Kamniški občan (1994) - Rado Nadvešnik: Slovenski alpinisti na K2 (IX.)
Sprva mi je pomagal Goran, nato pa sta z Davidom odšla naprej proti T4. Davo je potem sam s cepinom kopal cel dopoldan, dokler ni utrujen in razočaran nehal. Razočaranje je bilo tako hudo, da je tudi tak dedec, kot je Davo, potočil nekaj solza.
Ker je bil koncentriran na smučanje in je veliko energije porabil za iskanje smuči, je opustil misel na nadaljnji vzpon in začel sestopati. Tako sta na gori ostala le še Šved in Anglež. Naslednje leto je bilo ravno tako lepo kot prejšnja dva. Zato sta fanta iz T4 začela zgoda zjutraj z vzponom proti vrhu gore. Davidu so se snele dereze in je zdrsnil, pri tem si je poškodoval gleženj in zato začel sestopati.
Okoli enajste ure se je z vrha gore oglasil Goran Krap. Kmalu za tem se je začelo vreme klasično slabšati. Ta dan se Goran ni več oglasil, gora pa je bila spet obdana z meglo in viharjem. Vse to je v bazi spet dvignilo napetost saj smo imeli že zelo slabe izkušnje izpred desetih dni. Jasno nam je bilo, da bo slabo vreme trajalo najmanj pet dni?.
Drugo jutro se je oglasil iz T4 tik preden je začel sestopati. Med iskanjem prehodov po rami je večkrat poklical Stipeta za smer sestopa. V bližini tabora tri je zdrsnil in pri tem naletel na fiksne vrvi. Luknje ni našel in je sestopal kar naprej. Naslednji dan je prišel v bazo že ob deveti uri zjutraj. Noč je prebivakiral le slabih petsto metrov od baze. Bil je zelo utrujen a zadovoljen saj je prišel živ in zdrav s take gore kot je K2. Tako se je končal še zadnji vzpon na to goro.
30. junija, so prišli v bazo nosači, ki jih je pred tem naročil naš vodja Tomaž. Začel se je pohod proti dolini po kateri smo prišli pred 45 dnevi. Po petih dneh smo prišli že v Skardu, kjer so nas čakala nova presenečenja. Stipe, ki je odšel iz baze osem dni pred nami nam je povedal, da so Zvonko, Boris in Damjan že odšli in da so sedaj že v Ljubljani. Tomaž je že pred dnevi odletel v Islamabad, nam pa je kupil letalske karte za polet, na katerega smo morali čakati še dodatnih štirinajst dni. Med tem časom, ko smo čakali na polet nas je neki dan poklical Boris iz Slovenije. Povedal je da so Zvonkotu že amputirali konice vseh deset prstov. Ko smo slišali to zgodbo so nam šli lasje in dlaka pokonci kot ježu. Nekaj dni prej kot smo imeli karte za letalo se je vreme spet poslabšalo in je naš polet odpadel za nekaj dni.
Po petih dneh ko se je vreme izboljšalo so na griču blizu našega hotela cel dan vzletali in pristajali vojaški helikopterji. Pozneje nam je naš zvezni oficir, ki je bival v vojašnici s solzami v očeh povedal, da so pripeljali šest trupel. V gorah je padlo veliko snega in je uboge vojake zasul plaz kar v njihovi bazi kjer so stražili mejo svoje domovine. Bili smo že vsega naveličani vendar nam ni kazalo nič drugega kot počakati na letalo, saj je to deževje odneslo cesto v dolžini 20 km in lep čas ne bo popravljena.
Dne 14. julija smo končno poleteli iz Skarduja, ki je bil že nekaj časa za nas kot zapor. Tudi v Islamabadu se stvari niso odvijale tako hitro kot smo si mi želeli. Po nekaj dneh smo zapustili Pakistan v katerem je postalo že zelo vroče tako zrak kot tudi politika, saj je opozicija napovedala velike demonstracije.
20. julija smo z majhnim letalom pristali na Brniškem letališču. Spet smo bili med svojimi dragimi, ki smo jih že kar krepko pogrešali. Za nami je bilo tri mesece izredno intenzivnega življenja. Najprej smo bili polni načrtov nato smo delali za samo eno stvar, priti na vrh druge najvišje gore sveta, se veselili uspeha ko smo dosegli vrh in takoj za tem upali, da nam bo gora prizanesla in ne bo zahtevala svoj davek. A Gora je ostala takšna kot je nepristopna, viharna, ledena, mrzla ...
Pozneje smo izvedeli iz Pakistana, da je bilo letos na tej gori devet odprav od tega pet uspešnih. Na vrh je prišlo 16 alpinistov gora pa je zahtevala svoj davek, pet alpinistov je za večno ostalo v njenem ledenem objemu.
Zahvaljujem se tistim, ki so mi omogočili sodelovanje na tej odpravi predvsem: Športni zvezi Kamnik, Planinskemu društvu Kamnik, Alpinističnemu odseku Kamnik, Mesariji Podgoršek, Delikatesi Galjot, trgovini Castor, Žagi Štebe in gostilni pri Mejašu.
Konec
RADO NADVEŠNIK
Kamniški občan, 24. februar 1994