Anonym 31.08.2008 07:29 2153 0

Oaza tihote in idile pod Lepim Špičjem

Večer, Narava, gore in ljudje: Medtem ko se na drugi strani Lepega Špičja skozi Dolino Triglavskih jezer ta čas valijo kolone planincev, pa boste na naši strani naleteli nemara na nadzornika parka, kakega lovca ali najverjetneje le na trop gamsov

Foto: Jože Praprotnik)

Ravni dol in štiri rojstva Suhega potoka

Dolino čarobne Soče zapustimo spodaj v vasi Soča in se zapeljemo v Vrsnik in po tisti lepi asfaltirani in potem tudi lepi makadamski cesti skozi vasico Na Skali vse do zapornice. Tu je vedno dovolj prostora za kak avto. Naprej se vozijo imetniki ključa, gozdarji, lovci, nekateri kmetje, nadzorniki Triglavskega narodnega parka (TNP). Tudi če bi želeli po levi cesti še nekoliko navkreber, bi nas kmalu ustavila podobna ovira, čeravno ta cesta vodi daleč navzgor v Dol pod plazmi. Nič hudega. Pri prvi zapornici torej oprtamo nahrbtnike, pa lepo po tisti cesti naravnost navzgor. Desno spodaj v globači skrit pred očmi šumlja na tem mestu kar dobro vodnat Suhi potok, ki ga kmalu zatem, ko cesta zavije v desno, prečkamo čez most. Tu se torej poslovimo od tega potoka, katerega rojstvo bomo doživeli še trikrat. Nanj kmalu pozabimo, saj se cesta polagoma vzpenja in nam ponuja vedno lepše razglede: na zapuščene zaselke Lemovje, Črnela in Na skali onkraj soške doline na pobočju Bavškega Grintavca in kajpak na Velika in Mala vrata iste gore. Po tej cesti gremo vse do njenega konca, čeravno bi jo lahko zapustili nekaj nižje na odcepu desno. Če bomo torej šli prav do konca, bomo potem v isti smeri opazili komajda vidno lovsko stezičko, ki rahlo navzgor in v desno prečka z mogočnimi bukvami poraslo strmino. Čez kakšnih deset minut potem pridemo na neoznačeno, a dobro uhojeno široko stezo, po kateri bi šli lahko že prej, če bi cesto pravi čas zapustili.

Desno se nahaja dolinica, obrasla z rušjem, onkraj katerega so melišča Travniškega roba (2135 m), enega od južnejših vrhov Lepega Špičja. Strmega dela poti je kmalu konec, potka zdaj vodi po hudourniški strugi skozi bukov gozd, dokler ne pridemo na plano, ko se pred nami odpre tihotna dolinica manjših kotanj, okoli katerih se ovija naša pot, ozaljšana z grmi rododendrona in rušja. V daljavi na levi opazimo Čisti vrh, desno pa melišča Plaskega Vogla (2348 m). Te idilične krajine je za dobrih deset minutk, potem pa steza ubere nekoliko bolj strmo skozi bukov gozd, v katerem bomo na desni spodaj zaslišali šumenje Suhega potoka, ki v manjšem slapu pada v globel in kmalu zatem ponikne. Ko si ogledamo to rojstvo, se vrnemo na pot, ki nas v dveh, treh krajših okljukih pripelje na slabšo gozdno cesto za spravilo lesa, čez minutko pa na pravo gozdno cesto (ki nam jo spodaj zapira druga zapornica, do katere sploh nismo šli). Zdaj jo lepo uberemo v desno, naravnost naprej in vzporedno z grebenom Lepega Špičja. Na desni bomo v travnatem dolu kmalu opazili lep potoček, Suhi potok. Hodimo protitočno, dokler nam njegova struga ne zapre poti. Če je dosti vode, ga prečkamo nekaj nižje po kamnih, potem pa nadaljujemo po ozki stezi, saj se cesta konča na drugi strani potoka. Pred nami je kakšnih pet ali deset minut vzpona okoli skalovja, ki se je privalilo iz Vrha Labrja (2326 m), potem pa se pred nami že odpre prostrana ravna in dokaj široka dolina: Ravni dol. Steza vodi bolj po levi strani, na katere strani zgoraj se z rušjem poraslem pobočju nahaja Čisti vrh, medtem ko se na desni nahajajo melišča in prepadne stene Visokega Špičja (2398 m). Prav na koncu te sicer prodnate, a z bujno travo porasle doline se zdaj bolj borna stezica pričenja dvigati. Toda cilj današnjega izleta je dosežen, ko na levi strani opazimo zdaj bolj skromen potoček, prvo rojstvo Suhega potoka, kjer se odžejamo, spočijemo in se predajamo neizmerni tihoti. Vračamo se po isti poti, navzgor smo hodili slabe tri ure, navzdol pa nekaj manj.

Jože Praprotnik

28.08.2008