Slovenec (1931): Kako je Demon Alkohol, na robu strmega gorskega prepada, odprl ogromno črno knjigo z mrtvaško glavo na platnicah in zapisal vanjo novo žrtev.
Visoko in daleč proč od hrupnega življenja na sončni planini — je živel pastir Klemen. Kakor mogočen kralj je vladal med strmimi vrhunci gora. Svojega mesta ne bi menjal z nikomur na svetu. Šestdeset let je že šlo mimo njega, a še bi se upal v vztrajnosti plezanja po strmih pečinah meriti z marsikaterim mladcem.
Pastir Klemen ni bil izbirčen v jedi in pijači. Užival je mleko in žgance z večjo slastjo, kakor bogatin pečeno gosko, žejo pa si je gasil s svežo gorsko studenčnico. Obraz mu je rdel od zdravja, oči so mu gledale vedro v svet in srca mu niso težile bridke misli in skrbi za obstanek. Srečen je bil pastir Klemen, srečen kakor malokdo, in še dokaj let bi bil dočakal, da se ni priplazil skušnjavec do njega in ga zapeljal ...
To se je zgodilo tako-le: Ko je nekega večera kakor po navadi ves zatopljen v svoje tihe, samotne misli sedel na klopi pred kočo, se je izluščil iz mraka majhen grbast človeček. S sladko-prijaznim glasom ga je nagovoril: »Dober večer, očka! Bi lahko našel pri vas prenočišče? Pošteno vam bom plačal. Ob zori se moram napotiti dalje v hribe.«
Pastir Klemen je gostoljubno odvede! Neznanega gosta na svisli in mu pripravil udobno ležišče na senu. »Ni bogve kaj, a eno noč že prebijete.«
Poslovil se je in tudi sam kmalu legel k počitku.
Ko so prvi prameni jutranje zarje pozlatili vrhove, je neznanec vstal. Pastir Klemen se je tedaj že marljivo sukal okoli ognjišča v bajti in si kuhal zajtrk. Grbavec je stopil na prag in radovedno premotril notranjščino revne bajte.
»Dobro jutro, očka! Ali vam nič ni dolgčas tako samemu na planini?«
»Kaj mi bo dolgčas,« ga je prijazno zavrnil Klemen. »Privadil sem se. Živim ob svoji čredi zadovoljno in brez skrbi, kakor ptiček na veji. Tu sem sam svoj gospodar, v dolini pa ni človeka, ki bi ne bil komu podložen. Ne želim si ničesar boljšega. Lepo je na planini, ej, lepo ...«
Neznancu se je skrivnostno posvetilo v očeh. Preko usten mu je šinil prekanjen nasmeh, ki ga pastir Klemen ni opazil. »Kaj pa, očka, hehe, ali ne pogrešate včasih ... takole za priboljšek ... kakšen slasten prigrizek in požirek dobre kapljice zraven, hehe ... ?« Rekši je grbec segel v nahrbtnik in privlekel iz njega tolsto gnjat in steklenico žganja.
»Vidite, očka, hehe, tole poživi človeka in ga napravi veselega in zadovoljnega, hehe! Vzemite! Namesto plačila za gostoljuben sprejem.«
Pastir Klemen se je začudil neznančevi radodarnosti in se lepo zahvalil. Grbec se je poslovil in se napotil dalje v hribe.
Že dolgo ni pastir Klemen videl drugega kot mleko in žgance na svoji mizi. Z vidnim tekom se je lotil podarjene gnjati.
»Malo preveč slana je sicer,« je zamomljal skozi polna usta, »drugače pa prav tečna.«
Velik kos gnjati je bil že pospravil vase. Tedaj se ga je lotila silna žeja.
»Pa je le imel prav, grbec! Prav prilegla se bo na vrh tale pijačica, mm!« Nastavil je steklenico na usta in napravil iz nje par globokih požirkov. »Mu, močna pa je, močna,« je zapihal in lovil sapo; »žge kakor peklenski ogenj. Človek bi se skoraj zadušil ... Za spremembo bo čisto dobra. Saj že več let ne pijem drugega kot vodo.«
Napravil je spet globok požirek iz steklenice in zacmakal z jezikom. »Vrag ti vedi, kaj je to! Čimbolj pijem, tembolj sem žejen...«
»Beee . . . beee . . . « so nepotrpežljivo zameketale ovce v staji. Jutranja zarja je ugašala in žareča sončna obla je začela rasti izza daljnili gora.
Pastir Klemen se je zdrznil. »Šembrej, danes bomo pa pozni. Treba se bo požuriti.«
Spravil je ostanek gnjati in žganja na polico in nato spustil ovce iz staje. S kolebajočimi koraki in zamegljenimi očmi je odtaval za njimi.
Visoko nekje med krušljivimi kamnitimi skladi zija globok prepad. Koliko samotnih ur je pastir Klemen presedel na njegovem robu v teku dolgih let pastirovanja! Nad vse zabavno se mu je zdelo takole brez misli gledati v črno globočino, metati kamenje vanjo in prisluškovati zamolklemu odjeku iz dna. Vrtoglavice pastir Klemen ni poznal...
Tudi onega dne je sedel na priljubljeno mesto, a nenavadno utrujen in upehan je bil. V čudnem neredu so se mu motale misli v glavi, pred očmi pa se mu je meglilo čedalje bolj.
»Hu,« je zastokal pastir Klemen in se jel močno kesati, »bolje bi bilo, da tega vražjega grbca in njegove pijače nisem nikoli poznal! Ti spak ti, kako me je zdelalo ...«
Omotična dremavost je legla vanj. Že ni bil več gospodar nad lastno voljo in kretnjami svojega telesa. Vsega ga je bila zasužnjila silna, nepremagljiva želja, da bi se zleknil na tla in zatisnil oči ...
Oj, spati ... spati ... prespati to čudno vrtoglavico in omamo ...!
Nagnil se je s telesom nazaj— in v tem hipu se je dopolnilo: kamen, na katerega se je oprl, se je odluščil in ga potegnil s seboj v prepad.
Krik smrtne groze in bolečine se je še utrgal iz dna, odjeknil zamolklo od strmih pečin potem je utihnilo vse.
Demon Alkohol je odprl ogromno črno knjigo z mrtvaško glavo na platnicah in zapisal vanjo novo žrtev.
Slovenec, 26. julij 1931