Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pamir - ledeno srce Azije

Šaleška alpinistična odprava (7)

Peter Ficko

Pamir - ledeno srce Azije

Resnično. Prvič sem na svoji koži občutil, kar sem sicer že dolgo vedel: da smo Slovenci v primerjavi z drugimi narodi med najbolj prilagodljivimi in znajdljivimi. Zelo nebogljeni in nerodni so na primer Španci in Francozi. Glavni razlog, je vsekakor nepoznavanje tujih jezikov. Med nami pa so bili fantje, ki so kar dobro govorili rusko, nemško in angleško; v to so jih silile razmere, nekateri so bili že kar svetovni potniki. Zato smo imeli posebno vlogo. Bili smo prenašalci informacij, ki smo jih dobivali od vodstva tabora, in jih nato prenašali na tovariše drugih narodnosti. Zaradi te značilnosti smo bili pomembni v tem neobičajnem življenju, kar je seveda ugodno vplivalo na naše počutje. Rasla je naša samozavest. To pa je sila važno, mislim, ta duševna lastnost, za osvajanje vrhov. No, pred tem smo bili, čeprav smo že osvojili nekaj štiri — in pettisočakov! Sedaj pa nas je čakal naš glavni cilj — Pik Komunizma.

Vreme pred našim odhodom v strmine kar ni hotelo biti lepo. Bilo je oblačno, vetrovno in tu in tam je celo snežilo. Zato smo bili zaskrbljeni. Ali bomo uspeli, v tem zaradi česar smo prišli sem? Objektivne okoliščine nam lahko seveda našo namero preprečijo. Mnoge odprave v Himalajo se vrnejo praznih rok. Tega mi ne bi hoteli! — Sovjetski tovariši so nam pripovedovali, da tako slabega vremena v poletju ne pomnijo. Kje je razlog? O tem sva se pogovorila z vremenoslovko, ki tu na meteorološki postaji poleti stalno zbira podatke z različnih inštrumentov, v hladnem delu leta pa prihaja sem s helikopterjem. Ugotavlja, da so vdori hladnega zraka s severnega pola v velikih višinah predolgotrajni. Zaradi mešanja hladnega in toplega zraka pa prihaja do oblačnosti, nizkih temperatur in padavin. To sicer vremenoslovko razveseljuje. Ledeniki se tod krčijo iz leta v leto. Če bi se ta naravni proces nadaljeval, bi Sir-Darja in Amur-Darja, ki zbirata ogromne količine pamirskih voda, enkrat v prihodnosti usahnile. Tega pa se sovjetsko gospodarstvo zelo zelo boji. Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizija, kjer so neizmerna bombažna polja in subtropski sadeži, bi se spremenila spet v puščavo. Tako pa človek tod že stoletja namaka polja. Desetine milijonov ljudi bi ostalo brez vsakdanjega kruha. Resna, nedostopna znanstvenica oživi le ob pomembnih razlagah. Tedaj ji zažarijo hladne, modre oči. Kot na primer, da nameravajo vode velikih sibirskih rek v prihodnosti speljati v puščave Irtiš, Ob. Tedaj bodo lahko ozeleneli še več puščavskih površin.

Sklenili smo, da kljub neugodnim vremenskim razmeram pričnemo vzpon. Polotil se nas je znani nemir. Poln negotovosti. Alpinist ni nikdar o sebi prepričan, da se bo vrnil s strmin. Mnogo je predvsem objektivnih neznank, četudi zaupa v svoje lastne sposobnosti in moči. Zato se nekateri pred vzponom povsem spremenijo. Molk, redkobesednost, razdražljivost so znaki nekaterih. Drugi postanejo prijetni, so zaradi tega opora prvim. Dvome o svoji negotovi prihodnosti prekrijejo s šalami, gostobesednostjo in smehom. Bližina teh je v resnih življenjskih situacijah prijetna — greje. Takšni smo bili tudi mi! Z vodjem sva ugotovila, da fantje že nekaj dni nekaj na tihem šušljajo in se pogovarjajo vsak po svoje, kako bi izvedli naš vzpon. Zato je bil zlasti Dušan v zadregi, kaj naj stori. Vsaka odprava je zahtevna organizacija. Tu je skupni cilj, tu so posamezne naloge posameznikov, ki morajo biti skladno povezane med seboj. Dušan je imel svojo zamisel vzpona. Ni pa vedel, kako mislijo o tem fantje. Zato je bila njegova zamisel, da vsakdo fantov pove, kako si predstavlja vzpon, umna.

Nekega dopoldneva sva »zasliševala« fante pred šotorom. Dušan je stal in spraševal, jaz pa sem sedel na skali z veliko beležnico in zapisoval vsako besedo. Fantje so neradi prihajali eden po eden. S tem dejanjem smo vzbudili pozornost pri sovjetskih tovariših, da so nas od daleč radovedno opazovali izza šotorov. Enega med njimi je le premagala radovednost, da se je približal, bil je edini družboslovec, prevladovali so naravoslovci in tehniki ter industrijski delavci, da me je vprašal: »Peter, kaj pa imate!« Napol za res in napol za šalo sem mu odgovoril: »Kokja, to je samupravljanje na ruskih tleh.« Nasmehnil se je in odšel. To mi je bila dokončna potrditev domneve, da sovjetski tovariši niso smeli z nami politizirati. No, z Dušanom pa sva le dobila zaželene informacije od fantov.

Naš čas, 5. novembra 1981

Fotografije: Veselje na vrhu 7105 m visoke Korženevskaje je bilo neizmerno Foto: I. Avberšek

Bela gora, v ozadju je Pik Korženevskaja (7105 m), ki so jo osvojili Pavle Svatina, Tone Vovk in Ivo Avberšek.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.