Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Od štora do denarja

PV - Jože Vršnik-Robanov: Že v prvi polovici prejšnjega stoletja (1800) se je v Robanovem Kotu (pa najbrž tudi drugod) začelo veliko sekanje lesa.

Najprej v Veži, pozneje na Podeh, Sedelcih, Starem stanu, pa v Ognjiščih, Turnih, v Sušju in Hojkinem hribu pod Strehalco. Kolikor lesa so v poletju nasekali v Veži, so ga morali v jeseni delavci s cepini potegniti v bližino žlebov in plazov in ga tam zložiti na kupe, in tu je moral počakati zime. Če je bila zima ugodna, to se pravi, če je bilo veliko, čim več snega, proti koncu zime veliko juga in zgodnja pomlad, takrat so bili veliki snežni plazovi. Ti plazovi so izgladili vse žlebove, napolnili vse kotline, zakrili veliko skal v stenah in pod stenami in segli čim dlje. Takrat je bilo treba ujeti pravi čas. To pa je bilo zelo težko, ker je bil »ta pravi čas« zelo kratek. Malo prezgodaj je bilo pretežko in zaradi plazov prenevarno priti do platanic (hlodov), zloženih na kupe. če so pravi čas zamudili, je sneg že odkopnel od sten, med plazom in stenami so nastale zevi, v katere je zdrsnilo veliko platanic, ki so bile s tem uničene, zgubljene. Iz globokih, tesnih žlebov Jelenskega in Lukeževega grabna jih ni dobil nihče.

Če se je posrečilo ujeti pravi čas in dovolj delavcev, so možje odšli zgodaj zjutraj obloženi s cepini, sekirami, lopatami, krampižarji in hrano po še globokem, večkrat pa še hudo zmrzlem snegu do platanic. Že pot do platanic je pomenila veliko trpljenje, nevarnost in izgubo časa. Platanice je bilo treba najprej odkidati, kar je bilo težko in zamudno, saj je bilo na njih veliko snega in še primrznjen je bil. Ko so to naredili, so začeli rušiti kupe platanic. Zdrvele so po plazu do sten in čez stene. To rušenje je bilo težko, še bolj pa nevarno. Kogar bi zajel kup platanic, si lahko mislimo, kaj bi bilo z njim. Platanice so padale čez visoke stene Golobčkovega plazu, kakor bi čez steno stresel škatlico vžigalic. To sem še sam videl, ko smo tam leta 1937 nasekali še nekaj lesa nad stenami. Pod steno je nekaj platanic zdrvelo do konca plazu. Veliko se jih je pod steno zapičilo v trdo zbiti sneg tako globoko, da jih ni bilo mogoče »izgrizti«, dokler ni sneg dovolj odkopnel. Pri tem padanju platanic čez steno se jih je veliko »pobilo« (zlomilo, razbilo, na treske strlo). Če so dobili pod steno polovico platanic »zdravih«, so bili lahko zelo zadovoljni. Kupov platanic nad stenami je bilo več, zato se je vsa stvar ponavljala dalj časa in po več plazovih. Platonice pod steno je bilo treba v deževnem vremenu spraviti, do kamor je bilo mogoče z vprežno živino do njih. Ker je bil prevoz poleti nemogoč, so platanice morale počakati prihodnje zime, ko so jih z voli po snegu potegnili do Kogla, od koder so jih po Beli plavili do Savinje.

Na Podeh pod Ojstrico so posekali debele macesne do vrh Podov. Naprej gor v stenah, kjer nič ni, pa nismo sekali, je kot priča na sodni razpravi rekel pokojni osemdesetletni Janez Plesnik leta 1932, ki je bil nekdaj Robanov sosed Govc (Goleč). Teh platanic ni bilo treba spuščati čez steno, treba jih je bilo pa s cepini spraviti na plaz in po plazu do konja. Kolikor jih pa niso mogli spraviti na plaz, so jih morali s cepini spraviti do konja, kar na ponekod zložnem prostru ni bila lahka stvar. Od tu so z voli in konjem morali platanice potegniti na stran (do planšarije), tu so jih zložili na kupe, kjer so se sušile in čakale prihodnje zime, ko so jih potegnili do Cenkovčeve drče.

V Ognjiščih in Turnih les ni bil v tako trdih rokah kakor v Veži in na Podih. Tu ni bilo delo tako nevarno. Platonice je bilo treba vsekati (takrat so imeli še slabe žage - kovaško delo - in so rabili le sekire), izdelati (čim bolj gladko pri deblu odsekati veje, deblo očistiti skorje) in pustiti do jeseni, da so se osušile in olajšale. S suhimi je delo lažje in manj se ubijajo. V jeseni so platanice spravili s strmine v dolino, kar ni bilo čisto lahko, tako hudo kakor v Veži pa le ni bilo. Slabše je bilo v kraj brega, kjer je veliko kamenja, ki se je v stoletjih nakotalilo s Turnov. Od tu so platanice z voli in s konjem potegnili do pota in Cenkovčeve drče.

Z lesom pod Strehalco (to je Knezova planšarija) in Hojkinem hribu je bilo spet hudo. Treba ga je bilo spraviti daleč do kraj Sušja, kjer so ga zložili na kup. Od tu do Legarja so morali napraviti rižo, da so se izognili visoki steni Pihavnika. S platanicami, ki so jim ušle čez to steno, niso imeli nič več opravka. Od njih so ostale samo še treske. Zato je morala biti kakih sto metrov dolga riža močna in globoka, da jim je čez rižo in čez steno ušlo čim manj platanic. Od Legarja je po Cenkovčevi drči vsaka težja platanica zdrsnila po strmini skozi v dolino, le drobiž se je zatikal ob zaprekah.

Približno polovico lesa iz Hojkinega hriba je šlo v Sušje in po riži na Legar. Drugo polovico so morali spraviti v plaz in hudournik Žebnik. Tu so morali spravljati les po ponekod zelo tesnem žlebu z mnogimi »skoki« in ovinki, zato je bilo to delo težavno, nevarno in zamudno. Ko so končno spravili les pod stene, so ga tu zložili na kupe. Na pomlad, ko so že napravili rižo od korita (napajališča) do kupa lesa pod stenami, je raz Strelovce prihrumel velik snežni plaz (kar se zgodi redkokdaj) in na debelo zasul cel kup lesa in podrl precejšen del riže. Še sreča, da je bilo to v nedeljo, ko delavci niso bili na delu. Rižo so napravili novo, niso pa utegnili čakati na to, da sneg skopni, ker so morali na delo drugam. Zato so platanice pulili izpod plazov in jih po riži spravljali do korita, nekdanjega napajališča za živino, od koder so jih z živino potegnili do Kogla. Mojster, pokojni Matija Grobelnik (sem ga še poznal), je opominjal k previdnosti, pokojni Pečovnik (Franc Krivec) je bil takrat še mlad, spreten in korajžen možak. Ko že nobeden ni hotel pod snežni plaz, je Pečovnik še šel. Premaknil je platanico, tedaj se je pa slišalo, kakor da je nekdo globoko vdihnil. Pečovnik je to slišal in odskočil iz snežnega predora. Prav na izhodu ga je sneg, ki se je podrl, še ujel in stisnil na skalo. Tri rebra mi je zlomilo, pa sem jo še poceni odnesel, je rekel, ko mi je to pripovedoval.

Zapisal sem že, da so les vlačili z živino do Cenkovčeve drče, kjer je ravnica. Od tu naprej do Travnika in skoz Travnik ni strmo, je pa nagnjeno toliko, da po dobro zglajenem snežnem tiru les (platanice, hlodi) drsi brez vprežne sile do kraj Travnika, kjer se po kratki strmini prevali na Prode. Manjše količine lesa so potegnili z živino do kraj Travnika, za večje količine so pa napravili tir. Na celi progi so obložili pot do Cenkovčeve drče do Travnika, skoz Travnik pa v ravni črti do kraj Travnika z debelimi hlodi na obeh straneh tira. To oblogo so na zunanji strani dobro utrdili. Med levo in desno oblogo so pustili prostora toliko, da so neovirano drseli skozenj tudi najdebelejši hlodi. Ko je zapadel sneg, so ga na tiru z lopatami dobro stolkli in zgladili. Ob nastopu mraza je sneg zmrznil in se spremenil v led. Takrat je nastopil »sigont«, kakor so temu rekli, hud, suh mraz brez vetra. Tedaj je bilo treba čas dobro izkoristiti. Ves dan in tudi ponoči, so spuščali platanice na tir, platanice pa so druga za drugo drsele po tiru do kraj Travnika, kjer so padale na Prode. Prenehali so z delom samo toliko, kolikor je bilo potrebno zaradi hrane, počitka pa so si privoščili komaj par ur na dan, nekoliko več pa, kadar je »dahnil« jug in riža ni »vlekla«. Sonce jim sigonta ni kvarilo, ker na Travnik pozimi dva meseca ne posije. Če so imeli oblogo dobro utrjeno in je sigont dobro držal, so na ta način premaknili v nekaj dneh veliko lesa za eno postajo naprej. Če jim vreme ni bilo naklonjeno (jug, sneženje), so delavcem tekli šihti, spravilo lesa pa je trajalo dolgo. Končno pa je bil les spravljen pod Travnik. Vozne ceste za prevoz lesa z vozovi iz Kota do Savinje ni bilo. Prevoz lesa z živino je bil mogoč le po snegu s klinci ali kvečjemu na saneh. Strmega klanca (nekdaj zelo strmega) pod Travnikom so se morali izogniti s spustom lesa po strmini na Prode. Vlaka ali prevoz skoz klanec je bil prenevaren za ljudi in živino, kadar klanec zaledeni, pa nemogoč. Prevoz ali vlaka izpod Travnika je bil mogoč samo do Kogla ali največ do zadnjega ovinka pred Robanovimi njivami.

Od tega ovinka na njive je bil strm klanec navzdol, na njivah mlaka in klanec navzgor, na grič pred hišo. Za les prevoz nemogoč. Šele naš oče so napravili novo pot od Kogla do hiše. Od Kogla do njiv zložno, čez njive ravno.

Vso težo in trpljenje s prevozom lesa izpod Travnika do njiv je morala nase vzeti živina. Še zdaj se mi smilijo voli in konji ob spominu, kako so prevažali les ob visokem snegu. Raz Robanove njive do Savinje spet ni bilo poti, dokler je niso naš oče dali napraviti na svoje stroške.

Za dostavo lesa do Savinje je bila edina pot potok Bela. Ob spomladanskem kopnenju snega na gorah se prebudijo studenci za Robanovim mlinom in voda v potoku naraste do velike moči, ki jo še povečuje velik strmec struge. Takrat je Bela zmožna nositi težke hlode. Ima pa to lastnost, da na prodih od Robanovega do Govčovega mlina nese sila veliko peska in pogosto menja strugo. Ko so tod plavili les, so morali s platanicami obložiti obe strani vode. Tako so stisnili vodo, da je nesla platanice naprej. Brez te obloge se voda razširi po prodih in teče plitvo in brez moči. Pogosto se je zgodilo, da je voda vso to oblogo vzdignila, raznesla in spremenila tok. Ko so zjutraj začeli z delom, je bil tam najvišji nasip peska, kjer je sinoči tekla voda. Prav to se je zgodilo opoldne, ko so bili na kosilu in še večkrat dnevno. Zmeraj je bilo treba oblogo obnavljati. Šele pod Govčevim mlinom se struga stisne v tesen in ima voda silno moč, pa tudi hitre ovinke v tesneh med velikimi skalami. Tu bi bila obloga - zaklada - na mnogih krajih nujno potrebna, a voda vso sproti razvali. Zato voda velikokrat za skalami nagrmadi velike kupe platanic. Odpiranje teh kupov pa je bilo velikokrat smrtno nevarno, težko pa zmeraj. Stari plavci so to dobro znali. le od daleč je tak plaveč presodil, kateri hlod je treba »spodgrizti (pajsat)«. Ko je to storil, je odskočil ko maček, voda je vzdignila platanice in cela grmada je z velikim truščem lomastila naprej, dokler se ni spet kje »zabilo«. Morda komaj deset metrov naprej. Neizkušen novinec se je pri tem odpiranju lahko mučil cele ure, če mu ni prišel izkušen mož na pomoč.

Da so se izognili igranju vode z oblogo in vsemi hlodi na prodih med mlinoma, so napravili leseno rižo ob ovinku pred Robanovimi njivami čez njivo in ob potoku do Govčovega mlina. To rižo so morali močiti, ker po suhi riži ne drsi. Od tam naprej so les plavili.

Končno, šele po več letih, je bil les v Savinji, po kateri so ga plavili do Ljubnega ali Rečice, kjer je imel kupec svojo žago. Šele ko je les prevzel kupec, ga zaznamoval s svojim znamenjem in ga zaplavil v Savinjo, so dobili denar za les. Kakor je iz opisanega razvidno, je bilo z lesom ogromno dela, trpljenja in stroškov. Veliko delavcev je pri tem imelo delo in zaslužek. Veliko delo so opravili tudi domači, sami in z živino, a za »olcarje« in plavce je moral biti denar, za domače je bil pa večkrat izkupiček za les prekratek. Žalostni so ostali pri izgubi, ki jo je povzročilo neugodno vreme in je bilo zaradi njega dolgotrajno delo. Večkrat je bilo treba prodati vole ali posekati les kje v bližini, da so z izkupičkom krili izgubo pri lesu, od katerega so upali na lep dohodek. Najprej so morali vložiti velik denar za sekanje in spravilo lesa iz oddaljenih gozdov, potem še vedno dodajati za prevoz in plav do Savinje, denar se jim je pa vračal šele po več letih. Kdaj pa kdaj jim je pa »sreča potegnila«, tedaj so pa nekoliko pozabili na zgubo in trpljenje pri lesu iz oddaljenih gozdov.

Naš stari oče Jaka so posekali les v Kotu na senčni strani (desno od hudournika). Les sta kupila dva poljanca. Tako so takrat imenovali lesne trgovce iz Ljubnega in Rečice. Dala sta nekaj denarja »naprej« (na račun). Oče so morali les posekati, spraviti v hudournik, ga potegniti po strmini na trato ob potu in ga tam zložiti na kup. Po pogodbi bi kupca morala v določenem času les na tem mestu prevzeti in takoj plačati. Nadaljnje delo, prevoz in plav, bi šlo na njun račun. Poljanca sta preračunala, da bo stroškov več, dobička pa manj, kakor sta pričakovala, zato sta pritiskala na očeta, da jima v ceni popustijo. Oče niso popustili, poljanca nista hotela lesa prevzeti, les je pa ležal na mestu dolgo čez rok. Oče Jaka so na sodniji zahtevali, da les prevzameta in plačata. Poljanca sta se trdovratno branila, prva in druga razprava zadeve nista rešili, vse je že kazalo, da bosta poljanca zmagala. V tretji razpravi so pa oče rekli, da bojo ta prostor zasadili s smrekicami, zato zahtevajo, da kupca odstranita in plačata les. Tedaj je navzoči državni gozdar pritrdil očetu, sodišče pa gozdarju in poljanca sta zgubila. Les sta morala prevzeti in plačati, kakor je bilo v pogodbi določeno. Očetu Jaki ni bilo veliko za pogozdovanje, tedaj je imel veljavo pašnik. Ker so pa ravno s tem pravdo dobili, so besedo držali. Naš oče Martin so mi še pokazali v vrsto vsajene smrekice, zdaj se vrste ne poznajo več. Še pred opisano pravdo je neki Nežič kupil od starega očeta Jaka bukovino pri Bukovi bajti. Bukovje so izsekali in hlode spravili na kupe. Bogati Nežič je sprevidel, da naprej ne more več, zgube je že dovolj. Pustil je hlode, kjer so bili in odšel. Hlodi so strohneli na mestu. Vidni so še zdaj, na njih pa raste lep smrekov gozd. Naš oče Martin so prodali bukovce v Kotu. Rok za izpolnitev pogodbe je bil pet let. Prodali so jih neki firmi iz Gradca, ki je imela svoj obrat v Ljubiji pri Mozirju. Ko je potekel rok pogodbe, je bilo zgube dovolj, obrat v Ljubiji je prešel v roke domačinov.

Bukovje v Kotu so nekoč prodali nekomu, ki je hotel hlode sežgati na mestu in pepel prodati neki tovarni. Tudi ta poskus se je ponesrečil. Videl sem še v Kotu bukove klade, dolge in debele, ki so bile od obeh strani ožgane, zato še čvrste, od zgoraj pa strohnele. Zdaj jih ni več, pogodba o tej kupčiji še obstaja.

Kjer so izsekali gozd in odpravili hlode, je ostalo še vejevje in vrhovje. To so požgali, na požganišču so vsejali rž, ki je v dobrih letih veliko prispevala k prehrani ljudi. Za ržjo je bil pašnik, za pašnikom spet gozd. Večkrat pa se je zgodilo (v suhih letih, da je z vetrom ušel ogenj predaleč in so nastali gozdni požari. Ker je ves Kot ledeniška tvorba, v ravnini pa hudourniška naplavina, v Kotu ni druge prsti kakor prst iz strohnelega rastlinstva, in še tega ni veliko. Ta humus, če je zadosti izsušen, gori. Zato ob nastopu gozdnih požarov za ognjem ostane samo pesek, skala in pepel. Pepel, kolikor ga ne odnese veter, odplavi voda ob nalivih. Tako za gozdnim požarom ni ostal ne gozd in ne pašnik, ki so ga s požigom hoteli pridobiti. Tak skalnat ali peščen prostor pogozditi se ne splača, ker sadike ne uspevajo. Preden se pa s semenom samo pogozdi, vsaj za silo, poteče sto in tudi več let. Zato previdnosti z ognjem ni nikoli dovolj. Ognjišče, Turni, Črni hribr, Veža, Sečni keri, Čeremešniki, Knezovi Robi, Lucjan in Resolac povejo in pokažejo dovolj. Iz navedenega se vidi tudi to, da je tu gozd treba izkoriščati zelo, zelo previdno, da že tako zelo revna zemlja ne osiromaši še bolj.

Ko so zgradili vozno pot do Savinje, je plav lesa po Beli v glavnem odpadla. Dve plavi po Beli pa še sam pomnim. Vožnja lesa se je podaljšala na Stenšce (štengice). Od tu naprej je bil klanec prestrm za nekdanje zavore, zato so poleg pota napravili leseno rižo in po njej spravljali les do Savinje, pozneje do Knezove žage. Zdaj je iz kmečke poti nastala cesta (nekdaj z delom domačih in sosedov, drugo z delavci gozdne uprave), sposobna za prevoz lesa s tovornimi avtomobili. Les je treba dostaviti do ceste, tam ga prevzamejo in odpeljejo. Vse nadaljnje delo za nas odpade, odpade pa tudi delo in zaslužek solčavskih delavcev, ki morajo zdaj na delo v Nazarje ali kamorkoli.

Prav tako kakor Robanovi, dostikrat še hujše spravilo in splavljenje do Savinje, so imeli naši gornji sosedi. Spominjam se še iz otroških let, kako je bilo, ko so Knezovi »prignali« (kakor se reče) les v Žlebnik, na Knezjak ali na Kogel. Z dvema paroma močnih volov so Knezovi pripeljali krmo za vole in hrano za voznike. Krmo so odložili na hlev, potem so ves teden pridno vozili les. Voli so prenočevali v hlevu, vozniki pa v hiši, kjer so se vsi premraženi greli in sušili pri topli peči ali na peči. V soboto proti večeru so odpeljali domov, uro daleč v hrib. Od celotedenske vožnje zmučeni voli so proti domu hiteli tako, da so jih vozniki komaj dohajali. V ponedeljek, če je bilo vreme ugodno, so spet pripeljali hrano in krmo. Na delo se pa volom ni tako mudilo kakor domov. Ko so Knezovi nabavili konje se je vožnja lesa precej spremenila, še bolj pa, ko so pri Rogovilcu postavili hišo, hlev in žago. Tudi v Logarski dolini, v Matkovem Kotu, Proštiji in Podolševo so imeli z lesom težko in velikokrat neplačano delo. Kolikor večja nadmorska višina, toliko hujša, daljša in debelejša zima, toliko večje in daljše trpljenje z lesom, toliko večji stroški, toliko manjši izkupiček za les.

Zdaj po solčavski »panoramski« cesti odpeljejo les še pred zimo iz zgoraj navedenih krajev. Zato je izkupiček za les boljši, trpljenja pa veliko manj. Tudi dovoz raznih potrebščin na hribovske kmetije je veliko lažji. Nekdaj z voli, pozneje s konji, zdaj s traktorji. Prej peš, zdaj z avti. Manjka pa trdnih tal pod nogami. Zato je utihnila pesem in mladina odhaja. Odhaja kamorkoli, pa četudi na slabše. Naš oče Martin, stari oče Jaka in praded Joža so bili gospodarski in delovni ljudje. Denar, ki so ga dobili za les, ni šel za alkohol in ne za potrato. Porabili so ga za odstranjevanje kamenja z njiv, za napravo treh vodovodov, za nove stavbe, katere so gradili velike in močne. Po sto letih so še trdne, potrebne pa so popravila, da se prilagodijo sedanjemu času. Tudi Govčovo posestvo so kupili stari oče Jaka. Že v prejšnjem stoletju so kupili mlatilnico in slamoreznico, stroj za sekanje (drobljenje) stelje so napravili doma. Vse to je bilo na vodni pogon. (Marsikje so mlatili s cepci še do druge vojne.) Že v prejšnjem stoletju so zgradili tri hleve. Postavili so jih tako, da so prvega zvezali z drugima dvema; z vozom se lahko pelje skoz prvega na drugega in tretjega. Tudi hišo, ki je stara že nad sto let, so zgradili veliko in prostorno, dovolj za veliko družino. Naš oče so že v tem stoletju dvakrat popravili hišo, zgradili velik svinjak, v Travniku še večji hlev, v Kotu bajto (zidano hišico) in zidan hlev. Vse to do začetka prve svetovne vojne. Seveda pa se vse to ni napravilo samo z izkupičkom za les. Tudi iz živinoreje so bili dohodki.

Tako sem nakazal potek dela z lesom od štora do denarja. Kaj in koliko je pa skrito v besedah: sekanje, spravljanje, vožnja in plavljenje lesa, pa v besedah delo, trpljenje, skrb za plačilo delavcem, zlomljena rebra, zguba in neplačano delo, to more slutiti le medlo, kdor tega ni sam doživljal.

Prešlo je. Prešla je kolikor toliko tudi odvisnost od vremena, vsaj pri lesu.

Joža Vršnik - Robanov
Planinski vestnik 1974/2

 

Kdor pozna Robanov Kot, mu bo vsako ime na tem listu obudilo lepoto tega mičnega in obenem veličastnega sveta. Pokojni Robanov Jože ga je oživljal tudi s skrbjo za ledinska imena.


 Robanova Bela

Foto: Boris Štupar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.