Šaleška alpinistična odprava (6)
Peter Ficko
Jugoslovanski večer v taboru
Prisrčne odnose smo vzdrževali z Vzhodnimi Nemci in nekaterimi sovjetskimi alpinisti, s katerimi smo se poznali že leta s plezanj na Kavkazu ali v Fanskih gorah. Osrednji družabni prostor je bila jurta. V njej smo se dobivali po večerih, pili čaj, tu in tam tudi kakšen požirek vodke. Ta nas je pogrel, da smo lažje prepevali. Včasih dolgo v noč. Zavest, da smo kot velika družina, nas je grela. Zdelo se mi je, da smo doživljali tisto, o čemer dobromisleči politiki šele sanjajo, v kabinetih ali na številnih simpozijih širom sveta: enakopravnost in mirno sožitje, razumevanje med narodi!
Potem smo se morali posloviti od tega lepega kraja, od nekaterih tovarišev, katerih poti so vodile drugam. In seveda tudi od prijaznih Kirgizov. Helikopter nas je skozi divje gorske soteske odpeljal našemu cilju nasproti — Piku Komunizma. S prtljago in obilico hrane, ki smo jo dobili s seboj za osvajanje vrha, smo približno po uri izredno zanimivega leta pristali na trati ob vznožju naše gore. Sprejem je bil izredno prisrčen. Pričakali so nas vsi, ki so prebivali v baznem taboru pod najvišjim vrhom Sovjetske zveze. Štirideset, petdeset ljudi z Olegom, prijaznim vodjem tabora na čelu. Razgrabili so prtljago in jo odnesli do bližnjih šotorov, da smo nekateri šli praznih rok. To nas je veselo presenetilo. Koliko iskrenosti v toplem pozdravljanju: »Pozdravljeni Jugoslovani, bratje Slovani!« Po razpoloženosti, zagorelih obrazih in vitkih postavah smo spoznali, da nimamo opravka z zveznimi uradniki, ampak z ljudmi, takšnimi kot smo mi, da bi osvajali te gore. To nas je opogumljalo.
Ker je bila okolica vidna, nas je seveda najprej zanimal Pik Komunizma, zaradi katerega smo pravzaprav prišli sem. Poznali smo ga seveda že s fotografij. Zdaj pa se je ta mogočna gora kazala pred nami v vsej svoji veličini. Vrh nas je pravzaprav razočaral, saj je bil med tremi najnižji. Tako smo ga videli od tod. Toda stena! Skorajda tri tisoč metrska navpičnica, zaledenela in snežna, z redkimi skalami na površju. Že takoj ob sprejemu nas je opozorila z glasnimi ogromnimi plazovi, ki so drveli z vršne planote, naj se je pazimo. Fantje, ne bo lahko!
Tabor je stal ob robu ledenika Fortanbeka, širokega dva in dolgega petindvajset kilometrov. Na edini trati daleč naokrog. V njem smo se kmalu udomačili. Sprva smo se držali bližine ledenika, za tem pa že tipaje lezli po pobočju naše gore in se vračali v varno zavetje šotorov. Treba se je bilo že prilagoditi na večje višine, okrog pet tisoč metrov. Prve dneve smo imeli največ dela s suho hrano in napitki. Dali so nam jih namreč za osvajanje vrha. Najprej smo ugotavljali izvor te hrane. Bila je pretežno uvožena, po njej bi lahko proučeval sestavo sovjetske zunanje trgovine. Iz Vietnama so bili ananasovi kompoti in sokovi; iz Indije posušene marelice; z Madžarske razni sokovi in mesne konzerve. Iz Sovjetske zveze odlične ribje konzerve lososa in kaviarja. Pa še in še. Največ problemov nam je delalo celo govejo stegno. Vedeli smo, da se nam bo pokvarilo, če ga ne bomo hitro pospravili. Zato smo se odločili, da pripravimo večerjo za cel tabor. Takoj smo se o tem pogovorili z vodjem kuharicami. Razveselili so se našega predloga. Kuharjev se je iz naših vrst pojavilo še in še. Sovjetski kuharji in kuharice so nam dali na voljo celotno kuhinjo. Rade volje so prevzeli vlogo opazovalcev. Naši kuharji so se oblekli v bele plašče in predpasnike, da jih ni bilo lahko prepoznati. Glavna med njimi sta bila Verč in Volkec, ki sta se na ta posel najbolj razumela. Vsi smo bili enotni, da morajo fantje pripraviti eno izmed naših jedi. Čeprav smo bili zadovoljni z rusko kuhinjo, ni se dosti razlikovala od naše, smo si za spremembo želeli nekaj domačega. Seveda smo se najprej na dolgo in široko dogovarjali, kaj bi pripravili. Eden je rekel to, drugi nekaj drugega. Sporazumeti pa se nismo mogli. Čas pa je bežal. Zato je vodja Dušan odločno zahteval: »Pripravili bomo govejo juho z rezanci, zrezke s praženim krompirjem in kompot!« Razumljivo — pri kuharjih je bilo dosti zabavljanja in smeha. Vsi smo občudovali njihovo ročnost, sproščenost, zares, kot bi raznovrstna kuharska dela opravljali vsak dan. Zijal pa je bilo razne narodnosti toliko, da je primanjkovalo delovnega prostora. škrtali so fotoaparati, ki so hoteli ujeti vsako fazo dela.
Da bi lažje pričakali večerjo, smo se popoldne odločili za igranje nogometa na pristajalni stezi helikopterja. Na višini štiri tisoč metrov. Najbolj dramatična in napeta je bila tekma Poljska—Jugoslavija, rezultat 4:6. Zmagali smo. Razumljivo da so za nas najbolj navijali sovjetski tovariši. Če ne bi bilo njihovega vzpodbujanja, bi težko premagali izredno dobre nasprotnike.
Tako smo le učakali težko pričakovalo večerjo. Udarec na gong, oznanjal je vedno ob osmih čas večerje, nas je prve zvabil za mizo. Slišali so se glasovi: »Gorje kuharjem, če niste skuhali dobro!« Nekdo je celo zagrozil: »Volkec, utopili te bomo v tistem velikem loncu juhe!« Ko smo vsi sedeli za mizami pod milim nebom, vstane vodja Oleg. Utihnemo. Prijazno pove, da smo to večerjo samostojno pripravili Jugoslovani in z njo častimo cel tabor. Zatem je sledilo bučno ploskanje in zahvala. Strinjali smo se, da je bila večerja okusna. Ko smo to dali vedeti Verču in Volkecu, so se jima šele omehčale poteze na obrazu, da sta se ves čas od zadovoljstva smehljala. Domača jed nam ni dala le novih moči. Ogrela nas je tudi z mislijo na dom. Zato smo se po večerji držali skupaj bolj kot druge krati. Nekdo je rekel: — »Fantje jutri krenejo nekateri že na goro, ne bomo več skupaj. Kaj, ko bi katero zapeli?« Brez oklevanja smo vsi odšli v večji šotor, namenjen družabnosti, in se usedli za edino prazno mizo. Pričeli smo. Slovenska pesem je odmevala dolgo v noč. Zavzeto in z zanimanjem so ji sledili tovariši raznih narodnosti. Bili smo edini, ki smo peli!