Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pamir - ledeno srce Azije

Šaleška alpinistična odprava

Piše: Peter Ficko

Šaleški alpinisti praznujemo letos 20-letnico svojega plodnega delovanja. Za nami je na stotine vzponov na gore doma in na tujem, zelo težkih, med najtežjimi na svetu. Plezali smo v gorah Francije, Švice, Italije, Avstrije, Norveške, Nove Zelandije, Nepala in Sovjetske zveze. Da dostojno počastimo naš pomembni jubilej, smo se odločili za obisk Pamirja, enega izmed treh najvišjih gorstev, ki so takoj za Himalajo ... Pri tem našem cilju smo naleteli na široko razumevanje in družbeno podporo.

Pamir nas je še posebej pritegoval, ker za tujce vse do pred nekaj leti ni bil dosegljiv. Tja so lahko zahajali le sovjetski alpinisti. Počasi in previdno pa Sovjetska zveza odpira svoje zanimive azijske gore tudi za tujce. Zato prireja tod vsakoletne mednarodne alpiniade. Naš glavni cilj na letošnji alpiniadi je bil osvojitev najvišjega vrha Sovjetske zveze, zelo zahtevnega Pika Komunizma, visokega 7495 m. Spoznali smo, da je Pamir zelo razsežno gorstvo, kar za tri Slovenije ga je, medtem ko sneg in led prekriva tolikšne površine, kot meri naša ožja domovina. In zanimivo: na tolikšnem prostranstvu ne živi stalno niti en človek. V hladnem delu leta je povsem osamljeno in zapuščeno. V poletnem času pa oživi, ko priženejo pastirji na pašo velike črede ovac, med nje pa se naselijo alpinisti z vsega sveta in sovjetski znanstveniki, ki proučujejo ledenike, kamenine, vremenske pojave, ugotavljajo prilagodljivost živih bitij večjim višinam idr. To gorstvo je bilo vse do uveljavljanja modernih prometnih sredstev, letala in helikopterja, redko obiskano. Dokaz za to je osvojitev najvišjega vrha Sovjetske zveze, našega cilja, saj so nanj prvič prišli šele leta 1932. Dostope so do nedavnega ovirale več sto kilometrske hudourniške reke v ozkih soteskah. Prehodi prek slemen do alpinistično zanimivih vrhov pa so trajali več mesecev. Danes v tem ni več nikakršnega problema — v to gorstvo pripotujemo zelo hitro.

Poleg omenjenega najvišjega vrha pa se tod ponuja ljubiteljem gora kar 153 vrhov visokih nad 6000 m. Med njimi so štirje sedemtisočaki in 37 snežnikov nad 6500 m. Pri plezanju nas je presenetila kameninska sestava, ki je bila drugačna, kakršne smo vajeni doma. Ko bi bilo naše Pohorje za tisoč metrov višje, bi se v glavnem prikazale prav takšne kamenine, kot so v Pamirju: vulkanske in metamorfne. Mnogo je bazalta, tonalita, gnajsa in glinastega skrilavca. Med rudami pa predvsem železa (pirita). V teh skalah je zelo težko najti primerne razpoke za klin, ker niso naložene v skladih kot pri nas. Tudi trdne niso, ker se čez dan zaradi izredne pripeke širijo, ponoči pa jih mraz krči, zato razpadajo v drobir, da nastajajo obsežna melišča. V takšnih razmerah je plezanje težavno in nevarno.

Posebna naravna značilnost tega gorstva so obsežna snežišča in veliki ledeniki, ki jih redijo obilne padavine predvsem v zimskem času. Med vsemi je najbolj znan Fedčenkov na vzhodni strani Pika Komunizma, najdaljši kontinentalni ledenik sveta, dolg 71,2 km. Sledijo mu Grum-Gružimajlo (36 km), Garmo (27 km) in še mnogi drugi. Zaradi snežišč in ledenikov pravijo tod — da je Pamir ledeno srce Osrednje Azije! Ta snežišča in ledeniki omogočajo življenje milijonom ljudi v podnožju. Na toplem soncu se topijo, Sir-Darja in Amu-Darja pa namakata razsežna bombažna polja ter plantaže tropskih sadežev. Brez njiju bi bila tod puščava. Tako pa je tod eno najbolj rodovitnih kmetijskih področij.

Pomembnosti Pamirja so se ljudje zavedali že v sivi davnini. Tako omenjajo to gorstvo zapiski že pred našim štetjem. Govore o visokih gorah in reki Ardvi-Sura, današnji Amu-Darji. Po tadžikijski ljudski pripovedki je tod pradomovina vsega človeštva. Ardvi-Sura Ankita, tadžikijska boginja rodovitnosti, je poosebljena v omenjeni reki, ki daje blagostanje ljudem. Seveda je ljudska zavest to ljudsko pripovedko pozabila. Danes tečejo svobodno s teh gora le reke in prinašajo življenje. Nekoč pa se je po dolinah pretakal živahen promet. Med cvetočimi civilizacijami Kitajske, Indije in Perzije, sedanjega Irana. Tedaj, v srednjem veku, je tam mimo potoval Marko Polo, po široki Alajski dolini in se čudil bohotnemu življenju. Tam smo hodili tudi mi. Toda življenje na tem območju je zastalo. Meje med Sovjetsko zvezo, Iranom, Kitajsko in Indijo, so povsem zaprte. Zato je to danes odmaknjen svet, kamor sme le redkokdo. Med srečneži, ki jim je bilo dano, da ga vidijo, smo bili tudi mi. Pamir je glede koristi za življenje — le ledeno srce Osrednje Azije!

Naš čas, 11. septembra 1981

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.