Jutro: Kdo bi vedno hodil le na Triglav?
Pred vojno smo imeli še bolj zapadno teren, ki je za turistovski okus mnogo lepši, težavnejši, zanimivejši, to tudi s stališča, recimo, pokrajinarja. Vrhu vsega pa tam ni onih nesrečnih nedeljskih turistov, ki so vsakemu alpinistu strah in groza, tam zapadno je naš svet. Med Vršičem in Luknjo so znani Križki podi, sta Razor in Prisojnik, Šplevta, Zadnjica s Komarjem, Pihavec, Levpa itd. To je bližja etapa. Potem pa Trenta z zadnjim koncem Zapodnem, bovški Grintavec, Berebica in Srebrenjak, Bevci, Mojstrovka, dolga Šita s Travnikom in Jalovčevo Škrbino, Veliki Vogal in očak Jalovec, ki je na glasu kot »najtežja« slovenska gora: štiri Ponce; za njimi Klanška jezera v eni najlepših naših visokogorskih dolin, Mangart s svojim nerazložljivim imenom, za njim Koritnica, Bavšica, Rajbeljska dolina in potem zadnja etapa naših gor, prehod v resnično italijansko in nemško ozemlje. Spredaj Jezerska glava nad Rajbljem, Rombon, Prestreljenik in Kanin, zadaj pa kolosalni Špik (Montaž) in njegove Hude police, razčlenjene v pet prstov, pa še razni bergi, moriti in jofi, med katerimi pa še teko Bele in zelen Zelenice, Planine, Tamarji, »Tamadone« (=»Tam na dolcu«), Frate in drugi alpski kraji, ki so še naši. Tam zadaj je Rezija ...
Tu je pravo kraljestvo Zlatorogovo. Ono od Bogatina do Trentskega Loga je skoraj že profanirano. Lahi hočejo sedaj zgraditi lepo vozno cesto skozi Trentsko Zadnjico prav do Luknje! To je izključno strategična pot za dovoz topništva, drugega, zlasti gospodarskega ali prometnega pomena nima. Tudi Vršičeva cesta je na italijanski strani ne le ohranjena, marveč vzorno vzdrževana. Tod gori brne avtomobili v lepih vijugah. Na naši strani je cesta večinoma le še kamenit, razoran in zasipan jarek s podrtimi škarpami, podrtimi mostovi, nedostopna razvalina, ponekod slabejša od nekdanje steze.
Mi smo jo v soboto mahnili po neznanih stezah v Italijo, po polnoči, iz glavnega stana. Zjutraj smo bili pri gornjem Klanškem jezeru v tihi, povsem zapuščeni dolini. Ob jezeru italijanski napisi, da ne smeš loviti rib, itd. Višje gori nov širok kolovoz, — očividno vodi na Jezersko planino in na Mangart, naš cilj. Tudi debela rdeča markacija je ob poti. Naprej gori v hosti se pota cepijo, na tleh leži na levo stran obrnjen kažipot »Al rifugio Sillani«. Po tej poti rinemo, rinemo vedno višje skozi hosto ob bogati novi markaciji — na Kamenico pod Veliko Ponco. Ko zapazimo zmoto, hajd nazaj in po hosti naravnost dol, na pravo pot in po strmem Travniku na Mangart. Gori megla, nekaj snega, nekaj dežja in mnogo vetra. Nekdaj nemška Manhartschutzhütte je sedaj Rifugio Giuseppe Sillani. Krasna gorska stavba, čista, prostorna, topla; Bovčanka gospodinji. Dva nesrečna Italijana sedita za mizo in dremata. Vpisna knjiga kaže ob »Malem šmarnu« obisk jedva 350 turistov! Da je ta vrli naš in ta planinski dom naš, bi obisk dosegel 2000.
Drugo jutro strmo v Koritmco, 1000 m izgube, po naši stari markaciji goriške SPD. Tu se zopet začne vzorna markacija Lahov. Tod so hodili alpini 8. veronske brigade, bataljon Feltre. Na vsakih 10 m lep kratek očividno s patrono naslikan znak in nad njim F. (Feltre). Proslulo snežišče pod vstopom iz Koritnice na strmo Ozebnikovo pot ne dela ovir. Pač pa je Jalovčevo Žrelo (»Koritniski Žleb») poln snega in leda in nedostopno.
Že nas tudi lovi večer. Zato naglo okrog Ozebnika do vstopa k Jalovčevemu vrhu. Tu smo turo prekinili, sestopili v Trento in še isti večer na Vršič, zopet čez mejo ter dospeli v Erjavčevo kočo po polnoči. Za seboj smo pustili grom topov, ki nas je preganjal ves dan.
Zadnji pondeljek, na Mali šmaren, so Lahi ves dan s težko artiljerijo seveda z ostrimi streli, od Rateč sem obdelovali Mangartovo steno, Veliki Vogal in Zadnjo Ponco. Grom je grmel čez Koritnico in Bovšico, okrog Jalovca, Grintovca in po Trenti. Prejšnji dan, v nedeljo, je pa bila ekuirana za celi dan vsa Zgornja Trenta (Zapodnem). Ob 6. zjutraj so morali iz hiš ljudje in živina in se koncentrirati pri cerkvi težka artiljerija je pa metala svoje 24 cm granate v stene Belca in drugih velikanov okrog Trente, a projektih so padali tudi v dolino samo! Povsod drugod bi takšno obmejno barabsko - barbarsko početje povzročilo vsaj predočbe in pritožbe. Mi seveda ne smemo reči besedice. To gorovje je sedaj laško. Trentarji so po sili Lahi in ne vedo, kako bodo živeli drugo leto. Letos jih je prvič stisnil prosluli laški davčni vijak, ki je med vsemi na svetu najhujši, in vrhu tega jim Lahi kradejo krompir z njive, davni pridelek te dolinice.
Takšni so naši kraji in ljudje z onstran vsiljene meje. Gorski velikani stoje nepremično kakor pred tisoč leti in gledajo. Špik nad Policami, Mangart, Jalovec, Triglav. Naši pravi mejniki, čeprav je sosed sedaj parcelizarisal začasno drugačno obliko. Gole stene se molče vrste druga za drugo. Kdor pozna to veličanstvo, se bo vedno iznova vračal k njemu. Tu ni poklica niti politike, tu sta edina elementa Človek in Priroda, - dokler ne zagrmi italijanski top in se ti stisne pest.
Jutro, 12. september 1924