Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Otožno zmagoslavje

Kamniški občan (1994) - Rado Nadvešnik: Slovenski alpinisti na K2 (VIl.)

Tam sem počakal Carlosa. Plezal je zelo počasi. Utrujen je bil bolj, kot sem mislil. Da je sestopil 50 m, sem ga čakal tudi po pol ure. Tako sva sestopala več ur v snežnem metežu.
Boštjan je umrl Ves čas sem imel v žepu na toplem vklopljeno radijsko postajo, mikrofon pa obešen na vetrovki. Tako sem bil ves čas seznanjen z dogodki na gori in v bazi. S poti med T4 in T3 se je oglasil Stipe s klasičnim pozivom:
»Baza javi se, baza javi se!«
Ko se je iz baze oglasil Tomaž, je nadaljeval: »Žal nam je, a smo morali Boštjana pustili v snegu. Boštjan je mrtev.
« Nastala je groba tišina, nakar se je oglasil Stipetov dobri prijatelj Viki: »Storili ste vse, kar ste mogli, mi smo z vami. Sedaj pa hitro sestopite, da boste vsaj vi ostali živi!«
Carlosu nisem povedal, kaj se je zgodilo z Boštjanom, takrat je imel sam s seboj dovolj opravka. Ustavil sem se v taboru dva pri Goranu in Davidu. Ko sem se kobacal v šotor, je veter vanj nanesel precej snega. Anglež in Šved sta mi prijazno postregla s čajem. Z bazo so se že domenili, da bo tja Carlosa spremljal David, zato smo si podali roke in odšel sem iz šotora v vihar. Sto metrov stran od T2 sem videl Carlosa, ki je leže počival v snegu, za njim pa je že prihajal Davo.
Nekaj sto metrov nad taborom ena je bilo že lepše vreme, tudi veter ni bil tako močan. Pod steno so bili trije Američani, ki so naju opazovali in očitno sva se jim zdela dovolj utrujena, da so nama postregli s toplo pijačo.
Na začetku ledenika sva se mislila, kot ponavadi, navezati vendar je pred nama šlo čez ledenik šest ljudi in bi morali pri tem odkriti vse razpoke, ki ne zdržijo teže človeka in nahrbtnika.

Že po petih metrih hoje po ledeniku mi zmanjka tal pod nogami. V trenutku sem bil do pasu v ledeni vodi. Hotel sem se rešiti, a že v naslednjem hipu sem bil do ramen v brozgi ledu in vode. V skoraj smrtnem strahu sem poklical Davota, ki je že takoj pritekel okoli snežnega stolpa in mi takoj podal ročaj cepina. Hlastno sem ga zagrabil in se izvlekel na varna tla. Naprej sva hodila navezana. Vso pot do baze sva odkrivala nove razpoke, katerim sva lahko izmerila globino le do prvega metra. V bazi so nama povedali, da so Stipe, Boris in Zvonko prišli v tabor tri. Kar oddahnila sva si, saj so od tam pa do stene napete fiksne vrvi. Naslednji dan so se stvari spet začele zapletati.
Stipe ima rahlo snežno slepoto, Zvonko in Boris pa imata pomrznjene roke in noge. Začeli so sestopati proti T2, kjer jih je čakal Goran. Iz baze sta tedaj že odšla zdravnik Damjan in Davo, ki je nesel kapljice in mazilo za oči. Proti večeru so z veliko truda le prišli v T2 Stipe in Zvonko, Boris pa v TI, kjer je bil že1 tudi Davo.
Naslednje jutro se je Stipetu vid izboljšal in je dejal, da Davotu ni potrebno nositi zdravila zanj v T2. Začeli so sestopati. Davo je pomagal sestopati Borisu, Zvonku je pomagal Goran, Stipe je sestopal sam. Boris in Davo sta prišla v bazo tik pred dvanajsto uro, Stipe in Goran pred večerom, Zvonko je ostal v šotoru pod steno, kjer ga je v varstvo prevzel Damjan. V bazo sta prišla naslednji dan.

Zvonko je bil v obraz takšen kot Ostržek, roke je imel povite kot mumija, tudi na nožnih palcih je imel mehurje. Čez dan sta se z Borisom zadrževala v šotoru, če pa sta prišla ven, sta hodila kot dva duhova.

RADO NADVEŠNIK
Kamniški občan, 27. januar 1994

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.