Od Triglavske muzejske zbirke do Slovenskega planinskega muzeja. Miro Eržen / Zeleniške špice. Stane Poljak / Ljubezen v postnem času. Dušan Škodič / Matterhorn - triintrideset let po tem. France Stele / Skok na štiritisočaka. Mitja Peternel
Vsebina - Članki
UVODNIK: Ponos. Dušan Škodič
TEMA MESECA
Utrinki s poti. Od Triglavske muzejske zbirke do Slovenskega planinskega muzeja. Miro Eržen
Objekt kot skala. Dr. Boris Leskovec, arhitekt SPM. Vladimir Habjan
Pot na goro. Dr. Sonja Ifko, oblikovalka razstave. Vladimir Habjan
NAVZGOR OB SLAPOVIH
Visoka pesem vode. Skrivnostna grapa Gačnika. Dušan Alič
SLOVENSKI GOZDOVI
Poti brez vrha. V objemu gozdov. Marjan Bradeško
BREZPOTJE
Zeleniške špice. Po grebenu nad Repovim kotom. Stane Poljak
V BLIŽNJI SOSEŠČINI
Samotna Sinjajevina. Najobsežnejše pogorje Črne gore. Vlado Vujisić
GORE NAD MORJEM
Peklenski krog v nebesih na zemlji. Velebitske zgodbe. Bojan Jevševar
Iz kamnite hiške pod Lovćenom. O prijazni črnogorski gostoljubnosti. Milan Vošank
PLANINSKA POTEPANJA
Slikoviti otoki na jugu Italije. Liparski otoki. Peter Soklič
GORA NI HOTELA
Nezavest. Mladost je norost. Vladimir Habjan
BILO JE NEKOČ
Veter s Pohorja. Ljubezen v postnem času. Dušan Škodič
PLANINSKA HUMORESKA
Poslušajte me ne glejte me! Deset zapovedi za novodobno vedenje v hribih. Robi Ocvirk
KARNIJSKE ALPE
Karnijska transverzala. Dva dneva vandranja z levo po Avstriji, z desno po Italiji. Vid Pogačnik
ZMAGA NA MATTERHORNU
Ob 170-letnici rojstva neverjetnega gornika. Edward Whymper (1840-1911). Dušan Škodič
SPOMIN
Matterhorn - triintrideset let po tem. Cenetu Kramarju (1950-1977). France Stele
LEDENIŠKI SVET
Skok na štiritisočaka. Castor. Mitja Peternel
TUJE GORE
Fuya Fuya. Ekvadorski vulkan. Franci Horvat
INTERVJU
"Moj pogled na gore je precej romantičen" O alpinizmu in še čem z Jankom Humarjem. Žarko Rovšček
ŽIVALI V GORAH
Kralji gorskega sveta. Gams in kozorog v slovenskih Alpah. Miha Krofel
Ponos
Za nami je povprečno najbolj vroč mesec leta, pred vami pa vroča avgustovska številka, tradicionalno namenjena lahkotnejšemu branju, da bi jo lahko vzeli v roke tudi med počitkom v planinski koči ali zgolj v borovi senci ob morju. Po zadnjih obiskih gora ugotavljam, da je bilo pravzaprav zelo dobro, ker se je julija odvijalo svetovno prvenstvo v nogometu. V dolinah je namreč zadržalo del ljudi vsaj toliko časa, da se je topel veter v grapah visokogorja prelizal do skal in v glavnem že razkoščičil najbolj oblegane planinske poti. Po mojem mnenju sicer planinci nismo ravno zgledni častilci okroglega usnja, a na dan slovenske tekme sem se proti izhodišču odpravil že ob štirih zjutraj, saj sem hotel biti pravočasno doma. Kot ljubitelja gora me je fasciniralo, ker je reprezentanca igrala tekmo na nadmorski višini Kokrskega sedla ali, če nisem ravno kirurško natančen, na višini prizorišča tradicionalnega (malo)nogometnega turnirja na Korošici. Kajti to sploh ni lahko. Spomnim se, kako smo na vodniškem tečaju na Zelenici neko popoldne inštruktorji brcali žogo proti tečajnikom in na nobeni turi nam jeziki niso viseli tako blizu tal. Kajpak, tudi mi smo junaško izgubili, a na naše srčne fante sem bil upravičeno ponosen, saj so bili predstavniki najmanjše države na prvenstvu.
Istega večera, ne v gorah, temveč na malem ljubljanskem Parnasu, Rožniku, je potekala popolnoma nešportna prireditev. Razglasili so dobitnika nagrade kresnik, ki jo podeljujejo za najboljši slovenski roman. Med nominiranci se je v družbi priznano ošiljenih peres znašel pisateljski benjamin, marsikomu verjetno najmanj perspektivna figura na stavnici. Neplaninskemu občinstvu je Tadej Golob relativno slabo znana oseba. Je alpinist, fotograf, pristopnik na Everest, nekoč urednik alpinističnega Grifa, pa tudi pisec sočnih kolumn revije, za katero se možje pred soprogami delajo, da ne vedo, da obstaja. Je pa Tadej vendarle prava, trikrat destilirana hribovska duša. Kot pisatelj je s svojim prvim romanom Svinjske nogice nežno potacal nekaj zaplankanih pogledov na slovensko moderno literaturo. Njegov literarni junak ima srce borca, nenehoma pripravljenega storiti vse, da bi se skobacal iz blata. A pustimo to, kajti poanto želim dati avtorju. Napisati roman namreč pomeni nekaj ustvariti iz nič. To je delo, ki se začne v glavi, in misel išče pot iz poglavja v poglavje; kakor alpinist, ki se poda v prvenstveno smer, ki je ni občutila človeška dlan. Tu ne gre le za drugačen zbir stokrat prežvečenih kuharskih receptov in njihovo kamufliranje pod novo, bleščečo naslovnico. Sam s plezanjem prvenstvene nimam izkušenj, glede pisanja romana pa, zato lahko rečem, da Tadejevo literarno priznanje, čeprav nima zveze z gorami, vzbuja ponos.
Po zgoraj zapisanem ni težko uganiti, s kakšnim kvasom je bila umesena julijska pogača. Gre seveda za ponos. To je najevidentnejše občutje, ki od nekdaj preplavlja človeka, sploh ob dejanjih, povezanih z gorami. Naj bo posameznik še tako nepomemben, lahko v gorah doživi trenutke velikega osebnega zadoščenja. Ni pomembno, če gre za osvojitev visokega vrha, lep alpinistični vzpon, drzen spust na smučeh ali kulturni oziroma zgodovinski prispevek k naši planinski tradiciji. To je tisto, s čimer se lahko človek vsaj malo približa občutjem zgodovinskih predhodnikov in se notranje poenoti z njimi. Kajti ta so prevevala že pralovca, ki je premagal medveda pri Potočki zijalki na Olševi, doživljali so jih štirje srčni možje na vrhu Triglava, oplazila so hudomušnega Aljaža, ki je za borih pet goldinarjev tujcem pred nosom speljal sveti vrh prednikov, ali pa so priklicala zadovoljstvo na obraz bosonogega pastirja, ki je z nedostopne police rešil ovčico. Po dolgih desetletjih razmišljanja, načrtovanja in premagovanja ovir smo dočakali to, kar nam bo pomagalo ponos ohranjati tudi v prihodnost. Sedmega avgusta 2010 bo v Mojstrani svečana otvoritev slovenskega planinskega muzeja. Zaslužili smo si ga, zato ga spoštujmo in kdaj tudi obiščimo.
Dušan Škodič