Boris Štupar 30.07.1934 23:31 1688 0

Planinke pod Šmarno goro

Slovenec (1934): Blagoslov prapora slovenskih planink v Šmartnem
Šmartno pod Šmarno goro, 29. julija.

Nadvse prijazen in idiličen kotiček so letos izbrale slovenske planinke stega kraljice Alenčice za svoje vsakoletno taborjenje. V Gameljnah pod Šmarno goro ob Savi se blesti med ponosnimi borovci 15 ličnih belih šotorov — tabor planink, kjer kraljuje sama radost in židana volja. Prijetno so si uredila brhka dekleta, večinoma same dijakinje in visokošolke, življenje v neoskrunjeni prirodi. Ves dan jim poteče v znamenju »dulce et utile«, ki si ju znajo koristno združiti. Kljub temu pa vlada v taboru vzorna disciplina, vsa dekleta se brez pardona pokore visokošolki Miški, ki veli taborenje in zna tudi strogo ukazati, če je treba.

Danes so imele taboreče planinke prisrčno slovesnost. Razvile so svoj novi prapor. Že rano zjutraj je bilo v taboru vse v mrzličnih pripravah, da bi slovesnost lepše uspela. Nato so dekleta v strumnih vrstah, veselo popevajoč, odkorakala v Šmartno pod Šmarno goro pred farno cerkev, kjer jih je nagovorila kumica prapora ga. dr. Novakova. Med drugim je dejala: »Prve ste med žensko mladino, ki razvijate svoj lastni prapor. Bodite zgled vašim naslednicam in sprejmite ta prapor kot simbol skavtske misli. Vaša obljuba zahteva od vas, da služite Bogu, kralju in domovini. Ohranite si pod vašim praporom v skupnem stremljenju vernost v vaših mladih srcih, domovini pa služite s tem, da ji pomagate vzgajati otroka v dobrega, značajnega človeka, ki ljubi Boga, kralja in narod in se vedno zaveda svojih dolžnosti. Vaša mladost je za nas vse ena sama velika nada. Razvijam prapor in ga predam stegu kraljice Alenčice, z željo, da se pod zaščito tega prapora veselite narave in življenja in posvetite vse svoje duhovne sile dobrobiti človeštva.: Iskrene besede kumice so napravile na planinke globok vtis. Potem so se podale planinke s kumico v cerkev, kjer je šmartinski župnik blagoslovil novi prapor. Nato je bila maša za pokojno planinko Andrejo Senekovičevo, ki je pred nekaj leti umrla v cvetu mladosti. Med mašo so pele na koru planinke same. Po maši je četa zopet strumno odkorakala nazaj v tabor, kjer se je razvilo pravo skavtsko veselje, ki ga ni zmotil niti hud naliv, ki je popoldne presenetil Gorenjsko. Planinke ostanejo v svojem kraljestvu še nekaj dni, nato pa se okrepljene in poživljene, zopet razkrope na svoje domove.

Ponedeljski Slovenec, 30. julij 1934

30.07.1934