Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pamir - ledeno srce Azije

Šaleška alpinistična odprava (5)

Peter Ficko

Pamir - ledeno srce Azije

Kirgizi - ljudstvo brez pohištva

V njih bivajo le poleti, ko imajo živino na paši. V zimskem času se preselijo v hiše nižje v dolinah v naselja, ki so nastala v novejšem času. Z njimi gre seveda tudi čreda. Družine so v kolhozih. Zanje jih ni bilo težko pridobiti, ker nimajo občutka za lastništvo zemlje. Na ista oddaljena območja in po istih poteh, potujejo s čredami še danes. Med njimi so izredno močne sorodstvene vezi. Sovjetska oblast je to znala izkoristiti. Tako predstavlja zdaj en rod eno »brigado« v kolhozu. Ker so bili že v preteklosti v glavnem nagnjeni k funkcionalnemu življenju — trde naravne razmere jim niso dovoljevale kopičenja dobrin — se zadovoljijo tudi zdaj s tistim, kar nujno potrebujejo za vsakdanje življenje. Tudi glede tega je bila sovjetska oblast prožna. Imajo toliko konj, koz in ovac, kolikor jih rabijo za domačo potrebo. Zaenkrat še tod niso razmere, da bi lahko posameznik tržil z viški svoje ohišnice, kot pravijo. Trdijo pa, da bo to kmalu mogoče. Zares, živijo še na stopnji ljudstva. Nacionalna zavest in težnje sovjetske skupnosti se komajda kažejo, šola, vojaki — to so pri njih pač dejstva, ki so nujnost in jih je pač treba prestati. Rezultat — spomin in šibko znanje ruskega jezika. Ena družina pase okrog štiristo glav ovac in koz. Konj imajo malo, ravno tako višinskega goveda jaka, manj kot nekoč. Pasejo moški, in sicer na konjih. V pomoč pa so jim psi, ki uspešno zavračajo živino.

Med našim bivanjem so strigli ovce, pri čemer so vključeni vsi člani družine, tudi otroci. Prisostvovali smo oddaji volne kolhoznemu ekonomu, ki se je pripeljal iz sto kilometrov oddaljenega središča z velikim tovornjakom. Volno je oddajala »brigada«, ki je štela štiri družine. Nesčesano volno so imeli na travniku razvrščeno v tri kupe. Ti so predstavljali različno kakovost. Ne glede na obseg opravljenega dela, so plače iz meseca v mesec enake. Ekonom je ocenjeval kakovost in meril količino. Zvedeli smo, da znaša plača petčlanske družine tristo rubljev. To je precej, če pomislimo, da zasluži na primer zdravnik dvesto deset rubljev, učitelj pa stoosemdeset. Ovce dajejo odlično volno, so izbrane vrste in so tudi pod stalno veterinarsko kontrolo. Posebno čislane so karakulske ovce zaradi kožuha mladičev, ki jih dobijo s pospešenim predčasnim porodom. Te kožuhe izvaža Sovjetska zveza za drag denar. Zelo prijazni Kirgizi so nam mahali že od daleč in nas klicali v jurte ter gostili. Pravico, da povabi gosta v jurto, ima le starešina rodu ali po novem vodja »brigade«.

Tako nas je enkrat povabil starešina »jurt ob jezeru«, tako smo mi imenovali zaselek jurt ob lepem jezeru. To je bilo enkratno doživetje — česa takega ne bomo več doživeli! Stal je pred svojo jurto, ki je bila najlepša med vsemi. Krepak možakar okrog šestdesetih let, v narodni noši in ob svojem osedlanem konju, ki je še vedno ponos vsakega Kirgiza. Konje imajo stalno privezane na kol pred jurtami, da z njimi ob vsakem trenutku zdirjajo k živini na paši, je imel svečano rdečo čepico, robovi so bili obrobljeni z belimi nitkami in so predstavljali travne bilke. Tudi plašč, ki je segal do kolen, je bil rdeč, robovi pa so bili enako okrašeni kot čepica. Plašč je bil pripet s svetlomodrim svilenim pasom. Hlače je imel črne, škornji so segali do kolen in na petah so bile ostroge. Svečano in dostojanstveno nas je sprejel, z rahlim nasmehom. Vsakomur od nas stisnil roko, se za bip mirno zazrl v oči, toplo, zaupajoče. Ko je ta nenavadni sprejem opravil, so prišli iz jurte štirje sinovi ali zetje, ki so bivali s svojimi družinami v bližini. Bili so občutno mlajši in oblečeni moderno. Pozdravili so nas po rusko. Nazadnje so iz ozkega izhoda privreli še otroci in ženske, glasni in veseli, in nam nazdravljali. Nismo jih razumeli, govorili so v svojem trdem kirgiškem jeziku. Seveda so si pred modrimi, popuščajočimi kirgiškimi ženami izsilili prednost pozdrava z nami otroci. Vedno smejoči se in zdravi kirgiški otroci. Že otroci so nam bili znamenje, da živi to ljudstvo zadovoljno in zdravo! Nazadnje smo lahko segli še v roke, v mehke ročice kirgiških žena in deklet. Ob pogledu nanje sem se lahko prepričal, da so ostale tradiciji bolj zveste od svojih mož. Njihova narodna noša je bila namreč enkratna, baje še prvotna, tako so me poučili sovjetski poznavalci. Odete so bile v raznobarvno svilo. Nekatere so imele na glavi pisane rute, druge srebrne in zlate okraske. Srajce so jim segale čez boke, široke hlače pa so se zožile na gležnjih, na nogah so imele pa copate. Osnovno, barva njihovih oblačil je rdeča ali modra raznih odtenkov. V to pa je vtkan samo en ornament, ena izmed značilnih travniških rož. Ne na gosto, ampak na redko, kot so tudi redke cvetice v njihovi travni pustinji. Nato smo si ogledali jurto (šotor), ki je okrogle oblike, brez oken in z enimi vrati, na stožčastem vrhu je odprtina za zračenje in izhajanje dima. Jurte izdelujejo iz stisnjene ovčje volne. Tako dobljeno blago nataknejo na leseno ogrodje. Zanimivo. Sovjetska oblast je hotela vsiliti Kirgizom plastične jurte in bivališča na kamionih. Toda te novosti se v tamkajšnjem podnebju niso obnesle. Raje bivajo v svojih prvotnih bivališčih. Mnogo raje, tako so nam zatrjevali, kot pozimi v hišah nižje v dolini. Pred vhodom smo se sezuli. Vstopili smo v notranjost. En sam prostor. V sredini štedilnik z dimnikom, ki je segal skozi zračno odprtino na vrhu. Nekoč so imeli odprto ognjišče. Kurijo s posušenimi odpadki živine. Tla so prekrivale rdeče volnene preproge. Ob zidovih so bile zvite lepo vezene in živobarvne blazine, okrašeni z rastlinskimi motivi. Ponoči jih razgrnejo, da na njih spijo. Čez dan pa se nanje naslanjajo, ko sedijo na tleh. Posodo in hrano imajo kar na tleh ob štedilniku. Pokrito je s prti. Nikjer nismo videli kakšnega kosa pohištva. Kaj se da tako živeti? Torej, to je ljudstvo, ki ne pozna pohištva. Stoletja že živi tako! Starešina nam je pokazal, naj sedemo na tla in se naslonimo na blazine ob zidu. Ubogali smo. Na nasprotni strani so sedeli gostitelji. Bili smo ločeni. Pogovarjali smo se. Vpraševali smo jih o živini, o njihovem delu in zdravju ter drugem. Tudi oni so nam postavljali podobna vprašanja. Zanimivo, da jim Jugoslavija ni bila neznana. Mlada gospodinja, starešinova hčerka, je pogrnila najprej pred naše noge lepo vezen prt, potem pa je začela prinašati razna jedila. Najprej je nalomila kruh. Vsa ostala jedila so bila iz mleka. Kisla smetana, stopljeno maslo, sir in čaj. Segali smo po okusnih jedilih in se krepčali. Nazadnje smo pili še kamid, alkoholno pijačo iz kobiljega mleka. Ta pijača se nam ni zdela okusna, toda dobre volje in zgovorni smo postali po njej kaj kmalu, tako da je bilo slovo od teh dobrih ljudi kar težko. - Bili smo na obiskih tudi v drugih jurtah, kjer so nas sprejeli enako ljubeznivo in dostojanstveno. Najbolj veseli pa smo bili, kadar smo lahko jahali na njihovih iskrih konjih.

Jugoslovanski večer v taboru

V Ačik-Tašu, glavnem taboru, smo prebivali slab teden z namenom, da se prilagodimo na višine okrog štiri tisoč metrov in da se spoznamo med seboj. V taboru je prebivalo približno dvesto alpinistov. Z vodstvom je vzdrževal stike Dušan — bili so zvezni uradniki in zadržani. Videlo se jim je, da na gorah že nekaj časa niso bili in tudi gorniškemu življenju so se odtujili.

Naš čas, 22. oktobra 1981

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.