Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odkar plezam,

Agata Rakovec Kurent: ... jih je odšlo trinajst. Ni jih ostalo prav veliko

Odkar plezam,

 

Izšla je že peta kriminalka Tadeja Goloba, v kateri je Tarasu posodil svoje nočne more, polomljene kosti, pa tudi ogorčenje nad potezami prejšnje vlade.
 

 

»Taras Birsa nisem jaz. Odkar ga igra Sebastian, mi je lažje, ker imam, ko pišem, pred sabo konkreten obraz,« ste povedali v zadnjem intervjuju za Nedelo. Ko sem brala Komo, sem dobila drugačen občutek. Taras se sredi drugega vala pandemije namreč prebudi iz kome s tako rekoč enakim seznamom poškodb, kot so bile vaše po hudem padcu septembra 2020 na pobočju Krnice nad Bavšico.

Posodil sem mu svoje diagnoze, njegove polomljene kosti so moje. Tudi pri prejšnjih knjigah sem se moral pogovoriti z ljudmi, ki so doživeli tisto, o čemer pišem, oziroma so strokovnjaki s tega področja. Tisti pogovori niso bili dolgi, kakšno uro. Ljudje si morda predstavljajo, da je v ozadju kakšno poglobljeno raziskovanje, pa v bistvu ni.

Zdaj, ko sem sam dal skozi nekaj zanimivega in nevsakdanjega, se mi je zdelo butasto, da tega ne bi izkoristil.

Ni bilo travmatično podoživljati bolečine, dolgotrajno rehabilitacijo in občutke nemoči ali je prevladala modrost, da je dobro pisati o stvareh, ki jih poznaš?

Knjiga je nastajala vzporedno z okrevanjem, sproti, če bi moral zdaj pisati o tem, bi bilo težje, ker sem pol že pozabil. Sicer pa se poskušam držati pravila, da pišem o tem, kar je zanimivo. Druga metoda je, da nezanimivo narediš zanimivo, ampak ta je težja. Zanimivo pa je tisto, kar je nevsakdanje, in 23 diagnoz je nevsakdanje.
 

Ne gre za to, da bi verjel v onstranstvo ali nebesa, mogoče gre samo za to, da če dovolj časa nevarno živiš, če dosti dolgo iščeš težave, jih boš najbrž našel tam, kjer jih ne pričakuješ.
 

Ob nesreči se je zelo prisebno odzval vaš prijatelj Blaž Stres in vam rešil življenje. »Da ga ne pustim izdihniti v šotoru tretjega višinskega tabora v Daulagiriju, se je izkazalo za najboljšo potezo mojega življenja,« pišete v zahvali, medtem ko on o vas pravi, da stvari vedno poveste na glas, pa če to kdo hoče slišati ali ne. Taras Birsa nima veliko prijateljev, kaj pa vi?

Mislim, da imamo ljudje itak bolj malo prijateljev. Ko začneš razmišljati o tem, ugotoviš, da je tistih, ki jih lahko kadar koli pokličeš, res malo. Imam še to smolo, da se ukvarjam z alpinizmom, dejavnostjo, ki ni najbolj nežna do človeškega življenja. Zadnjič sem sam pri sebi štel, koliko mojih prijateljev je že umrlo, in v letih, odkar plezam, jih je odšlo trinajst. Ni jih ostalo prav veliko.

Kako ste danes, malo več kot dve leti po nesreči? Taras v knjigi recimo reče, da ga je nesreča postarala za 20 let.

Takoj po tistem me je zagotovo postarala za 20 let. Prej sem bil fit in nisem čutil teže let, razen da sem imel na določenih odsekih tekaške proge nekaj minut slabši čas kot v svojih najboljših časih. Tudi kakšnih obrab zaradi staranja ni bilo, potem pa je vse prišlo z obrestmi. Zdaj se počasi sestavljam in sem blizu temu, kar sem bil.

Zavedam se, da sem imel velikansko srečo. Dr. Grabljevec mi je na Soči rekel, da je manjkal le milimeter, pa bi bil tetraplegik. Če ne bi bil prej v takšni formi in vajen gibanja, se pri teh letih najbrž ne bi pobral.

Svojemu literarnemu junaku ste po poškodbi namenili more o prvi svetovni vojni, ki so tlačile tudi vas. Ste se kdaj spraševali, kako da vas je v san­jah odnašalo ravno v to zgodovinsko obdobje, sploh ob vsej slovenski obremenjenosti s partizani in domobranci?

Ko razmišljam o tem, kaj se mi je dogajalo v obdobju po komi, se mi zdi, da je šlo za preplet malenkosti, ki so se nekako asociativno povezale. S hčerko sva bila malo pred nesrečo na Krnu, kjer sva si ogledala tudi rove iz prve svetovne vojne, in najbrž je bilo zaradi tega.

Ko sem se v bolnišnici zbudil iz kome, sem bil tudi prepričan, da grem takoj domov, verjetno zato, ker sem imel leto prej nesrečo na plezališču na Vrhniki. Plezalec, ki ga soplezalka, s katero je bil, ni dobro varovala, je name padel z desetih metrov in odpeljali so me na polikliniko, kjer so ugotovili, da ni zlomljenega nič novega. Takrat me je najbolj zanimalo, kaj starega pa je bilo zlomljenega, ker nisem nič vedel, in po opazovanju so me naslednji dan spustili domov.

Ko sem se zbudil po nesreči, sem najbrž vse skupaj, prvo svetovno vojno in nesrečo izpred enega leta, pomešal med seboj in dogajalo se mi je, kar se mi je.

Birsa po najhujšem uživa v malenko­stih, kot so vzponi na Šmarno goro, kamor pred nesrečo najbrž ne bi zašel pod nobenim pogojem. Ste tudi vi odkrivali lepote hribčkov in hribov blizu doma?

Ja, Šmarno goro sem sicer dobro poznal že prej. Ko sem treniral, sva s kolegom ponoči tekla na Šmarno goro čez Grmado, po sprehajalni poti pa tja gor res nisem hodil.

Stvari, ki se nam zdijo samoumevne, so se mi po nesreči zdele čudovite. Prvič, ko sem šel plezat v plezalni center v Štepanjsko naselje, je bilo super, pa tudi vzponi na Šmarno goro so se mi zdeli nekaj najlepšega. Prvič, ko sem šel, je sicer trajalo tri ure, je bilo pa krasno, ker sem se lahko premikal.

»Če ne bi bil prej v takšni formi in vajen gibanja, se pri teh letih najbrž ne bi pobral,« pravi o hudi življenjski preizkušnji. FOTO: Črt Piksi
»Če ne bi bil prej v takšni formi in vajen gibanja, se pri teh letih najbrž ne bi pobral,« pravi o hudi življenjski preizkušnji. FOTO: Črt Piksi

 

Kaj pa plezanje v skali, ste se ga po nesreči že lotili?

Že, na umetnih stenah sem začel plezati malo po novem letu, v naravnih pa sem bil prvič maja lani, v Istri. Bil sem tudi že na plezališču na Siciliji in v Paklenici, kjer sem že plezal večraztežajne smeri v steni.

Letos sem načrtoval, da bi s kolegi splezal Čopov steber. Hotel sem ga že tisto leto, ko sem se ponesrečil, ker sem bil takrat star toliko kot Joža Čop, ko ga je preplezal, 52 let, in ker mi ta steber manjka. Tudi letos ni šlo, tokrat zaradi kolesarskega vodnika, ki ga delam, in sem se posvečal temu.

Pripravljate vodnik o kolesarskih poteh v Sloveniji, ki imajo 1000 višinskih metrov vzpona. Kako napredujete?

Dobro, ravno sem na terenu odpeljal zadnji krog. Poti sem že sproti opisoval, zdaj pa je treba najti pravo formo, kako jih predstaviti v knjigi.

Osrednji lik vaših kriminalnih romanov se iz kome ne zbudi le sredi pandemije, ampak tudi v času Janševe vlade. Sprašuje se, kdaj bo lahko obiskal hribe v občini Medvode, in se pridruži petkovim kolesarskim protes­tom. Kaj ste prejšnji oblasti najbolj zamerili vi?

To me večkrat vprašajo in teh stvari je toliko, da se pri odgovoru vedno znajdem v zadregi, ampak najbolj jim zamerim, da vlačijo na dan stvari, zaradi katerih se potem prepiramo, zaradi katerih ne moremo živeti drug z drugim. Seveda jim zamerim tudi njihove konkretne dejavnosti, od Studia City naprej. Ena od majhnih stvari, a podrobnost, ki veliko pove, je njihovo zborovanje na Triglavu, strankarsko zborovanje, na katerem je polovica zastave slovenske, polovica pa v barvah SDS. Če v hribih ne znaš dati miru, potem ga ne boš dal nikjer. Hribi so od vseh, jebemti! Zaradi mene je lahko tam kdorkoli, samo da se ne dere.
 

Zadnjič sem sam pri sebi štel, koliko mojih prijateljev je že umrlo, in v letih, odkar plezam, jih je odšlo trinajst. Ni jih ostalo prav veliko.
 

Vrsta naših alpinistov, ki so opravili izjemne vzpone, se je ponesrečila tako rekoč na domačem pragu. Tomaž Humar se je hudo poškodoval v hiši, ki jo je gradil, Davo Karničar je umrl pri sečnji lesa, vi ste skoraj umrli praktično na sprehodu. Imate kakšno racionalno razlago, zakaj je tako?

Po nesreči sem se velikokrat počutil, kot da sem svojega jokerja že pokuril. Tudi moj najboljši prijatelj se je ubil pri plezanju po dosti lahkem zamrznjenem slapu v Tamarju, in še to povsem na vrhu, kjer je res že čisto položen.

Ko razmišljam, iz kakšnih nevarnosti smo prišli nepoškodovani, se mi zdi, da po neki čudni logiki nekoč vsak plača svojo ceno. Pa ne gre za to, da bi verjel v onstranstvo ali nebesa, mogoče gre samo za to, da če dovolj časa nevarno živiš, če dosti dolgo iščeš težave, jih boš najbrž našel tam, kjer jih ne pričakuješ.

Kot v Komi ugotavlja njegova žena Alenka, ima Taras po nesreči zelo kratko vžigalno vrvico, pa že prej ni bila rekordno dolga. Ste tudi pri sebi opazili kakšne osebnostne spremembe?

Ja, že v bolnišnici so mi povedali, da znam imeti težave z izbruhi jeze, in jih imam, priznam. Imel sem jih tudi prej, ampak je vseeno trajalo malo dlje, da izbruhnem. Zdaj se učim, kako ne znoreti vsakič, ko računalnik ne naredi tistega, kar tisti trenutek mislim, da mora. (smeh)

Nesreča mi je pustila nekaj posledic in to je ena od njih. Trudim se, da ne bi znorel več kot enkrat na dan.

Ko ste bili svobodni novinar, so vas poleg honorarjev, ki so bili vsako leto nižji, najbolj motili nenehni roki za oddajo člankov. Kaj vas najbolj moti pri pisateljskem poklicu?

Pravzaprav me zdaj nič več ne moti. Na neki način mi je ratalo. Zdaj živim tisto, česar si nisem niti upal upati, lahko živim od svojega pisanja, in to čisto solidno. To pomeni, da sem skoraj vedno, ko plačujem s kartico, prepričan, da je kaj na njej. V svojem najhujšem novinarskem obdobju sem namreč pozabil svojo PIN-kodo, ker kartice toliko časa nisem uporabljal, saj sem vedel, da na njej ni nič.

Tudi v tujini so se stvari začele malo premikati. Oktobra sem bil v Italiji, na predstavitvi Jezera v italijanščini, pa v Makedoniji, in oba prevoda sta po mojem zelo v redu.

Sem tudi na lestvici italijanskega časopisa Repubblica, trenutno je Jezero na osmem mestu, in založba ga je takoj ponatisnila. Naslov so spremenili v Dove nuotano i pesci gatto, Tam, kjer plavajo somi, ker so ugotovili, da je knjig z naslovom Jezero vse polno. To se mi je zdel dober pokazatelj, da s knjigo mislijo resno in da so si z njo dali nekaj dela.

Tudi v Makedoniji, kjer sem bil na predstavitvah, sem govoril z direktorico knjižnice v Skopju in povedala mi je, da so pri njih vzeli 30 izvodov knjige, pa so še zmeraj čakalne vrste in ne prideš do nje.

Krasne novice, čestitam! Agatha Christie, ki jo tudi omenjate v novem romanu, je svojega detektiva Hercula Poirota menda na koncu že prav sovražila in preklinjala dan, ko si ga je izmislila. Kako dolgo boste vi še prenašali Birso?

Mislil sem, da se ga bom naveličal, pa se ga še nisem. Ko pišem o njem in njegovi ekipi, imam občutek, kot da sem v njihovi družbi. Pravzaprav se rad družim z Brajcem, Ostercem in Tino. Prvič se mi je zgodilo, da pogrešam te ljudi, če nekaj časa ne pišem o njih.

Taras priznava, da brez Alenke vsega tega ne bi preživel. Ste imeli vi tudi tak občutek?

Ja, seveda, brez Mojce karkoli sploh ne bi imelo smisla. Ta del knjige je najbolj avtobiografski od vseh. Brez Mojce me najbrž ne bi bilo več.

Kako pa ona prenaša dejstvo, da ste spet začeli plezati?

Za zdaj hodiva plezat skupaj in šport­no plezanje ni nevarno, ko bom spet začel plezati v gorah, pa ji najbrž ne bo vseeno.

Taras se je po poškodbi spet zaljubil v svojo ženo. Kaj to pomeni za njegovo sodelavko Tino Lanc? Predstavljam si, da je del bralcev v njenem taboru …

Že v prvi knjigi, ko sem uvedel Tino, sem vedel, da bom moral njun odnos vedno znova izumljati, sploh potem, ko sem ju pustil, da sta ga izkoristila do konca. Zdaj odnosa kakor da ni, ampak na neki način seveda vedno je. Ko pišem, sproti razmišljam in nimam načrta. Okvirnega seveda imam, ampak ne vseh detajlov. Bom videl, kaj bom z njima, ampak nekaj bom.

Ste literarna zvezda, ampak kaj to v Sloveniji sploh pomeni? Brala sem pogovor z vami, v katerem ste omenili, da dobivate na kupe povabil na literarne večere, a nobeno ne omenja honorarja …

Stvari se spreminjajo zelo počasi. Enkrat sem bral intervju z Ivom Boscarolom, ki je rekel nekaj, s čimer se moram na žalost vedno bolj strinjati: da Slovenci oprostimo marsikaj, samo uspeha ne. Ko rečem, da lahko živim od pisanja, nekateri sanjajo o silnem denarju, ki ga dobim. Živim skromno, normalno, ampak glede na to, kako je bilo prej, je zdaj super.

Po drugi strani stvari, ki bi bile v tujini normalne, pri nas niso. TV Slovenija je posnela tri nadaljevanke po treh mojih knjigah, zdaj pa spet ne vem, pri čem smo, in o tem se pravzaprav nikoli nismo pogovarjali. Trenutno je RTV v takem stanju, da zdaj, ko bodo brali, da se Taras udeležuje protestov, iz vsega skupaj ne bo nič.

Dolgi premori med sezonami so res precej nesrečni. Jezero je bilo odlično gledano, potem pa je do nadaljevanja minila cela večnost.

Saj ravno to je zanimivo. Garnitura, ki zdaj vlada RTV in s katero nočem imeti nič, se je pri ukinjanju oddaj izgovarjala na gledanost, zdaj, ko gledanost res strmoglavlja, je pa vse v redu. Nekatere stvari pri nas preprosto niso urejene.

Taras Birsa po novem lahko spije pivo, ampak zaostanka ni poskušal nadoknaditi. Tudi vi menda niste na­klonjeni pisanju pod vplivom alkohola.

Po kapljicah sem dal vedeti, da je imel Taras alkoholno preteklost, in tudi jaz sem bil v najstniških letih, ki so se raztegnila še tja v trideseta, precej tovrstno živahen. Zdaj lahko grem na pivo in to res pomeni eno pivo, včasih tega nisem mogel. Tudi to je ena od lastnosti, ki sem jih obesil Tarasu, in bomo videli, kako bo z njim. To bomo sproti reševali.

Napisali ste kar nekaj biografij, od Milene Zupančič, Zorana Predina, Pet­ra Vilfana, Petra Čeferina do Alenke Bratušek. Kdo je vaš najljubši portretiranec, s kom ste se najbolj ujeli?

Ljubi so mi vsi, največja prijatelja pa sva postala z Mileno Zupančič. Z njo sva imela največ literarnih večerov in sva se res zbližala. Ko je pred kratkim na Festivalu slovenskega filma dobila Badjurovo nagrado, sva jo z Mojco peljala v Portorož, pa tudi sicer se redno slišimo. Kolega sem tudi z vsemi drugimi, ravno zadnjič sem se recimo slišal z Vilfanom.

Premikati se je začelo tudi v tujini. Italijanski prevod Jezera je med prvo deseterico na knjižni lestvici časnika Repubblica. FOTO: Črt Piksi
Premikati se je začelo tudi v tujini. Italijanski prevod Jezera je med prvo deseterico na knjižni lestvici časnika Repubblica. FOTO: Črt Piksi

 

Imate še kakšno tovrstno željo?

Zdaj delam v glavnem po naročilu, po­kličejo me, in ker sem iz tistih časov, ko ni bilo dovolj denarja, še vedno dovolj prestrašen, ne znam reči ne.

Vaš tempo se torej od časov, ko ste pisali za Playboy, ni upočasnil.

Ravno začenjam novo knjigo, delam kolesarski vodnik, končal sem scenarij za strip po romanu Bobri, ki ga je zdaj prevzel ilustrator, pišem novo biografijo ... Kakšen dan se bolj posvetim eni, kakšen dan drugi stvari in vse skupaj poskušam balansirati.

Kaj pa založba, kaj pritiska na vas z roki za novo knjigo o Tarasu Birsi?

Pri založbi kar upoštevajo moje želje. Povedal sem jim, da bom do septembra oddal naslednjo kriminalko.

Kdaj bi jo torej lahko brali?

Izšla naj bi za knjižni sejem prihodnje leto. Osnovno zgodbo imam že v glavi. Najprej napišem polstranski osnutek zgodbe, potem pa jo razdelam po poglavjih. Seveda se mi stvari vmes podirajo.
 

Če v hribih ne znaš dati miru, potem ga ne boš dal nikjer. Hribi so od vseh, jebemti! Zaradi mene je lahko tam kdorkoli, samo da se ne dere.
 

Vloge krutih, pa tudi usodnih zločincev v nasprotju s slovensko statistiko radi zaupate ženskam. Kako to, se vam zdijo res bolj zlobne, bolj krute od moških?

Na to so me že opozorili in dejansko je med njimi kar nekaj žensk. Zagotovo ne sovražim žensk, morda sem se tako odločil zato, ker se mi zdijo bolj zanimive. Mogoče ženskam pripisujem tudi stvari, ki jih v resnici niso sposobne, ker jih poznam manj, kot poznam moške. Bom pa v prihodnje pazil, da bodo spet na vrsti tudi moški morilci.

Ustvarili ste fatalno antagonistko Klaro Zupet, ki jo po Dolini rož srečamo tudi v Komi. Povedali ste že, da ste zadovoljni s Cavazzo kot Tarasom, kaj pa s preostalo igralsko zasedbo?

Zelo zadovoljen. Zaradi Ive Krajnc sem se odločil za vrnitev lika Klare Zupet, ker bi jo rad še gledal po televiziji. (smeh)

Delo, 20.11.2022 ob 07:00
Odkar plezam, jih je odšlo trinajst. Ni jih ostalo prav veliko

Značke:
GL4 BIO Delo

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.