Šaleška alpinistična odprava (2)
Peter Ficko
Z vlakom do Moskve
Da, potovanje smo res začeli z vlakom. Vožnja je trajala kar dva dni in pol. Poslovneži so se čudili in spraševali, zakaj ne potujemo z letalom. Z njim traja potovanje le dobre štiri ure. »Fantje, kaj ne veste, da je letalo vidno dražje? Pa naša prtljaga? Za celo goro je je!« Tako smo jim odgovarjali. Navsezadnje pa je vožnja z vlakom mnogo zanimivejša, človek več doživi. O tem smo se kmalu tudi lahko prepričali.
Odprava je štela trinajst mož. Iz Velenja do Zidanega mosta je večino prepeljal Stane z landroverjem Gorske reševalne službe iz Celja. Bili smo razigrani kot pretežno vsak potnik. Skrbela nas je le obilna prtljaga. Redko kdo izmed nas je kdaj šel na pot s tolikšno. Vsakdo je imel vsaj dvoje: velik ekspedicijski nahrbtnik in vrečasto potovalko, teža okrog štirideset kilogramov. Oblačila, razna plezalna oprema, hrana. Ko smo spravili v vagon naše »cule«, smo se oddahnili. Prišel je čas slovesa od prijateljev in znancev, ki so nas pospremili. Ob tem trenutku je za hip minila naša zgovornost in šegavost. Še Jaka, ki je vse prekašal v živahnosti, je umolknil. Vsi smo bili enakih misli. Kako bo — ali se bo naša nevarna rajža v daljni svet, na strme in zahtevne gore, srečno končala? Bomo še videli svojo drago, domovino? To so neizrečene misli alpinista, ob takšnih priložnostih. Pomahali smo si, vlak je potegnil, blesk oči odmikajočih se prijateljev nam je mnogo povedal. Kmalu smo bili spet razigrani.
V Zagrebu sta se nam pridružila Vladimir Preradič, in Branko Mesarič, himalajec s katerima smo se že skoraj vsi poznali z gora.
Čas smo si krajšali na različne načine. Eni so igrali tarok, drugi so se pogovarjali o vsem mogočem. Tretji pa so pozorno motrili skozi okno mimo bežeče pokrajine. V prvem delu poti do našega glavnega mesta sprva mokroten svet, s prevladujočimi travniki in listnatimi gozdovi, le tu in tam polja. V bližini Siska industrijski objekti, plinovod in rafinerija. Večkrat se pokaže avtocesta Ljubljana—Beograd, kjer neprestano brzijo avtomobili. Glej! Po stranski cesti dva vozova Romov. Za enim koraca medved na dolgi verigi. Ob novih in sodobnih domovih še redke enklave panonske idilike. Majhne hiše, krite s slamo mlaka z gosmi in vodnjak na vago. V drugem delu poti do naše prestolnice obsežna intenzivno obdelana polja koruze, sončnic, med katerimi rumenijo strnišča ravnokar požete pšenice. Kdor je tod potoval pred leti — tega ni videl, resnično je bil na področju kmetijstva storjen korak naprej. To so bile zadnje podobe iz domovine.
Beograd. Kot vedno zvečer je bil na železniški postaji našega glavnega mesta velik vrvež. Po dolgem poizvedovanju smo končno le našli naš vlak za Moskvo. Pred vagonoma nas je sprejela prijazna stevardesa, priletna ženica, ki je takoj dobila ime: Babuška. Razmestila nas je po kupejih. Ko se je sovjetski vlak premaknil, je pridna Babuška že hitela in nam stregla z gruzinskim čajem. Dušan, ki je bil že večkrat v Sovjetski zvezi, me je opozoril: »Peter, zdaj pa ne bo naše obredne tekočine — kave! Moral se boš navaditi na sladkani čaj.« Res, sprva sem težko prenašal to osladno tekočino. Toda prisiljen sem bil; počasi sem se navadil nanjo. Kdo bi si mislil? Zanimivo! Zdelo se nam je, da je vožnja do Subotice naenkrat minila. Trkanje, nato »zdravo fantje,« zelo prijazno, nasmejano. Vstopili so le obmejni miličniki, pregledali potne liste, zaželeli srečno pot ter odšli. Z radovednostjo smo kmalu za tem pričakali na prvi sosednji železniški postaji madžarske obmejne organe. Nenavadno se nam je zdelo, da so vlak obstopili vojaki z brzostrelkami. Ker smo bili tranzitni potniki, so miličniki preverjali le našo identiteto. Posebej so »pretehtali« mene. Sumljiv se jim je zdel očitno moj priimek, ki je madžarski. Prelistavali so debelo knjigo sumljivih oseb. Ker je to trajalo precej časa, sem Madžarom medtem razlagal zgodovino Slovencev, da imamo poleg madžarskih, še italijanske in nemške priimke. Takšna je pač usoda majhnega naroda. Kazalo je, da je Babuška, s katero sva se že dobro razumela, hotela zaključiti to početje madžarskih obmejnih organov.