Trzin: V ponedeljek, 27. januarja, je bila v Centru Ivana Hribarja odprta razstava kamniškega alpinista in slikarja Ceneta Griljca Osemtisočaki.
Ogled razstave je možen v času, ko je odprt Center Ivana Hribarja: ponedeljek 8.00 - 13.00 in 14.00 - 19.00, torek 8.00 - 13.00, sreda in četrtek 8.00 - 13.00 in 14.00 - 19.00 ter petek 8.00 - 13.00
Miro Štebe ob odprtju razstave Ceneta Griljca: Osemtisočaki
Če želimo Ceneta Griljca na kratko predstaviti, je najbolje, če se držimo kar njegove lastne predstavitve: "Rad hodim v hribe in slikam." Cene je res planinec in to z veliko začetnico, saj mu lahko pripišemo še naslednje nazive: alpinist, gorski reševalec, planinski vodnik, odpravar. S hribi se je srečal tako rekoč že v otroštvu, doma, saj izhaja iz Godiča, malo pred začetkom doline Kamniške Bistrice. Že kot desetleten fantič pa je moral med drugo svetovno vojno na Veliko planino, da je pasel živino. Ker je bila vojna, so bili takrat naplanini skoraj sami otroci pa nekaj žensk in še kakšen, že betežen starček. Otroci pastirji pa so se morali znajti in dobro samostojno opravljati svoje pastirske naloge. Čeprav takratne bajte na planini niso bile tako udobne, kot so sedanje in je bilo življenje težko, se Cene še zdaj z veseljem spominja tistih časov.
Cene pa se je že tedaj zazrl tudi v lepote Planine in vrhov, ki se dvigajo okrog nje in te lepote je skušal naslikati. Že od doma, izhajal je iz revne delavske družine iz Godiča pri Kamniku, je bil navajen, da si je pri risanju pomagal s tistim, kar je imel pri roki. Še zdaj se z nasmehom spominja, kako je za svoje risbe takoj porabil vse papirne vrečke – škrniclje, ki so jih dobili, če so kaj kupovali v trgovini. Na Planini pa je slikal tudi na deščice in nekatere od pastirskih bajt so krasile njegove slike. Večino njegovih umetnin je uničil ogenj, ko so domobranci planino požgali, prijatelji, ki so s Cenetom skupaj pasli živino, se pa še spominjajo, kako lepe slike jim je narisal. Eden je celo prinesel desko na kateri je bila nekdaj Cenetova slika, ki jo je rešil pred propadom in je Ceneta prosil, če tisto sliko obnovi.
Vsi so vedeli, da je Cene talentiran za slikarstvo, zato ni čudno, da je po vojni začel obiskovati šolo za oblikovanje, žal pa je ni mogel končati. Bil je osmi od desetih otrok v družini in stroški šolanja so bili za družino prehud oreh. Čeprav je njegov mentor Evgen Sajovic, ki je opazil Cenetov dar, prišel kar k njemu na dom prosit, da naj mu omogočijo nadaljni likovni pouk, to ni bilo mogoče. Moral je priti do denarja za preživetje sebe in svoje družine. Postal je ekonomist in svojo upokojitev je dočakal kot komercialist v Kemični tovarni Kamnik , zdaj že propadli Smodnišnici.
Cene pa je v svojem prostem času še vedno rad slikal. Osnove, ki jih je le dobil v šoli za oblikovanje, so mu pomagale, da je izoblikoval svojstven umetniški jezik. K temu pa je precej prispevala tudi njegova druga ljubezen – hribi. Čeprav je sprva v hribe zahajal iz nuje, jih je trdoživi fant vseeno vzljubil. Tudi, ko ni bil več pastir, je v gore šehodil kot nosač in gonjač, kasneje pa se je začel ukvarjati tudi z alpinizmom. Preplezal je celo vrsto smeri do pete, včasih tudi šeste težavnostne stopnje. Pravi, da mu nikoli ni šlo za vrhunskost, v gore je hodil, ker jih je imel rad. Ni čudno, da se je kmlau priključil tudi gorskim reševalcem. V tistih časih, je bilo reševanje vse kaj drugega, kot danes, saj ni bilo telefonov, dobrih prometnih zvez, oprama je bila slaba. V Kamniško Bistrico so reševalci hiteli na pomoč s kolesi, o akcijah pa so se obveščali kar drug drugega. Razvoj pa je šel naprej in tudi reševanje v gorah se je spreminjalo. Svoj delež k temu je dal tudi Cene, saj je bil vrsto let tudi načelnik postaje gorske reševalne službe Kamnik. V času njegovega načelovanja je postaja ves čas napredovala in postala ena od najmočnejših stebrov slovenske gorske reševalne službe. Ko so njegovi trije otroci odraščali in se je tudi finančno vse bolj postavljal na svoje noge, se je zazrl tudi v tuje hribe. Najprej je šel Kavkaz, na Elbrus. Dve leti kasneje je vodil kamniško odpravo v Himalajo, na Lotse Šar, zatem se je podal na Aljasko, na najvišji vrh Severne Amerike Denali, leta 94 pa je bil član odprave na Ganeš v Garvalski Himalaji, ki jo je pokojni, legendarni slovenski alpinist Stane Belak Šraf poimenoval odprava odpisanih, drugi pa so ji rekli odprava očetov in sinov. Na njej se je s Himalajo prvič srečal naš znani alpinist Tomaž Humar. Kasneje je Cene obiskal tudi Ande bil pa je tudi inštruktor za nepalske gorske vodnike v Manangu.
Z vseh svojih potepanj je prinesel obilo slik, čeprav so bile razmere včasih slikanju nenaklonjene. Ko je bil pod Lotse Šarom je bilo na primer tako mrzlo, da mu je voda za risanje sproti zmrzovala in je od tam prinesel le dva akvarela. Gore pa so se mu vtisnile v spomin in tudi s pomočjo fotografij je doma v svojem ateljeju ustvaril množico odličnih slik najvišjih vrhov Himalaje in drugih gorstev. Ko je Tomaž Humar preplezal Daulagiri, je bil Cene tako navdušen, da je Tomažu za darilo naslikal Daulagiri. Takrat se je Cenetu porodila tudi ideja, da bi naslikal vse osemtisočake in tako počastil tudi vzpone vseh drugih slovenskih alpinistov, ki so po svoje prispevali, da je slovenska noga stala na vseh najvišjih vrhovih sveta. Zbirko, ki jo danes predstavljamo, je Cene dokončal pred 10-timi leti ob svoji sedemdesetletnici, takrat pa smo slavili tudi 110. obletnico Planinske zveze Slovenije in Planinskegadruštva Kamnik. Zdaj smo vsi za 10-let starejši in ob novem okroglem jubileju Cene velikane Himalaje predstavlja v Trzinu. Serija, je bila pred tem razstavljena v Planinskem muzeju v Mojstrani. Zdi se mi, da je Cene nekatere od slik iz prvotne zbirke že nadomestil z novimi, vseeno pa so pred vami podobe vseh 14 najvišjih vrhov sveta in slika prvega himalajskega velikana – sedemtisočaka Trisula, s katerim so slovenski alpinisti začeli svojo zmagovito pot v Himalajo.
Na naši razstavi je Cene razstavil še nekaj drugih slik iz domačih gora in tujine. Med drugim lahko vidite kako je Kamniška Bistrica izgledala nekoč, kako si je Cene zamislil medveda ob Medvedji jami na Mokrici, njegove utrinek z odprave na najvišji vrh Severne Amerike Denali ali Mt. Mc Kinley in druge slike, ki predstavljajo širino Cenetovega opusa.
Cene je eden od treh Slovencev, ki so doslej slikali v Himalaji. Ob njem sta še akademska slikarja Franc Novinc in Danilo Cedilnik – Den. Vsak gore prikazuje po svoje. Cenetov način je zelo realističen. Kot alpinist, gorski reševalec in planinski vodnik gore gleda z drugačnimi očmi. Zapomni si njihove grebene, police, stebre in zajede. Marsikdo je po ogledu Cenetovih slik že dejal, da bi po Cenetovih slikah lahko tudi plezali, saj nakaže točno, kako so gore zgrajene. Vendar Cene v svoje slike da še precej več. Ko je slikal osemtisočake, je preštudiral nešteto slik, še zlasti pomembne pa so mu bile njihove zgodbe -kako in kje so alpinisti, prvopristopniki plezali. Kakšne drame so doživljali. Pozna zgodovino osvajanj vsake od narisanih gora in o vsaki vam lahko marsikaj zanimivega pove. Slike pa po svoje izražajo tudi Cenetov osebni pogled na podobo in seveda tudi zgodovino teh vrhov in še zlasti zgodovino slovenskih pristopov nanje. Za Ceneta to niso le kruti, pusti velikani. To so gorski bogovi, ki živijo, izžarevajo svojo lepoto in vabijo tiste, ki so iz pravega testa, da jih obiščejo.
Miro Štebe