Šaleška alipinistična odprava (3)
Peter Ficko
Dajali so vtis, kot da je to njihovo početje povsem normalno. Kmalu smo spoznali, da sta v Moskvi dve vrsti trgovin. Lahko bi jih razdelili glede na obisk v tiste, kjer se tre ljudi - te so slabo založene, v njih je možno kupovati le za rublje in na druge, kjer skorajda ni obiska, so pa dobro založene z raznovrstnimi dobrinami, v njih pa lahko kupujete le z devizami — to so tako imenovane berjoske. Z Dušanom sva začudeno krenila v eno izmed mirnih ulic.
Kaj kmalu me potreplja po ramenih mlad fant, rekoč: »Jeans (džins)!« s prstom pokaže na moje nove kavbojke. Nekaj trenutkov sem potreboval, da sem se zavedel, kaj želi. Nato sem mu odgovoril: »Kaj misliš tovariš, da bi se slekel in šel v gatah naprej?« Komaj sva se ga znebila! Kasneje smo ugotovili, da za naše razmere najenostavnejšega blaga tod ni dobiti in da ga domačini na ta način izvabljajo od tujcev. In ga seveda preprodajajo.
S prijateljem sva se končno utrudila. Usedla sva se na klop v bližini našega hotela, kjer so poleg nas poslovneži in turisti z vsega sveta. Opazovala sva pisano reko ljudi, ki je so valovali mimo naju. V njej sem zagledal lepo dekle. To sem tiho sporočil prijatelju: »Zdi se mi, da je to prva čedna Moskovčanka, ki jo vidim!« In glej, komaj sem to spregovoril, nisem mogel verjeti očem, je že sedela ob meni. Iz torbe je potegnila cigareto in v polomljeni nemščini zaprosila za ogenj. Odvrnila sva, da ga nimava, ker ne kadiva. Potem je vprašala, če sva Nemca. Povedala sva ji, da sva Jugoslovana. Ko je to slišala, je nemudoma vstala in odbrzela. Dušan pa: »Peter, iskala je marke!« Zatem sva postala žejna. Iskala sva gostilno, ura je bila okrog enajstih zvečer, pa nisva našla nobene. Toda ljudje so hodili majavi mimo naju. Od kod so le prihajali? No končno sva srečala Verča, ki naju je poučil, da zdaj ni več odprta nobena gostilna, kjer se bi dalo piti za rublje, pa tudi sicer je za ta denar težko dobiti kakšno alkoholno pijačo. Želela sva si samo pivo. Verč je nama povedal zanimiv dogodek. Z Markom sta se seznanila z dvema prijaznima Moskovčanoma, ki sta se predstavila kot brat in sestra in jima pomagala pri orientaciji v mestu. Zato sta ju povabila v eno izmed gostiln, kjer so preživeli lep večer. Ko sta plačevala, nista vedela, da je to možno le v devizah. Hotela sta plačati v rubljih. Natakar teh sprva ni hotel sprejeti, ko pa drugega denarja nista imela, je vzel tudi rublje. Njuna znanca sta verjetno pričakovala, da imata kot tujca devize. Lahko rečemo: No, tako pa se znajdejo mladi Moskovčani, če so željni zabave! Z Dušanom sva se končno odžejala s sokom, ki sva ga še slučajno našla v prtljagi.
Dolgo v noč sem razmišljal o pojavih, ki si jih sovjetska družba ne želi, jih ne priznava, pa so prisotni. Predvsem za Moskvo so značilni prekupčevanje, alkoholizem, prostitucija ... Našega svobodnega potepanja je bilo tako konec. Nato je sledil običajni organizirani turistični ogled Moskve, ki je namenjen večini tujcev. Najprej Kremelj. Znane, lepo ohranjene in vzdrževane srednjeveške trdnjave. Središče mesta. Obzidja, trgi, razne cerkve z živimi barvami in značilnimi ruskimi čebuljastimi kupolami, ki so se na vrhu pretežno renesančnih zgradb odlično ujele z arhitekturo nekdanjih italijanskih graditeljev. Ta del mesta naredi na človeka močan vtis! Nekdanje bivališče ruskih carjev in cerkvenih dostojanstvenikov, sedaj vrhovne sovjetske oblasti. To nenavadno sožitje pa krona še dvoje pomembnih kulturnih spomenikov za zgodovino delavskega gibanja: grobnici Lenina in narodnih herojev Sovjetske zveze. K pomnikom gorja in bojevnikom za lepšo prihodnost poroma vsak dan na tisoče ljudi iz vse Sovjetske zveze in vsega sveta. Med njimi smo bili tudi mi! Počaščeni. Če je Kremelj materialni izraz družbenih odnosov v preteklosti in sedanjosti, pa tudi vizija prihodnosti, prikazuje vesoljski paviljon na Gospodarskem razstavišču dosedanje vesoljske dosežke in bodoči razvoj. Zanimivo, da nas niso toliko pritegnili resnični dvojniki satelitov in vesoljskih ladij z izčrpno napisanimi komentarji in njihov razvoj od elementarnih začetkov. Bolj so nas pritegnila številna mednarodna sodelovanja na tem področju. Svet je danes neenoten, nemiren in poln nasprotij, kar tod še posebej poudarjajo. Vrh takšnega sodelovanja je velika razstavljena vesoljska ladja, ki je sestavljena iz ameriškega in sovjetskega dela. In zakaj pozornost do mednarodnega sodelovanja, ne samo z Američani, ampak tudi s Francozi in Nemci? Ker smo se prepričali, da že sedanji razvoj tehnike nakazuje, da so obstoječa nacionalna gospodarstva preozka. Človekovega napredka pa ni mogoče zatreti, lahko ga samo zaustavimo. Materialna baza vpliva na družbene spremembe. Torej, smiselni vrhunski dosežki ne prinašajo le gmotnih koristi, ampak tudi koristi v odnosih med ljudmi. Predvsem mir in sožitje, ki sta za sedanje razmere v svetu zelo pomembna. Nato smo si ogledali še urbanistične značilnosti mesta, olimpijskega mesta in univerze Lomonosova. Odnesli smo nove vtise in spet dosti snovi za razmišljanje.
Po obilni večerji, ki so jo nam pripravili prijazni gostitelji, smo se odpravili na letališče s posebnimi avtobusi. Stopetdeset alpinistov iz različnih držav sveta. Živ žav, spet potovalna mrzlica, pogovori v vseh mogočih jezikih. V temi smo se vkrcali v veliki TU — 145, ki se je točno v predpisanem času dvignil v stratosfero. In čez nekaj časa je nekdo rekel: »Smo že onkraj matjuške Volge — v Aziji!«. Kako se mi je to zdelo neresnično.
Končno v podgorju
Nekoliko manj kot pet tisoč kilometrov smo preleteli v nekaj več kot štirih urah. Ko smo se spuščali nižje, nas je pritegovala nenavadna pokrajina. Stegovali smo se proti oknom in občudovali prizore. Pod nami so se razprostirala na stotinah kilometrov bombaževa polja. V jutranjem soncu so se kazala kot debela temnozelena preproga, ki jo je prekinjala gosta mreža bleščečih nitk — namakalni jarki. V enakomernih razdaljah smo na teh poljih videli kolhoze, večinoma nove zgradbe, gospodarska poslopja in domove, ki so si bili povsem podobni. Okrog njih pa sadovnjake in vinograde. Pokrajina z neko strogo simetrijo, neresnična, kot bi jo z ravnilom narisali na papir! Vrh tega pa smo bili presenečeni, da je svet tod tako intenzivno obdelan. Tega nismo pričakovali. Ko smo se vozili skozi ukrajinsko in rusko kmetijsko pokrajino, ti zdaleč nista bili tako skrbno obdelani. No, končno smo zvedeli, zakaj je tako.