Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odlomek iz stare planinske domačnosti

A. Sič: Bilo je pred davnimi leti. Dogovorili smo se, da gremo v Kamniške Planine.

. V nedeljo zjutraj sva se z Danilom peljala v Kamnik; tam naju je čakal Jože, ki je šel tja že dan poprej, da nam preskrbi nosača. Tedaj še namreč niso bili v rabi sedanji praktični nahrbtniki. Jože in nosač sta naju čakala na kolodvoru v Kamniku. V bližnji gostilni smo zložili prtljago v koš in odrinili peš proti Stranjam. Tu se je pričela pot v hrib. Po daljši hoji - enkrat smo tudi zašli - nas je z Osredka doli zagledal prijatelj Mirče, prireditelj izleta. Peljal nas je k bližnji pastirski koči, kakršnih je na Osredku dosti. Tam smo dobili latvico izbornega kislega mleka z debelo smetano. Po okrepčilu smo legli po travi in uživali kras en razgled; jaz pa sem po navadi vzel svojo skicirko in si slikal zanimive pastirske koče. Še danes si rad ogledujem te skice kot spomin na svoj prvi izlet v planine.

Ko se je ura nagibala proti eni popoldne, nam pokaže Mirče na nebu meglico, rekoč: »Fantje, kar dvignimo se, da pridemo še pred dežjem na Koren.« Tam je imel Mirče svojo letno rezidenco. Toda da bi ob tej meglici in ob tako krasnem solnčnem dnevu mislili na dež? Mirčetov opomin je šel gladko mimo naših ušes in zabavali smo se dalje. Po preteku dobre pol ure se je meglica pomnožila in nebo popolnoma pooblačilo. Urno smo pod vodstvom našega zanesljivega vodnika Mirčeta korakali proti Korenu. Ni minilo pol ure, že so padale prve kaplje (ne kapljice) in kmalu se je vsula gosta ploha. Stopili smo pod najbližje smreke in potrpežljivo čakali, da se je zvedrilo. Moj novi havelok je prestal svojo preizkušnjo izborno; niti kapljice ni propuščal. Ko je naliv ponehal, smo nadaljevali svojo pot in ob lepem vremenu dospeli do male dolinice, sredi katere je stala idilična pastirska koča, Mirčetovo letno domovanje. Iz koče je stopil mlad pastir ter nas prijazno pozdravil. Pogledal nas je od nog do glave in dejal: »Mokri ste, pa nič ne de; saj imam tu nekaj obleke; za silo se boste že preoblekli.« Nismo se mogli dovolj načuditi, koliko obleke in perila je imel ta preprosti pastir tu gori v planinah s seboj. Ko smo se preoblekli, je dal tudi vsakemu lesene cokle. Počutili smo se prav dobro! Pastir France je nato zakuril na nizkem ognjišču in nam sušil mokro obleko. Ker koča ni imela dimnika, mi ni treba praviti, kako smo se sušili mi in obleka. Jaz pa sem vzdihnil: »O, ko bi imel tu kozarec vina, dal bi zanj goldinar!« Jedva sem željo izrekel, že se je Mirče zasukal na peti, se priklonil pri nizkem vhodu, stopil v kočo in mi ponudil - kozarec črnine. Dobra je bila!
Zdaj pa naše bivališče! Najprej dohod. V blato in luže smo v primerni razdalji nanosili velikih kamnov; tako smo si napravili stopišče. Koča sama je imela dva glavna dela: sprednji je bil zidan iz kamenja, zadnji nezazidan, pokrit s streho na lesenih stebrih; tu je imela živina zavetje. Sprednji zidani del je bil pregrajen v dva dela; severni del, s posebnim vhodom od zunaj, je služil za shrambo mleka, masla itd.; južni del s podstrešjem nad shrambo je bil določen za pastirja in tu smo bivali mi. Ob steni, vzporedni z vhodom, je stala pastirjeva postelja, leseno korito, napolnjeno s senom; na levi steni nasproti ognjišču pa je imel France obešeno precej veliko ploščnato čutaro za vodo, ki jo je po dvakrat na dan donašal iz precej oddaljenega studenca. Poleg čutare je visela medena zajemalka, ki je bila bliščeča tedaj, ko je bila nova. Meni je odstopil France svojo »posteljo»; sam si je postlal v shrambi, za ostale tri prijatelje je bil nanosil že prej nekaj sena v podstrejše nad shrambo.
Kuharje smo imeli kar tri: Mirčeta, Danila in Franceta; saj smo imeli s seboj tudi dovolj jestvin: kave, sladkorja, koruzne, bele in ajdove moke ter dosti zabele. Mleka je bilo pa itak v izobilju. Prav ničesar nam ni manjkalo.
Prvi večer je pokazal svojo kuharsko umetnost Mirče. Skuhal nam je koruzne žgance, dobro zabeljene z ocvirki; nalili smo si nanje še mleka. – prvovrstna večerja! Zaradi utrujenosti smo se ta večer prav zgodaj odpravili počivat. Zjutraj okrog šestih je prišel pastir France kuhat kavo. Ko je bila gotova, je pripravil skodelice in segel po zajemalki, da bi jih napolnil. Ker se mu ni zdela dovolj čista, je pljunil vanjo ter jo jel brisati s svojim modrim, ne baš snažnim predpasnikom.
Skočil sem iz korita in zavpil: »Stoj, stoj! Zajemalko bom jaz umil.«
On se je sicer branil, češ, saj je umita, »le obrisati jo je treba«; vendar se ni upiral, ko sem jaz posodo očistil pod čutaro vode, in uvidel je mojo razlago, da bo zdaj kava bolj hladna. - Od tedaj sta kuhala kavo Danilo in Mirče.

Po zajtrku smo se spravili na delo. Mirče je namreč imel pripravljen smrekov čok za nogo pri mizi, ki smo si jo hoteli postaviti pred kočo. Poleg mize si napravimo tudi klopco. - Ko smo z delom pričeli, se je jela okrog nas zbirati vsa čreda z mladim bikom «Majolcem», njih poglavarjem, na čelu.
Majolčeva družina je vztrajno buljila v vse naše delo, prav po bikovo in teletovo. Ko smo bili z delom gotovi in smo se za hip odstranili, da prinesemo še les za ploščo pri mizi in klop, izstopi Majolec, ki je stal v sprednji vrsti svoje družine, koraka proti čoku, nagne glavo in ga podere z rogmi. Ko smo ga zapodili, je s povzdignjenim repom oddirjal, se zasukal in zopet postavil »v pozo« med prvo vrsto svoje družine. Zabili smo čok zopet nazaj, toda trdneje. Jedva smo bili z delom gotovi, je Majolec ponovil svoj »juriš«, a brez uspeha, ker je Mirče z gorjačo zapodil njega in njegovo družino preko klanca. Zdaj smo delo dokončali.
Nato smo si ogledali okolico, gori do Krvavca. Med potjo sem za zabavo lovil izpod skal hrošče in jih spravljal v eproveto, kjer sem imel nekoliko bombaža, namočenega vetru, da bi živalce takoj poginile; Jože je botaniziral, Mirče in Danilo sta se zabavala po svoje. Ko smo se vrnili, je splezal šegavi Mirče na streho koče, midva z Jožetom pa sva ga narisala z vso zanimivo okolico vred.
Zbujajo se mi pač posebne misli, kadar vzamem to sliko v roke. .. Tistih planin, žal, od tedaj nisem več obiskal.
V koči sem mrtve hrošče stresel v posebno škatlico. Neko jutro, ko sem hotel škatlo izprazniti, vidim, da je v nji le veliki brzec sam, živ - okrog njega pa so namesto hroščev ležali le njih posamični deli, gornja trda krila in noge, vse drugo je ta požeruh pohrustal.

Tretji dan našega bivanja v tej prekrasni samoti sva z Danilom krenila na drugo stran bližnjega hriba. Pod veliko skalo, vrh zelo strmega, z redko travo poraslega brega sva iskala primernega prostora, od koder bi uživala razgled proti jugu. Pa se privleče gosta megla iz doline, da nisva videla niti za ped daleč pred se. Stoje sva čakala, da se je megla prepodila. Ko sva hotela sesti, zagledava pred seboj črno, kakega pol metra dolgo kačo, ki se je vila v travi pred nama.
Ne bodi len - sem jo brcnil s tako silo, da je v velikem loku odletela po zraku in padla daleč doli na konec pobočja. Nisva se dalje več zmenila za njo, sedla sva in gledala, gledala v svet.
Molk med nama je prekinil Danilo: »Zdaj pa si bom zapalil fino smotko tu gori, kamor je bržkone nikoli več ne bom prišel pušit,« je dejal in privlekel iz suknjiča kos štirioglatega lesa s kovinsko ploščico na enem koncu. Ko je to ploščo odrinil, se je pokazala okrogla vdolbina, napolnjena s petimi kratkimi smotkami. Ta originalna »doza« je služila prej za pošiljanje vinskih vzorcev; podaril mu jo je, kakor je pravil, neki vinski agent. Imenitna cigarnica, kaj še! Ko je spustil nekaj dimov v sveži planinski zrak, je segel v notranji žep suknjiča in potegnil iz njega ploščnato, lepo brušeno steklenico. Odvil je kovinasti kozarček, ga napolnil in mi ponudil pristne domače slivovke. Kaj bi tajil - prilegla se mi je!
Ko je solnce že zahajalo, sva se vrnila. Blizu naše koče sem še stikal po hroščih, Danilo pa je obstal na skalnati strmini za kočo ter ogledoval živino, ki se je pasla tam okrog. Ko ga je Majolec zagledal, jo je ubral proti njemu, obstal pred skalo in buljil vanj. Danilo je bil v skrbeh, posebno zato, ker se mu je pesek pod nogami izmikal in je bila nevarnost, da zdrkne Majolcu prav pred roge. Klical je na pomoč. Mirče je z gorjačo prepodil Majolca.
Naslednje jutro smo se pripravili za odhod. Ostalo moko in zabelo smo prepustili Francetu. Zato je obljubil, da nam napravi v slovo maselnjak, najfinejšo planinsko jed iz pinjenega mleka, politega na ajdove žgance. Obljubo je imenitno izpolnil.
Po obedu, ki je bil danes bolj zgoden, smo še nekaj časa posedeli, France pa nas je zabaval z raznim pripovedovanjem. Med drugim je pravil, da današnjo noč ni prav nič spal; takoj, ko smo se spravili k počitku, jo je namreč ubral v dolino k svojemu dekletu, po četrti uri zjutraj pa da je bil že nazaj, čeprav je samo za pot porabil dobre tri ure. »To nič ne dé,« je dejal, »saj sem pota vajen in za dekleta se stori itak vse!«
Nekako opoldne smo se dvignili in s težkim srcem odšli; saj smo se v teh dneh tako pri vadili prekrasnega kraja in izredno prijetnega brezskrbnega življenja, da bi bili najrajši ostali z Mirčetom vred še kakih štirinajst dni tu gori. Toda žal, vsakdo je imel svoje obveznosti in nujna opravila. Tudi našemu vrlemu Francetu je bilo hudo ob našem slovesu. Spremil nas je do Stranj. V Stranjah smo se dogovorili, da se takoj, ko se vrne Mirče s planin, snidemo v znani stari gostilni «Pri Brgantu» v Trnovem in tam obnovimo svoje prijetne spomine. Mirče in France sta šla nazaj na Koren, mi pa v Kamnik, odkoder smo se z večernim vlakom odpeljali v Ljubljano. Med potjo je Jože predlagal, da pri Brgantu našega dobrega Mirčeta za njegove zasluge odlikujemo z redom «Velikega Majolca». Na debeli verigi naj visi lesen voliček, ki naj predstavlja Majolca.
Jože je obljubil, da bo vse potrebno preskrbel sam in tudi imel na slavljenca primeren govor. - Ko pa sva bila z Danilom za trenutek sama, sva sklenila, da dobi za šalo tudi Jože naše priznanje, ker nam je bil tako izboren kažipot, da smo zašli. Izročili mu bomo diplomo, ki jo narišem jaz; predstavlja naj turista, ki kaže sredi hriba z desnico «pravo pot» na Osredek.

Po kakih štirinajstih dneh se je pojavil Mirče v Ljubljani. Takoj smo o nameravani izredni slavnosti obvestili svoje prijatelje. Točno ob osmih zvečer določenega dne smo bili zbrani vsi in Jože je nestrpno pričakoval trenutka, da nastopi kot govornik. Mojega sedem let starega sinčka smo vtaknili v obleko pažeta. Na dano znamenje je paže vstopil in prinesel na lepi blazini omenjeni red. Mirče, ki se mu o vsej nameri niti sanjalo ni, je ostrmel, ko je zagledal pažeta, na blazini pa originalni »red«. Takoj nato je Jože v izbranih besedah opisal vse Mirčetove zasluge in ga slavil kot izrednega aranžerja; po končanem govoru mu je obesil zasluženi »red« okoli vratu. Buren pozdrav in smeh! Presenečen sicer, se je slavljenec hitro znašel in se je z vidnim zadovoljstvom zahvalil za odlikovanje. Ko je natančneje ogledoval obesek, je zapazil, da to ni »Majolec«, marveč - kravica. Ravnodušno je segel v žep po svoj nožiček, izvršil potrebno operacijo in pravi Majolec je bil tu!
Ko se je šunder nekoliko polegel, se je na dano znamenje zopet pojavil paž ter prinesel diplomo, zvito in povezano s senom. - Šele, ko je nastopil Danilo s svojim govorom, je Jože uvidel, da velja ta šala - njemu. Slovesno izročeno diplomo je urno razvil in zopet ni hotelo biti konca smeha.
Na ta naš izlet v Kamniške Planine večkrat mislimo; z veseljem, pa tudi z otožnostjo, kajti naš prijatelj Mirče nas je kako leto dni potem zapustil za vedno.
 

1937

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.