Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Komaj sem se zavedal trenutka, čeprav je pomenil preplezano južno steno Daulagirija! Iz baze so očitno opazovali naš vzpon, saj sem zvezo ob napovedani uri takoj vzpostavil. Sledilo je nekaj veselih in bodrilnih vzklikov, potem pa me je zagrabilo, da bi pogledal čez rob.
S tem, ko je bil dosežen rob stene, pa je vzpon šele dobil prizvok dramatičnosti. Povratka nazaj v bazo v smeri vzpona si brez vsake asistence ni bilo mogoče misliti. Pot v rešilno dolino je vodila dalje po japonskem grebenu, vsaj do višine okrog 8000 metrov, kjer je prvič možen prehod iz južne na lažjo severno stran. Ob nezadostni aklimatizaciji smo sedmi, osmi in deveti dan plezali po jugovzhodnem grebenu, katerega južna stran se spušča v vrtoglavi drsalnici več kot 3000 metrov globoko na južni Daulagirijev ledenik. Na sliki: Tratnik in Berčič pod sedmim bivakom - 7400 metrov visoko. (Foto: Stane Belak)
OPAZOVANJE Z ROBA STENE
Ledeno pobočje pod skalami je bilo od sonca globoko razprto in zato dobro plezljivo. Zvil sem plezalno vrv, ki me je ovirala in se nadihal redkega zraka, da sem zbistril motno glavo. Pomanjkanje kisika v velikih višinah najhuje občutijo prav možgani. Človeške reakcije so počasne, misli težko slede nastalim situacijam, pa tudi druge telesne funkcije počasi zamirajo. Ni slučaj, da se skušajo plezalci na odpravah čim manj časa zadrževati v velikih višinah. Nam s tem ne bo prizanešeno!
Tako sem dobre pol ure sedel tam na robu stene in gledal čez grebensko past v daljni Tibet, kjer se je neskončno gorato obzorje stapljalo z modrino neba. Na desni je bežala strma stena v globoko dolino Tak Kole. Na jugu v globinah pravkar preplezane južne stene sem med meglami gledal srebrni trak v soteski Tiolo Kole. Manapati in Jirbang sta bila le še nizka ledeniška griča.
TRDA NOČ
Vzhodna stena Daulagirija se je v navpičnih prepadih spuščala na vzhodni ledenik. Dan se je nagibal v pozno popoldne, ko sem se lotil trdega ledu, da bi izkopal naš šesti bivak. Obetala se je trda noč na višini 7300 metrov, ki so jo napovedovali sunki vetra. Kljub soncu sem čutil pritiskajoč mraz. Pri delu se mi je kmalu pridružil Cene in ob 4. popoldne, ko se je sonce nagnilo nad zapadno ramo Daulagirija, tudi Emil. Hrepeneče smo gledali čez področje vzhodne stene na položnejša pobočja severnega Daulagirijevega raza, kjer bomo morda čez nekaj dni sestopali. Vse je bilo videti tako blizu, a v resnici strašno daleč.
Z mrakom se je okrepil zahodnik in spremenil noč v pekel. S sunki 100 kilometrov na uro je stresal naše drobno zavetje in iz platna se je usipalo ivje ter z vlago pojilo naše spalne vreče. Kuhal sem in razmišljal s strahom o naši prihodnosti. Dotolčeni smo se zjutraj pripravljali na plezanju v grebenu.
Nekaj dobrih lastnosti pa je imela ta naša zgodba vseeno. Predvsem je bilo to sonce, ki se je še pozno popoldne mudilo po naših visokih robovih in še zlasti zgodnja jutra spreminjalo po ledenih nočeh v prijazen dan. Tudi tokrat je bilo tako. Vzhod sonca je utišal veter in okorni smo se odpravili novi zgodbi naproti.
GREBENSKA NESKONČNOST
Le s težavo sem dojemal, kako počasi smo se pravzaprav pomikali tisti dan. Kako neznansko počasi si obuvamo dereze, podiramo šotor ali pa polnimo nahrbtnike. Tudi tisto dopoldne 21. oktobra, ko nas je stena držala v svojih krempljih že šest dni, ni bilo drugače. Na naši levi ležijo lesketajoča se ledena pobočja, na desni pa le slutimo prepade vzhodne stene. Plezali smo po ploščatih skalah s tanko skorjo ledu, kar je zahtevalo veliko moči in ravnotežja. Nekaj japonskih vrvi, že močno načetih od viharjev, nam je bilo za vodilo. Presenetile so me velike težave na tem delu poti.
Kot vsak dan so se pred poldnevom zaprli pogledi v globoke doline in nižji Nepal. Le mogočni masivi Anapurne in Nilgirijev so gledali iz oblačnega morja. Dan je minil kot v snu. Le medlo se spominjam strmih ledišč med slabo razčlenjenimi in od vetrov zbrušenimi skalami. Ne slabih sto metrov višine nam je uspelo preplezati tisti dan in ves čas smo plezali izpostavljeni po robu južne stene. Ta je kazala od tam zgoraj povsem drugačno podobo.
Stena je orjaški lijak, ki je videti kot gladka drsalnica brez grozečih serakov in skalnih sten. Dolina je že nepojmljivo globoko pod nami. Tisti svet se mi še danes zdi kar neresničen.
Potem se je greben položil in na z popoldanskim soncem obsijanem snežnem slemenu smo omotični kopali svoj sedmi bivak.
LUKNJE V SPOMINU
Ko se je sonce utapljalo za daljnjimi obzorji, je oblačno morje pod nami zakipelo v poplavi barv. Barvne orgije so plesale po tibetanskih prostranstvih in na grebenih Anapurn. Daleč na vzhodu je na že temnečem nebu žarela rdeča piramida Manasluja. Bilo bi prekrasno, če bi bili le malo bolj »pri sebi«. Tako pa je vsako dejanje in nehanje tam gori prava prisila, ki jo goni le nagon po samoohranitvi. Zato je tudi vsako odvečno razmišljanje in vsak korak tako strogo zreduciran in podrejen osnovnemu cilju. Še danes, po dveh mesecih, ko je ta divjaška zgodba za mano, se skušam spomniti nekaterih podrobnosti s tistega peklenskega vzpona. Manjka mi marsikaj, marsikak vtis iz tistega 22. in 23. oktobra. Hipoksija? Prehudi napori? Nekateri utrinki tistih dveh dni do jutra dramatičnega 24. oktobra pa so kljub temu še silno živi.
Spominjam se bivaka za skalo na že zelo položnem vršnem grebenu. Vzpon čez strmo stopnjo v poznem popoldnevu in potem tisti pogled na Daulagirijev vrh, ki je bil tako blizu, da bi vzpon kar podaljšal. Pa zamotane vrvi po skalah, ki jih je moral Emil naslednji dan kot povzročitelj razrešiti. Nato pa divja noč v plahutajočem šotoru, na ivje in ledene drobce, ki smo jih vdihavali, na neznosno prostorsko stisko! Tisto noč smo bili v šotoru štirje! Poleg nas še velika skala, ki jo nismo mogli zravnati s polico. Tista noč naj bo stokrat prekleta!
Pa tudi tista, ki se je še danes ne morem spomniti. Biti je moral to osmi bivak. Morda pa je to tudi Rokova napaka, ki je naš vzpon spremljal iz baze in je imel še najboljšo evidenco tistih dni.
VAL OPTIMIZMA
23. oktobra smo bili še vedno ujetniki grebena, ki je bil zasukan tako, da nekaj časa nismo bili v vidni zvezi z bazo. Zaradi velikanskih opasti, ki so visele nad vzhodno stranjo, smo morali prečkati strma pobočja na jugu. Sem in tja smo naleteli na japonske vrvi, ki so gledale iz snega. Potem se je pred nami zopet grozeče dvignil skalni zid in bela japonska vrv je kot srebrn las visela v njem. Hitel sem, da bi ugotovil, kakšne težave nas še čakajo. Emil in Cene sta ostala nekje za grebenskimi robovi. Tiste skale so bile dejansko že začetek velikanskega vršnega snežišča, ki se izteka na desni do Daulagirijevega vrha.
Stane Belak - Šrauf