napad na moško trdnjavo, ker so ji to omogočile okoliščine. Švicarska planinska zveza je tedaj spremenila pravila za izpite in prvič dovolila ženskam, da so se prijavile!

Med nemškimi planinci so bile ženske ves čas enakopravne, vendar si dolgo časa nobena ženska ni drznila seči po tem lepem, toda zahtevnem poklicu. Zdaj je Gudrun Weikert kot prva ženska naredila zahodnonemški izpit za gorskega vodnika.

Münchenski gasilec, 33-letni Helmut Schmidt, je svoji prijateljici odsvetoval, da bi se potegovala za vodniško priznanje. Iz lastnih izkušenj dobro ve, kaj pomeni izšolati se »mimogrede« še za gorskega vodnika. Vse do leta 1985 tudi Gudrun »niti pomislila ni« na kaj takšnega. Toda, zdaj je 28-letna diplomirana profesorica telovadbe prva gorska vodnica v ZR Nemčiji.
Pot do tega naslova je bila v pravem pomenu prelita z znojem, strma in naporna. Gorski vodnik se mora enako dobro znajti v velikanskih gorskih stenah, kakor tudi v odsekanih navpičnih ledenih poteh. »V skalah«, je dejala Gudrun, »je treba VI stopnjo popolnoma obvladati«. Svoje plezalno znanje je dokazala v Via dell'Aspirante (VI-) v Dolomitih. Izpit v steni je položila šele v drugem poskusu, kar ji še sedaj ne gre popolnoma v račun.

Med šolanjem, praktičnimi vajami v plezanju, dobijo kandidati posebno izurjene oči, kajti le tako je mogoče narediti tisto, kar od njih pričakujejo člani strokovne komisije. »Kako dobro znajo opazovati in ocenjevati«, se spominja Gudrun. »Takoj opazijo, če se začne človeku kaj zapletati. Po mojem je ta strogost povsem na mestu, kajti če nekdo vodi nekoga po gorah, zanj odgovarja in se mora tega tudi ves čas zavedati.«
Osebno znanje, vodniška tehnika in sposobnost prepričevanja, vse to so prvine, v katerih se mora kandidat izkazati tako v steni, kakor tudi v ledu in snegu. Gudrun se je dokazovala v ledu na Aiguille d'Argentière (plezalna zahtevnost IV+). Konec aprila je bila v Bernini na vrsti zadnja zimska preizkušnja, zadnji del praktičnega šolanja. Na osem ur dolgi turi od Coaza do koče Boval čez 3945 m visoki Piz Argient je Gudrun dokazovala svojo vzdržljivost. Spotoma je megla pokrila neko ledeniško razpoko, da si je morala pomagati z zemljevidom in kompasom in tako pripeljati navezo s člani komisije na varno. Dobila je drugo oceno.

Gudrun je ponosna na svoj uspeh. Od 40 kandidatov za poklic gorskega vodnika jih vsako leto največ 15 prodre do naslednje stopnje. Za zdaj med njimi še ni nobene druge ženske kandidatke za gorskega vodnika. Gudrun bo dobila diplomo jeseni na zborovanju zahodnonemških gorskih vodnikov v Prienu ob Chiemseeju.
Mnogi se sprašujejo, zakaj je mlada ženska pripravljena prestati vse to mučenje, potrebno, če hoče postati gorski vodnik? Za denar prav gotovo ne gre: 220 mark na dan in hrana, to ni veliko. Pravi, da se je odločila zato, ker so bile skupaj tri kandidatke. Ena je zaradi nosečnosti odpadla, druga se še »vojskuje« s posameznimi elementi plezalne tehnike. Nekaj je k temu prispevalo tudi športno navdušenje in spoznanje, da bo prva ženska-gorski vodnik v ZR Nemčiji, »nikakor pa ni šlo za kakšno dokazovanje emancipiranosti«, je pribila Gudrun Weikert.

Po dveh letih delovanja kot gorska vodnica je Švicarka Nicole Niquille zelo odločna: »Srečo imam, ker sem ženska. Imam veliko planincev, ki so se odločili zame iz gole radovednosti«. Njen najuglednejši gost v navezi je bil zahodnonemški notranji minister Heiner Geissler. Peljala ga je na Schreckhorn, to pa zato, »ker so ji ga drugi priporočili«. Sicer pa je bilo o drobni alpinistki, učiteljici iz majhnega kraja Charmey v kantonu Fribourg že prej slišati. Sodi namreč med tiste ženske, ki hočejo popolnoma na vrh, na osemtisočake! S svojim prijateljem je bila že na Mount Everestu in se vzpenjala na K2. Priplezala sta 8200m visoko, nato pa je prihrumel orkanski snežni vihar in ju prisilil, da sta sestopila.
Pri urjenju v alpinizmu je imela Nicole prej težave, kakor prednosti, ker je ženska. »Prepričana sem, da so hoteli gospodje iz planinske komisije na meni preizkusiti, ali so ženske sploh primerne za gorske vodnike«.
Komaj 48 kg težka in 1.60 m visoka alpinistka se zaveda, da telesna moč ni njena »močnejša stran«. Toda, zaradi tega si ne dela prevelikih skrbi: »Ženska, ki se zaveda svojih telesnih meja, si bo v gorah vedno prizadevala, da ne bi zašla v položaj, ki ga ne bi mogla obvladati«.
Tudi Nicole ne živi samo od prejemkov gorskega vodnika. Razvila je planinsko modno kolekcijo in jo uspešno prodaja. »Ne veste, kako me je jezilo, ker je bila planinska oprema vedno krojena za moške potrebe, na ženske pa niso mislili. Da niti ne govorimo o barvah, ki so jih priporočali«, se je hudovala prva ženska - gorski vodnik v Alpah.
 

25.07.1988

Arhiv: planID
Priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.