Planet SiOL - Darja Ovsenik: ... od invalida do profesionalnega plezalca
Človek motivator in hkrati človek, ki išče. Najprej sebe, svojo vlogo v svetu, in nato poti, kako plezanje približati invalidom. O njegovem življenju nastaja dokumentarni film v slovenski produkciji.
Štiriintridesetletniku ni težko govoriti o sebi in svoji telesni hibi, ne ravno srečni mladosti, ko sta ga oče in mati še kot dojenčka zapustila in je pri štirih letih pristal v družini, kjer besede invalid niso poznali. Pri 16 letih se je srečal s plezanjem, v katerem je pozneje našel vse – hobi, motivacijo, iskanje samega sebe, tekmovanje, sponzorje, potovanje, snemanje filma in način življenja, ki ga obožuje.
Srečala sva se v času, ko se pripravlja na prvo svetovno prvenstvo v parašportnem plezanju in pričakovanju filma Wild One v produkciji slovenske hiše Film IT.
Rodili ste se kot otrok s prirojeno genetsko napako, zaradi katere je vaše telo drugačno. Kakšna je bila vaša mladost?
Rodil sem se na Martiniku staršem, ki jih nisem poznal. Pri štirih letih me je posvojila francoska družina. Moje otroštvo je bilo malce zapleteno – vedel sem, da sem drugačen od drugih, a slaba in hkrati dobra stvar je bila, da moja družina ni nikoli uporabljala besede invalid. Moja prava invalidnost je bila pravzaprav odsotnost moje prave družine, ko sem se kot najstnik začel spraševati, kdo sem in zakaj me ljudje gledajo drugače.
Kakšni so bili odnosi s posvojiteljsko družino?
Ko sem prišel k njim, je bilo tam že šest otrok, prišel pa sem kot zadnji, sedmi. Bil sem že toliko star, da sem vedel, da to ni moja prava družina. In na tak način sem gledal na svojo družino. Trenutno vejo, kaj počnem, a nimamo nikakršnih odnosov. To ni tako slabo, saj sem prek tega ugotovil, da je življenje moje in da ga moram živeti sam.
Ste pa vseeno poskusili najti tudi svoje prave starše.
Poskusil sem jih najti, kar je bila tudi tema filma Wild One, a to zame nikoli ni bila najpomembnejša stvar v življenju. Sanjal sem namreč, da me je na svet prinesel ptič in me pustil samega, in še danes vem, da sem sam. Ni pa mi bilo vseeno, da sem, medtem ko sem potoval po svetu, za en mesec zamudil smrt svojega očeta, ki sem ga končno našel. Moja mama živi v Franciji in sem jo poskusil najti, a danes sem prepričan, da če bi me ona hotela najti, bi to lahko naredila. Zame so stvari jasne: če si ženska, zanosiš in imaš težek porod, veš, kdo je tvoj otrok. Zato je ne nameravam več iskati.
Kako ste se srečali s športnim plezanjem in kako je postalo način vašega življenja?
Pravzaprav je bilo naključje – ko sem bil najstnik, sem bil precej močan in sem veliko kolesaril. Na enem od poletnih taborov sem odkril plezanje in eden od voditeljev mi je povedal, da sem močen in da bi moral začeti razvijati nek šport. Ko sem prišel domov, sem šel v kolesarski klub, kjer pa me je trener pogledal in povedal, da nisem zaželen. Zato sem odšel v plezalsko dvorano. Na začetku zame to še ni bila velika strast, temveč bolj najstniški beg od težav, ki sem jih imel doma. Po treh letih sem se začel udeleževati državnih tekmovanj za ("normalne") plezalce in osvojil dobre rezultate. Nato sem leta 2001 dobil prvega večjega sponzorja in to mi je dalo pogum, da sem začel pripravljati predstavitve paraplezanja za svetovno prvenstvo. Vse, kar sem vedel, je bilo to, da ne želim biti nek uradnik in cele dneve presedeti v pisarni, zato sem moral tvegati. Na srečo se mi je obrestovalo – plezanje je zame postalo dihanje in življenje.
Pa se lahko meriš s profesionalnimi plezalci?
Ne, ne morem. (Poda mi roko in me rahlo stisne.) Samo toliko lahko stisnem, torej sem moral najti popolnoma svojo tehniko z drugačno uporabo mišic. Ampak zame plezanje ni nekaj posebnega – ko me ljudje v zasebnem življenju zagledajo, se jim na obrazu vidi, da me vidijo kot drugačnega in se sprašujejo, kako lahko plezam, ampak zame je to nekaj naravnega, in to prav zato, ker me moji krušni starši niso obravnavali kot invalida. Plezanje je popolnoma spremenilo in hkrati rešilo moje življenje – to je bil prvi svet, kjer sem lahko pokazal svojo invalidnost in nehal biti sramežljiv.
Po toliko letih je vse to izoblikovalo mojo osebno filozofijo, in ko mi danes nekdo na ulici nameni pogled "bolje bi bilo, če te ne bi bilo", si mislim, da tako samo pokažejo lastno šibkost. Jaz pravim: preden sodiš, poglej najprej vase. Rad imam misel Saint-Exupéryja: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Tako je moje življenje gledano z vaše strani zapleteno, z moje pa je zelo preprosto. Je pa to težko povedati najstniku, ki sebe zaradi telesne hibe vidi kot popolno zgubo.
Leta 2009 ste se sami odpravili na tako imenovano Evolution tour. Zakaj?
Želel sem obiskati različne države in predavati o hendikepiranosti in načinu plezanja, ki sem ga odkril, da bi ga čim bolj približal invalidom. Zato sem tudi ustanovil združenje, da si ne bi mislili – to je Philippe, ampak jaz tega ne zmorem. Moja misija je bila, da sem v vsaki državi našel najboljšega profesionalnega plezalca in z njim pripravil predavanje. Govorim predvsem o sebi – rojen sem bil z manj in s tem sem ustvaril plus. Zato poskušam invalidnim in normalnim ljudem povedati, naj le uživajo življenje!
Rad bi ljudem povedal, da je težko živeti sam in se sprejeti takšnega, kot si, še posebej če te ljudje gledajo kot žival. Še težje je to povedati nekemu najstniku, ki išče smisel življenja in se srečuje z ljudmi, ki se ne zavedajo, da se lahko tudi njim v petih sekundah življenje obrne na glavo – poglejte, koliko je vojn ali kaj se je zgodilo na Japonskem. Naš svet je svet mode in lepote, ampak žal poznam veliko bogatih in slavnih ljudi, ki so v sebi prave razvaline. Kar želim povedati, je to, da moram najprej spoštovati sebe in tako lahko pridem do drugih. In tudi – če ne spoštujem tebe, potem tudi sebe ne. To je moja filozofija. V 15 letih sem bil najprej invalid, ki je plezal, nato invalidni plezalec, danes pa sem profesionalni plezalec. To je bila moja terapija. Danes vem, da je telo le kostum.
S slovensko ekipo ustvarjate film Wild One, ki ga po svetu že težko pričakujejo. Kako je prišlo do ideje in kdaj ga lahko pričakujemo?
Upam, da leta 2012. Med mojo turo po Evropi sem srečal Natalijo Gros in oba sva takoj čutila isto energijo, in ko sem si ogledal njen film Chalk & Chocolate, me je zanimalo, kako je Jure Breceljnik naredil ta film. In ko me je prvič videl, je rekel, da bi rad z mano posnel film – ne o plezanju, ampak o hendikepiranosti, posvojitvi, ljubezni … in v tem paketu bo Philippe, ki je lahko najsrečnejši človek, ki ima rad svoje telo in ki to lahko da vsakemu invalidu, da si bo lahko rekel – hočem narediti nekaj takega.
Kaj je parašportno plezanje? Koliko je tekmovalcev?
To je nova disciplina na svetovnem prvenstvu za amputirane, slepe in druge hendikepirane plezalce. Za to sem se trudil 20 let, bil sem pobudnik, čeprav sam ne sodelujem pri pripravi tega prvega tekmovanja v Arcu v Italiji. Komaj čakam, da bom lahko tekmoval, sem v dobri kondiciji in hočem odplezati kar se da dobro. Trenutno je takih plezalcev še malo, saj je nova disciplina, po drugi strani pa je invalide še vedno sram pokazati svoje telo. Po tem svetovnem prvenstvu si želim, da bi vsaj eden v vsaki državi rekel, da si želi tekmovati. Ker sem sanjač, verjamem, da mi bo uspelo.
Darja Ovsenik
Foto: Bor Slana/siol.net