Šaleška alpinistična odprava
Peter Ficko
Tako. Nekateri niso sploh nič razmišljali o tem, kako naj bi vzpon potekal, drugi le delno, redki pa so imeli celovito zamisel v glavi. Njihove predstave so bile koristne. Upoštevali smo jih pri načrtu za osvojitev vrha. Zato pa tudi ni bilo več tihega šušljanja po šotorih. Odločili smo se, časa ni bilo dovolj na razpolago, da kljub slabemu vremenu pričnemo vzpon.
Nekega jutra, dan je bil oblačen, toda brez padavin, smo bili pripravljeni. Primerno opremljeni za visokogorje, z nahrbtniki od dvajset do petindvajset kilogramov. Na pot smo krenili vsi, z namenom, da spravimo čim več opreme in hrane kolikor se da višje, da bi bilo osvajalcem čim lažje. Severna stena Pika Komunizma je imela en sam možen prehod. To je dvokilometrski navpični greben Burevsetnikov (viharnikov), drugod je bilo nevarno zaradi snežnih plazov, ki so neprestano drveli s strmin. Do omenjenega grebena je bilo treba prečiti širok ledenik. Stopili smo v dolgi koloni. Molče. Vsak s svojimi mislimi, ki so bile pri gori, negotovi. Tu in tam smo preskakovali ledeniške potoke, iskali ozke prehode prek globokih razpok. Že tu je bila potrebna opreznost. V steklenem ledu so presenečali raznovrstni oledeneli ptiči, predvsem race. Uboge ptice so na svoji vsakoletni dolgi poti zašle, ledene stene so previsoke, omahnile so v smrt. Megleni zastor se je na trenutke razmaknil; sreča, da smo lahko sledili pravi smeri.
Ko smo bili na oni strani ledenika, smo krenili strmo po višini grebena. Vzpenjali smo se počasi zaradi teže, ki smo jo nosili, še posebej pa zaradi redkega zraka. Pogosto smo počivali. Z obsežnih melišč smo prišli na strma snežišča, kjer smo si nadeli dereze in se zaradi varnosti navezali na vrvi. Na kraju snežišč se je svet postavil še bolj navpik, greben je postal podoben noževemu rezilu, povsem skalnat. Sreča, da je bilo obilo prijemov in stopov ob silnih prepadih. Napredovali smo sila počasi. Proti večeru pa se je vreme poslabšalo, pričelo je snežiti in divjal je silen veter. V temi smo prišli na majhno uravnano sedelce, kjer nam je komajda uspelo postaviti šotore in se umakniti pred divjanjem snežnega viharja. Bili smo na Kameljem hrbtu, na višini 5200 m.
Zaradi utrujenosti nismo mogli ne spati in ne jesti. Toda vseeno smo bili veseli, uspelo nam je prinesti obilo opreme in hrane. Naslednji dan sva se z vodjem vrnila v tabor. Ostali so v glavnem vsi nadaljevali in še isti dan prišli na Firnovi plato, na višino 6100 m. Odtod pa sva z Dušanom zvedela po radio zvezi neprijetno novico, da je zaradi snežne slepote oslepel Verč. Zato se je Dušan odločil, da fantje prekinejo vzpon in poskrbijo, da pride bolnik čim preje do zdravnika, sicer lahko trajno oslepi. Reševanje Verča s tolikšne višine je bila prava odisejada. Uspela je. Sovjetski tovariši pa so občudovali pogum in tehnično dovršenost naših gorskih reševalcev. Seveda so se fantje morali spet znova vrniti na goro. Na srečo so se vremenske razmere nekoliko izboljšale. Bilo je sicer še pretežno oblačno, toda brez padavin in vetra. Držala se nas je smola.
Po dveh dneh so se zaradi želodčnih in prebavnih težav povsem izčrpani vrnili Pavlek, Hans in Volkec. Z Dušanom sva bila zaskrbljena, tega nisva pričakovala. Prvič sva podvomila v osvojitev vrha. Kajti na gori so ostali samo še štirje. To so bili: Marko, Dado, Silvo in Pižo. S pomočjo sovjetskih zdravnikov so fantje skupaj z Verčem kmalu okrevali. In so bili spet sposobni za vzpone. Na prigovarjanje Olega in vzpodbujanja vodje so se odločili za vzpon Pika Koreženevske, drugega bližnjega sedemtisočaka, kamor je vzpon za nekaj dni krajši kot na najvišji vrh Sovjetske zveze. To bi bilo sijajno. Na dva sedemtisočaka nismo računali. To bi preseglo naše načrte. Pa tudi vreme se je med tem časom izboljšalo, bilo je sončno, brez oblačka. Gore so žarele v vsej svoji lepoti.
Fantje so se dobre volje, krepko natovorjeni, odpravili novemu cilju nasproti. Z Dušanom sva bila vesela, da so se odločili. Zaželela sva jim vso srečo. V naslednjih dneh sva imela le radio zvezo z osvajalci Pika Komunizma. Tod je šlo vse po sreči. Dado je sporočal, da sicer zaradi novo zapadlega snega napredujejo počasi. Firnovi plato na višini nad šest tisoč metrov, obsežno uravnavo nameravajo premagati v dveh ali treh dneh. Njihova zagnanost in dobra volja so bili dobro znamenje.
Izredno pa smo bili vsi v taboru začudeni, ko so se že po treh in ne po štirih dneh, kot je najmanj potrebno, vrnili s Pika Korženevskega zmagovalci: Ivo Avberšek, Pavle Svatina in Tone Vovk. To je bil lep uspeh. Nenačrtovan sedemtisočak. Zavedali smo se, da bo ta vrh prispeval še k večjemu uspehu naše odprave. Fantje so hiteli pripovedovati o doživetjih, čeprav utrujeni in zdelani. Težave so imeli že na prehodu z ledenika Fortanbeka na ledenik Moskvin pod vznožjem njihove gore. Tu so morali zaradi deroče ledeniške reke daleč naokoli. Še najmanj težav so imeli na sredini gore, kjer so bili v zavetju. Toda tu je prek dneva neusmiljeno peklo sonce, ki je vsrkavalo njihove moči. Redek zrak pa je upočasnjeval hojo. Najtežji pa je bil zadnji del poti, oster skalni greben, zasnežen in zaledenel. Na njem je divjal hud veter z izredno nizkimi temperaturami. Zato so se po osvojitvi vrha in fotografiranju kljub lepemu razgledu takoj začeli spuščati v dolino.
S Pika Komunizma se je na trenutke pridno oglašal Dado. V treh dneh so premagali utrudljivi Firnovi plato in se povzpeli na Pik Dušanbe (6900 m), kjer je zadnji tabor, predno se povzpno na vrh. Odslej smo vso pozornost usmerili na naskakovanje najvišjega vrha Sovjetske zveze. Zvedeli smo, da jih muči ustrujenost, ki se je stopnjevala zaradi pomanjkanja apetita in nespečnosti. Doba prilagajanja na velike višine je bila torej prekratka. Ko so se bližali vrhu je kljub lepemu vremenu pihal zelo hladen veter, da so bili tako podvrženi še ohlajevanju. Zaradi tega se je moral žal vrniti v šotor Silvo. Torej tik pred vrhom je moral kloniti. Imel je izredno smolo! No, tako so stopili na najvišji vrh Sovjetske zveze trije junaki, najboljši med vsemi — himalajec Branimir Mesarič, Marko Lihteneker ter Vladimir Predovič. In po osmih dneh so se vrnili v tabor nezavidljivega videza, drobni, izsušeni, upadlih lic — do kraja zdelani. V tistem trenutku se še niso mogli veseliti svojega uspeha. Zato pa smo hrupno slavili drugi, pravzaprav cel tabor. Saj smo bili že eno. S svojimi cilji smo uspeli. Nismo osvojili nepričakovano le dveh sedemtisočakov, uglednih snežnikov, ampak še nekaj nižjih vrhov, ki niso kar tako. Ponosni smo tudi nanje. Lahko rečemo, da smo uspešno zastopali našo državo, našo alpinistiko, ki ima v Sovjetski zvezi velik ugled. Pravzaprav zdaj nismo imeli več kaj iskati tod. Opravili smo svoje. Zato smo si želeli čimprej domov. Misli pa so še dolgo bile pri naših dveh sedemtisočakih, vrhovih, ki bi bila spoštovana tudi v Himalaji. Prisrčno smo se poslovili od številnih novih prijateljev, posebej pa od zelo pozornih in prijaznih sovjetskih tovarišev.
Odpravili smo se nazaj — v osemtisoč kilometrov oddaljeno domovino.
Konec