Železar: Živimo in delamo v dolini med Karavankami in Julijskimi Alpami in se komaj zavedamo, da je naša pokrajina z gorami ena najlepših v Evropi.
Pozabljamo, da so že pred tri tisoč leti v nadih krajih kopali železovo rudo, kuhati oglje in topili železo. Bolje nam je znano, da so že v 14. in 15. stoletju v Karavankah kopali rudo, da so v Planini pod Golico goreli trije plavži in da je iz teh plavžev skozi stoletja zrasla jeseniška Železarna. Za železo vemo, da so ga naši predniki topili in kovali, saj je celo Valvasor napisal, »da njihovo železo rado pije turško kri«. A o naših prednikih iz tistih časov vemo samo, da so bili tlačani grofov Ortenburških, in Celjskih, da jim je »RUDARSKI RED«, ki ga je potrdil celo cesar — snel marsikatera okove. Toda prav gotovo so bili tudi hribolazci in ljubitelji gora. Zato 80 let od rojstva Slovenskega planinskega društva na Jesenicah za sodni okraj Kranjska gora — ne pomeni začetek planinskega življenja pri nas. Ugotavljamo samo, da nihče še ni popisal življenjskih navad naših prvih hribolazcev »knapov» gozdarjev, lovcev in pastirjev. Prva izročila segajo v 18. in 19. stoletje. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje je na Jesenicah živel kaplan Janez Dežman, ki je že v 18. stoletju oblezel vse vrhove v Karavankah in nekaj tudi v Julijcih. Leta 1809 je sam splezal na vrh Triglava.
Že v prejšnjih stoletjih so v naš planinski raj vdrli tuji alpinisti — predvsem Nemci in Italijani. Posebno Nemci so bili lačni naših lepot. V svoje društvo so pritegnili za denar slovenske gorske vodnike in tako je zaživela DöAV (nemško-avstrijsko alpinistično društvo) v Karavankah in Julijskih Alpah. Temu posegu po naših ljudeh in gorah se je upal v prejšnjem stoletju upreti samo Jakob Aljaž, ki je bil župnik na Dovjem. Aljaž je bil velik ljubitelj slovenskih gora. Ugotovil je, da DöAV zato gradi planinske koče po naših gorah, da bi postale nemške. Da to prepreči, je od občine Dovje kupil svet na Kredarici ih vrh Triglava. Na Triglavu je še v 19. stoletju na lastne stroške dal postaviti stolp in tako dokazal, da je Triglav samo slovenska gora.
Toda Aljaž je bil pri svojem delu sam, slovenske planinske organizacije v Dolini še ni bilo, a Ljubljana je bila predaleč. Šele ko je DöAV zgradil na Golici kočo, so se zganili zavedni jeseniški planinci in 19. aprila leta 1903 ustanovili SPD za sodni okraj Kranjska gora. Pobudniki so bili: učitelja Milan Guštin in Frančišek Rant, trgovec Štefan Podpac in tovarniški delavec Peter Rozman. Prevzeli so načelstvo in vodstvo v novem društvu. Zavedali so se, da se močni in bogati DöAV lahko postavijo v bran samo, če pridobijo v svoje vrste čimveč zavednih Slovencev. Da bi to dosegli, so že na občnem zboru izvolili poverjenike: za Koroško Belo Karla Lorenza, za Planino pod Golico Kopišarja, za Hrušico Karla Višnarja, za Dovje Jaka Janša, za Mojstrano Franca Hafnerja, za Kranjsko goro Budenika in za Rateče Janeza H. Jalna. Zbiranje članstva jim je uspevalo. Nato so se lotili gradnje nove poti na Golico, ki je potekalo po grebenu Karavank visoko nad nemško kočo. Že v dveh letih so zgradili visoko in lepo kočo na vrhu Golice. Dali so ji ime po starosti slovenskih planincev Francetu Kadilniku.
Vendar je dober in uspešen začetek dela v društvu porušila nesloga med odborniki, tako je sedež društva romal preko Hrušice leta 1908 v Kranjsko goro.
Kranjski gori je vodstvo društva prevzel dr. Josip Tičar, zaveden in napre-den Slovenec. Dr. Tičar se je povezal z Aljažem, izdelala sta skupen program razvoja slovenske planinske organizacije za Dolino. Imela sta uspeh. Povečalo se je število članstva, gradili so nova planinska pota, vzdrževali stara in jih markirali. V letih 1909 —1910 je bil dograjen Aljažev dom v Vratih, leta 1912 pa visoko nad nemško kočo na Vršiču dom dr. Tičarja.
Ko je leta 1914 izbruhnila vojna, so po bohinjskih in goriških hribih zagrmeli topovi. Preko Vršiča se je gradila boljša pot, po kateri so potem dan in noč ropotala kolesa vojaških transportov in naša Dolina je postala zbirna baza za neposredni odhod na fronto. Tako je bilo planinskega živ-ljenja in veselja pri nas konec. V Dolino je prišel na obisk »general lakota«!
Po končani vojni nismo imeli Slovenci in Hrvatje učinkovitih zagovornikov, da bi branili naše narodne pravice pred »zmagovalci«, ki so delili »vojni plen«. Tako smo na osnovi londonske pogodbe iz leta 1915 izgubili: PRIMORSKO, TRST, ISTRO in ZADAR Z OKOLICO. Z novo državno mejo so bile tudi Karavanke preklane na dvoje, čeprav so bile 1300 let slovenske in niso nikoli v. zgodovini razmejevale Slovencev.
Planinske koče so med vojno zelo propadle, potrebne so bile popravila. Dom dr. Tičarja na Vršiču je odrezala meja z Italijo. Bivšo nemško koči na Vršiču smo prekrstili v Erjavčevo kočo. Tudi nemška koča na Triglavu je dobila novo ime. Obe koči na Golici sta preživeli vojno. Kdo ju bo oskrboval, je bila večna razprava med Jesenicami in Ljubljano.
V novi državi, v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, je Slovensko planinsko društvo dobilo drugo nalogo, — saj DöAV pri nas ni bilo več. Prvotno SPD za sodni okraj Kranjska gora svojega sedeža še ni menjalo. Društvo so do reorganizacije vodili dr. Tičar, dr. Grašič in Verweger. V letu 1924 je bila izvedena reorganizacija SPD. Močnejša poverjeništva so se osamosvojila v registrirana društva in tako je na Jesenicah in v Kranjski gori nastalo samostojno SPD.
Na Jesenicah so za razvoj planinarstva delali naslednji odborniki; Ivan Velepič, Ivan Šetinc, Jaka H. Čop, st., Ivan Pohar, Franc Bohinjc, Janez in Voje Černe. To so bili zelo marljivi planinski delavci, vendar niso imeli razumevanja za vzgojo mladine v alpinizmu. Zato je bil leta 1923, še pred reorganizacijo, iz vrst planincev na Jesenicah ustanovljen turistični klub SKALA. Glavni vzgojitelji in odborniki jeseniške Skale so bili: Miha Čop, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Drago Korenini, Jože Truhlar, Jože Čebulj in Bogomir Homovec. Jeseniški Skali je uspelo vzgojiti celo generacijo plezalcev in alpskih smučarjev: Matevža Freliha, Joža Čopa, dr. Miha Po-točnika, dr. Joža Hafnerja, Tomaža Ravhekarja, Maksa Medja, Andreja Moreta, Draga Koreninija, Maksa Dimnika, Janeza Brojana, Dovjaka, Cirila Pračka, Staneta Koblarja, Slavka Urbarja, Marjana Mraka, Milčeta Mraka, Lojzko Pračkovo in Eriko Heimovo. Skala je tudi zgradila več bivakov v Julijcih in smuško kočo na Rošci.
Kranjski gori je novo društvo leta 1924 prevzel Jože Lavtižar in ga vodil do pričetka druge svetovne vojne. Lavtižar je imel srečo, da so mu pri oblažitvi posledic, ki jih je naredila na razvoj planinstva v Borovški dolini nova državna meja, pomagali dobri sodelavci, ki jih je zbral okoli sebe. Tako je društvu uspelo, da je Hanza skupno s Trentarji zgradil novo pot na Prisojnik z odcepom skozi okno. Hanza je tudi utrdil in zavaroval pot po severni strani na Mojstrovko. Lavtižar je kakor nekoč Aljaž, ki je svet na Kredarici poklonil SPD Ljubljana, tudi svoj svet v Krnici daroval za gradnjo nove planinske koče. Krnica je tako postala izhodišče za Martuljkovo skupino, posebno za Špik, Veliko Dnino, Škrlatico, Gamsovec in Razor. Omogočen je bil tudi prehod po kriški steni v triglavsko pogorje.
SPD Dovje-Mojstrana je bilo ustanovljeno leta 1928. Prej so bili planinci še včlanjeni v SPD Kranjska gora. Njihova glavna dejavnost je bila vzdrževanje gorskih poti v triglavskem gorovju in vzgoja mladine v alpinizmu. Organizirali so tudi gorsko reševalno službo. Niso pa dobili v upravljanje Aljaževega doma v Vratih, zato so zgradili svojo kočo pod Kepo in tako prispevali k razvoju planinstva na svojem območju.
SPD Rateče-Planica je bilo ustanovljeno šele leta 1933. Tudi njihov program dela je bil usmerjen v vzgojo mladine v alpiniste in gorske reševalce. Koča v Tamarju v njihovi lepi dolini je že takrat pripadala drugemu SPD. Ratečani so potem zgradili na zelo lepi razgledni točki na Karavankah — na tromeji — svojo planinsko kočo.
Že leta 1938 so se začeli nad našimi gorami zbirati črni oblaki, predznaki bližajoče nevarnosti. Ko so se na Karavankah pojavili črni kljukasti križi, smo čutili, da je naša domovina v nevarnosti. Nastopilo je leto 1941. Nemški in italijanski fašizem je od vseh strani napadel Jugoslavijo. Hitler je izdal povelje svojim zračnim piratom in suhozemskim hordam: »Uničite Jugoslavijo in njeno ljudstvo!« Temu napadu so se uprli delovni ljudje Jugoslavije in v vrstah partizanskih odredov so se za obstoj in svobodo borili tudi planinci vse do zmage nad fašizmom.
V letu 1945 — v svobodi, je bila na Jesenicah v okviru fizkulturnega društva Joža Gregorčiča ustanovljena sekcija za planinstvo. Lojze Božič in Avgust Ravhekar sta organizirala vzdrževanje planinskih koč na triglavskem območju. Za potrebni vzdrževalni material so bila vrata Železarne na stežaj odprta. Vsa dela so bila izvršena z veliko ljubeznijo in voljo — potnih nalogov in honorarjev ni bilo. Ko je bila ustanovljena Planinska zveza Jugo-slavije, je bilo na Jesenicah ustanovljeno samostojno planinsko društvo.
Za razvoj alpinizma in sodobne GRS so v prvi vrsti zaslužni: Uroš Župančič, Janez Krušic, Drago Korenini, inž. Dušan Sikošek. Sledili so jim: Ciril Praček, Stane Koblar, Maks Medja, Andrej More, Maks Dimnik, Tomaž Ravhekar, Tancar, Zalokar Ludvik, Dolfe Kramžar, Makovec, Pavle Dimitrov, Mitja Košir, Milan Fule, Albert Krapež in drugi.
Za vzgojo mladine imajo na Jesenicah zasluge: Jaka Čop ml., Jože Bertoncelj, Milan Polak, Ančka in Valodja Stojan. Za gradnjo in markiranje gorskih poti so zaslužni Janko Šilar in Jože Bertoncelj ter še vrsta drugih tovarišev.
V upravi društva in v gradbenem odboru so dobro delali: Janez Černe, Lojze Mrak, Anton Blažej, Jože Šavli, Viktor Novšak, Janez Košnik, Zvone Teržan, Ivan Pohar, Maks Dimnik, Franc Zupančič, Tepina, Miklič, Mirko Šteblaj, Milan Polak in Tone Gluhar.
Po vojni so bile obnovljene in zgrajene koče ter bivaki: dom dr. Tičarja, Erjavčeva koča, koča na Špički, koča pri izviru Soče, brunarica na Voglu, koča GRS na Španovem vrhu, mladinski dom v Martuljku, v gradnji pa je koča na Golici. PD
Jesenice sedaj uspešno vodi požrtvovalni VALODJA STOJAN.
V rojstnem kraju slovenskega alpinizma je mlada generacija po drugi svetovni vojni šla po poti slavnih prednikov: Aljaža, Klinarja-Požganca, Jaklja, Janeza Klančnika in drugih ter ustanovila 27. januarja 1947 leta PD Dovje Mojstrana. Takoj so se lotili popravila gorskih poti in Staničeve koče na Triglavu. Leta 1950 so prevzeli prvič v zgodovini v upravljanje Aljažev dom v Vratih, ki ga skrbno in lepo oskrbujejo še sedaj. Janez Brojan, star Skalaš, je s svojimi plezalnimi uspehi skupno s tovariši: Avgustom Delavcem, Janezom Svoljšakom in Šuštarjevim Matevžom navdušili mladino za alpinizem. Tako so nastali odlični plezalci, ki so svojo spo-sobnost dokazali v najtežjih stenah Evrope, Afrike in Azije. V to skupino spadajo: Janez Peternel, Jože Razboršek, Pavle Baloh, Franc Lakota, Stanko Kofler, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler in Janez Brojan ml. Zelo sposobna je njihova GRS, ki jo vodi Janez Brojan ml. Društvo prireja plezalne tečaje in predavanja za članstvo. Vsako leto organizira tudi slikarsko kolonijo v Vratih.
PD Kranjska gora. Že takoj po koncu vojne so pod vodstvom Petra Klofutarja pričeli z delom. Društvu je uspelo, da so bivšo graničarsko kočo na poti na Vršič preuredili v planinsko postojanko Mihov dom. Med vidnimi planinskimi delavci v Kranjsko gori so: Andrej Tarman, Alojz Robič, Janez Lupša, Janez Kerstein in Ivan Oman. Poleg skrbi za vzdrževanje poti na Mojstrovko, Prisojnik in več poti iz Krnice so imeli veliko dela z obnovo elektrovoda do Koče na Gozdu in vodovoda v kočo v Krnici. Društvo prireja plezalne tečaje in izlete v domače in tuje gore za svoje člane. Vodi in upravlja planinske koče: kočo na Gozdu, Mihov dom in kočo v Krnici. S kočo na Gozdu imajo veliko težav, ker je potrebna nujnega popravila, sredstev pa še ni. Imajo dobro izvežbano GRS, ki jo vodi Marjan Lavtižar.
PD Gozd — Martuljek. To društvo pred vojno še ni obstojalo. Ustanovljeno je bilo 11. septembra 1949. leta. Pri razvoju društva srečamo naslednje planince: Miha Robiča, Cirila Robiča, Marijo Klavder, Petra Robiča, Antona Omana, Joža Lavtižarja in Joža Pintarja. Društvo ima lepe uspehe pri vzgoji mladine — imajo sposobno GRS in dobre alpske smučarje. Skrbe za pot iz Krnice in od Črne vode na Špik, da je dobro markirana in zavarovana. Tudi za pot v čudovito martuljkovo skupino redno skrbijo, tako da je dostop za Ak in pod Široko peč varen tudi za neveščega planinca. Društvo je tudi zgradilo bivak Pod srcem. Danes društvo z 277 člani vodi predsednik Janez Mertelj.
PD Rateče - Planica. Najlepši kotiček naše ožje domovine je prav gotovo področje PD Rateče — Planica. Dolina Tamar s planiškimi skakalnicami in tromeja na Karavankah so biseri slovenske zemlje. Društvo ima težave z gospodarjenjem, kjer v bližnji okolici ni možnih gospodarskih organizacij, ki bi mu pri delu ob dveh državnih mejah pomagale. Klub tem težavam uspešno skrbijo za vzgojo mladine v alpinizmu in gorski reševalni službi.
PD Javornik — Koroška Bela. Po drugi svetovni vojni so tudi na Javorniku — Koroški Beli ustanovili samostojno PD. Ustanovljeno je bilo 19. januarja 1947. leta. To društvo so uspešno vodili zavedni planinci: Janko Vilman, France Kreuzer, Franc Svetina, Vinko Mirtič, Alojz Gajšek, Teodor Kreuzer, zadnja leta pa društvo uspešno vodi Marjan Beg. Poleg vzgoje mladine v alpinizmu je društvu uspelo zgraditi in oskrbovati več planinskih postojank: planšarsko kočo na Zasipski planini, Staničevo kočo na Triglavu, Kovinarsko kočo v Krmi, dom na Pristavi in Prešernovo kočo na Stolu. Društvo skrbi za številna gorska pota, posebno v Karavankah. Prireja tudi tečaje, izlete in predavanja za svoje članstvo.
Vse napisano je samo nepopolni posnetek razvoja SPD v Gornjesavski dolini v zadnjih 80 letih. Natančen zapis celotnega razvoja čaka še na sposobnega planinskega zgodovinarja, ČASA PA NI VEČ NA PRETEKI
KO PD ZA OBČINO JESENICE
Železar, 7. april 1983