Šaleška alpinistična odprava (3)
Peter Ficko
Pristopila je, ponovil sem svojo razlago še njej. Potem so prenehali z zvedavostjo in se poslovili. Hvaležen sem ji bil. Ta pripetljaj pa mi je mnogo povedal! Po zares napornem dnevu smo nato lahko zaspali.
Drveli smo prek ravnih in rodovitnih madžarskih pust. V spominu in zavesti še nekaj časa vročekrvna ciganka, gulaž in čardaš ... Moja pradomovina po očetovi strani: Vestna Babuška nas je prebudila zelo zgodaj, ob petih zjutraj, da bi lahko pravočasno izpolnili listine o prtljagi. Dejala je, da pride vsak čas njihov mejni prehod — Čop. Naj se pripravimo. Kaj kmalu je vlak pripeljal na zadnjo postajo na madžarski strani. Tam smo čakali dalj časa. Zanimivo, da-so skupaj z madžarskimi cariniki, vstopili tudi sovjetski miličniki, ki so zahtevali potne liste in vizo. V zvezi s tem so se stvari nepredvideno hudo zapletle. Dušan, naš vodja, ni imel kolektivne vize za vstop v Sovjetsko zvezo, ker so mu na Kompasu, ki je bil organizator našega potovanja, povedali, da jo dobimo na sovjetskem mejnem prehodu. Mlad in strog miličnik se je tej trditvi čudil in zatrjeval, da to ni mogoče. Vizo bi morali prinesti s seboj in bi jo morali izdati naši organi. Postajal je vse bolj mrk, skozi okno vagona je poklical kapitana, ki je nemudoma prihitel. Nato mu je razložil, kako je z nami. Ta nas je ošvrknil s pogledom in že odbrzel. Zatem smo ostali sami z nedostopnim miličnikom, ki se je večkrat nagnil skozi okno in se oziral na postajo. Postajali smo vse bolj zaskrbljeni. Vsakdo si je na tihem zastavljal vprašanje, kaj bo. Medtem je vlak potegnil, miličnik se je spet bliskovito nagnil skozi okno in na ves glas zakričal na načelnico postaje, ki je držala dvignjeno rdečo zastavico: »Ne, ne!« Toda vlak je pričel voziti vse hitreje. Mož v uniformi se je potem visoko zravnal na hodniku in potegnil z vso močjo zasilno zavoro. Nekdo je dejal, prav z olajšanjem; »Ni prijela, zarjavela je«. Vlak je peljal zares naprej! Kaj kmalu smo se ustavili na Čopu, sovjetskem mejnem prehodu. Osupli in zaskrbljeni smo pričakovali razplet dogodkov. V naš vagon je vstopilo osem oboroženih miličnikov. Postavili so se pred vrata kupejev in zahtevali da ostanemo na svojih mestih. Za njimi je prišel v kupe, kjer sva sedela z Dušanom oficir in se pričel z nama neljubeznivo pogovarjati. Dopovedoval nama je, da ne moremo naprej brez dokumentov, od njih pa jih ne moremo dobiti. Povedal je, da nam lahko vizo da edino Moskva. Medtem sem se spomnil, da smo imeli teleks od zveznega komiteja za turizem s podpisom zveznega funkcionarja. Tedaj sem pomislil, da nam edino ta teleks lahko pomaga iz nenavadnega položaja, saj je moč centralnih oblastvenih organov tod zelo spoštovana. Takoj sem oficirju pomolil listino in dejal; »Poglejte, berite, saj nas pričakujejo!« Iztrgal mi je papir iz rok in že med branjem so se mu zmehčale poteze na obrazu. Zdelo se mi je, da je to dobro znamenje in daje upanje na ugodno rešitev iz negotovega položaja. Dejal je: »Dobro!« Z že spremenjenim glasom, občutno bolj prijaznim. Nato je moral Dušan z vsemi potnimi listi z njim v postajno poslopje. Čakali smo nestrpno, čeprav smo vedeli, da bo kmalu jasno, kako bo z nami. V vagonu je bila grobna tišina. No, čez pol ure se je le pojavil na peronu Dušan z nasmejanim obrazom. To je bilo dobro znamenje, kazalo je, da bomo potovanje nadaljevali? In res, Dušan je dejal na glas na hodniku ob umikajočih se miličnikih: »Moskva je rekla — da!« Zdelo se je, kot bi se odvalil kamen s srca. Vlak, ki tod tudi sicer stoji več kot uro, da mu pod vagone namestijo širše osi, je potegnil. Končno! Toda skorajda do Moskve se nismo mogli potolažiti, opisanih doživetij pa verjetno ne bomo nikdar pozabili.
Na pot prek Matjuške Volge
No, končno smo le pripotovali v Moskvo. Dolgo je vlak vozil skozi predmestje, kjer stoje hiše kar na krčevinah iztrebljenih gozdov. Ruski gozd — redke smreke, bor in prevladujoče breze. Lepšega parka nima nobeno velemesto na svetu. Premoti me glas Babuške, postala nam je že prava mati: »Petja«, tako me je klicala, »poglej, do sem so prišli nemški tanki v drugi svetovni vojni!« Obraz se je pomračil, oči pa ovlažile. »Ali vidiš tiste jarke, večina je zagrnjenih ...« Nisem vrtal vanjo, v vojni je morala doživeti nekaj hudega. Zanimivo. Kasneje nisem srečal ljudi, ki bi zadnjo vojno omenjali tako prizadeto. Bili so mlajši, ki vojne niso doživeli.
Zares — vlak se je prikradel skozi zelenje v središču mesta, na tako imenovano kijevsko postajo. Skoraj nismo mogle verjeti, da smo prišli v sedem milijonsko mesto, kamor pripotuje sem vsak dan tri milijone potnikov iz vse države po raznovrstnih opravkih. Prihajajo pa tudi iz tujine, največ turisti. Najprej nas je prijazno sprejela predstavnica zveznega komiteja za turizem, šele ko smo se vozili po širokih in zelo prometnih ulicah Moskve, med masivnimi zgradbami smo dobili občutek, da smo v resnici v velemestu. V glavnem mestu največje države na svetu smo bili štiri dni, dan in pol, ko smo potovali v gore, dva dneva in pol pa na povratku. Obakrat smo prebivali v sodobnih hotelih. Polovico tega časa je bilo prostega, druga je bila namenjena za ogled kulturnih zanimivosti mesta. Sprva smo prebivali v samem središču mesta, kjer smo uživali ob enkratnem pogledu na zgodovinski Kremelj na glavni ulici — cesti Gorkega. Razumljivo, da smo se takoj po namestitvi odpravili, po skupinicah, na potep. Saj smo že nekaj časa sanjarili o mestu. Radovednost nam ni dala miru ...
Bil je popoldan. Pločniki polni ljudi, hiteli so sem in tja, izrazi na obrazu in oblačila kot v kateremkoli drugem mestu. Toda spoznavali smo tudi nenavadne stvari. Najprej nas je pritegnila izredna čistoča javnih prostorov. Še tako zakotni ulici nismo naleteli na odpadke. Baje je Moskva najčistejše mesto na svetu. Ustavljali smo se pred trgovinami. Izložbena okna so se nam zdela drugačna kot smo jih vajeni doma, nenavadna. Razstavljeno blago je nagrmadeno in nepregledno. Res, kupca tod ni potrebno privabljati, ker primanjkuje dobrin. Temeljito smo se prepričali o tem — z odprtimi očmi in z zmajevanjem glave. Na ulici Gorkega, kjer se sprehajajo turisti z vsega sveta, ali pred očmi vsega sveta, smo videli v petek popoldne pred eno izmed mesnic stopetdeset metrov dolgo vrsto čakajočih ljudi. Stali so po trije skupaj, mirno, se tiho pogovarjali ali brali časopise.