Igra vetra v sončnem dnevu.
Prvi dobri mož je poskrbel za jutranjo poslastico in ko žena po nagovarjanju le reče da, sva se odpeljala po hči in skupna vožnja se konča na sončni Pokljuki, kjer ustavimo na edinem še možnem parkirišču na Rudnem polju.
Pri izstopu iz avtomobila nas pozdravi mrzli sunek vetra, ki ne obeta nič dobrega. Vzamemo vsak svoje smuči in stopimo do ceste. Žena s tekaškimi smučmi odhiti proti hotelu, midva pa čez cesto, kjer stopiva na turne smuči in greva proti smučišču. Najini žolni na izhodišču ture ne moreva preveriti, ker naprava ne deluje. Gozdna cesta ni plužena in ima zapornico. Je torej ena od mnogih, ki so jih namestili na Pokljuki, da bi omejili vožnje po gozdnih cestah. Žal ni več možnosti parkiranja ob cesti od Mrzlega studenca do Rudnega polja pri odcepu za planino Zajavornik, kar bo otežilo pristope turnim smučarjem in tekačem. Po snegu stopava med visokimi smrekami in v nekaj minutah sva na smučišču, ki ne obratuje. Na najino srečo pa je na obeh straneh smučišča ratrak poteptal sneg in z lahkoto premagujeva strmino prve vlečnice, naprej pa greva po že narejeni smučarski gazi, ko naju prehiti turni smučar.
Sprva hodiva strmo navzgor, nato pa z manj napora v vijugah levo in desno do vrha smučišča. Stopiva v grapo in se po njej povzpneva na ravnico Zlatih vod, od koder že vidiva Viševnik. Narediva še nekaj korakov in stopiva na pobočje Plesišča. Lepa gaz naju popelje skozi gozd na naslednjo ravnico, od koder so vidni vrhovi južnobohinjskih gora. Veter se krepi in na trenutke naju hoče premakniti z mesta. Namesto proti Viševniku obrneva levo in vstopiva na vršnje pobočje Plesišča. Greva mimo turnega smučarja, ki ima odmor v zimskem zavetrju, globoki jami. Stopava po zavetrnem južnem pobočju pod grebenom do vrha, kjer naju pozdravi sunkoviti veter, ki hladi kljub toplim oblačilom. Pogled na Viševnik odkrije turnega smučarja, ki naju je na smučišču prehitel, na njegovem vetrovnem grebenu, drugih ni. Na 1790 m visokem vrhu ne ostaneva dolgo. Privoščiva si vroč čaj, narediva nekaj fotografij, pospraviva kože s smuči, zategneva smučarske čevlje in se posloviva s sicer razglednega vrha.
Debelina snega omogoča odlične zavoje v pršiču. Sprva smučava proti vzhodu, se sučeva med drevjem in nižje odvijeva na zahod in nato navzdol na prelom pobočja nad grapo. Zapeljeva v ozko grapo, narediva nekaj kratkih zavojev, odpeljeva prečno na nasprotno pobočje, ki naju nagradi s snegom, ki omogoči lep prehod ponovno v grapo. Srečava pohodnika z deskama tik pred prehodom na smučišče, ki ima že nekaj smučin in še veliko nedotaknjenega globokega snega, po katerem se spustiva na smučeh, ki zarezujejo nove smučine na beli odeji. Prismučava do poteptanega snega in po njem do konca smučišča, od koder je potrebno uporabiti moč rok in z odrivi s palicami nadaljujeva po zasneženi cesti dokler ni naklona dovolj za končni smuk do parkirišča.
Hči gre na smučeh na biatlonski stadion, jaz pa najprej do avtomobila, kjer pospravim smučarsko opremo in se nato pridružim hčeri in ženi na poligonu. Žena je najino odsotnost dobro izkoristila tako v hotelu kot na tekaški progi. Veseli smo, da smo zopet skupaj v sončnem dnevu in tudi veter ni preveč moteč, saj vemo, da se bomo kasneje vrnili v sivino mesta.