Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po skalovju Balkana

Miha Peternel: Marca 2022 sva se z Matejo odločila, da odrineva na potovanje

Po skalovju Balkana

... po plezališčih držav, ki so nekoč sestavljale Jugoslavijo. Najprej sva razmišljala, da bi šla za en teden, pa sva hitro ugotovila, da je bolje, če si vzameva dva. Na koncu se je izkazalo, da bi zlahka preživela na poti še kakšen teden.

Prvi dan sva okrog sedmih, osmih zvečer v temi prispela v Blagaj pri Mostarju in poiskala Eko centar. Čeprav so po mailu zatrdili, da delajo, ni bilo tam nikogar. Bila pa je tekoča voda, očiščen vece in trije veliki prijazni psi. Prespala sva v kombiju. Prebudilo naju je sonce, ki je obsijalo skale nad nama. Blagaj ima trenutno približno deset sektorjev in nekaj čez sto smeri, eno ferato in nekaj večraztežajnih smeri. Prvi dan sva plezala v najbližjem sektorju Pejotl. Smeri so na soncu, dolge do 20 metrov, lepe, in praviloma zelo ostro ocenjene. Kasneje so nama lokalci povedali, da se v BIH ocenjuje po načelu »če boš splezal 6a v Bosni, boš zanesljivo splezal to težavnost tudi kjerkoli drugje«. Poleg naju je plezala še ena naveza, v sosednjih sektorjih pa še dve ali tri. Izkazalo se je, da je takšen naval zaradi nedelje.

Popoldne sva se preselila v Avtokamp Blagaj, ki je bil edini dejansko odprt v Blagaju. Šef kampa je rekel, da sva dobrodošla, da pa je ravnokar na zeleno pobarval vrata na tuših in straniščih in naj bova malo previdna. Potem nama je prinesel pijačo za dobrodošlico.
Čez dve uri sva dobila še eno rundo. Ko se je stemnilo, je prinesel poln krožnik čevapčičev.
V tem tempu je šlo naslednjih nekaj dni, enkrat je bila musaka, drugič palačinke, tretjič bananina rolada.
Ko sva na koncu skušala plačati za vse dobrote, se je temu močno upiral, in trdil, da vse pogostitve šteje za dobrodošlico.

Drugi dan sva šla v sektor Rebro, do katerega je slabe pol ure dostopa.
Scena je fascinantna. Iz planote se dviga sto metrov dolga in 20 metrov visoka luska, v kateri so z obeh strani navrtane smeri, tako da lahko plezaš na soncu ali v senci. Pod steno je še simpatičen bivak. Prava lepotica je smer Banja Luka po zajedah in počeh sredi gladkih plošč. Priporočava tudi Blagajski sup, čeprav se od spodaj zdi, da je smer krušljiva, pa se potem izkaže, da ni.
V sektorju sva bila cel dan sama. Nazaj grede sva šla pogledat še trdnjavo Stjepan grad, ki kraljuje nad Blagajem.

Tretji dan sva plezala v Dugi peći, kjer so smeri dolge dva do tri raztežaje. Ker nisva vedela, da obstaja peš sestop, sva na sidriščih pustila nekaj opreme za abzajle. V sektorju sva bila sama, nazaj grede sva srečala lokalno navezo. Popoldne sva šla pogledat Tekijo Blagaj, ki je zgrajena pod steno, izpod katere izvira reka Buna. To je samostan oziroma šola za derviše, ki je pod zaščito UNESCO-a.
Ko sva se naužila kulture, sva zavila v sosednjo restavracijo, kjer imajo izvrstne postrvi.

Šla sva tudi po ferati Vulin potok, ki vodi mimo posameznih plezalnih sektorjev, ki so v senci, tako da so primerni za plezanje tudi poleti. Na njej nisva srečala nikogar, razen črede koz, ki so občasno prožile kamenje na območje ferate in plezalnih sektorjev.

En dan sva porabila za obisk plezališča Drežnica, ki je približno 40 kilometrov po dolini Neretve navzgor in ga lokalci obiskujejo v toplejšem delu leta. V vodničku piše, da je bilo to dolgo časa najboljše plezališče v Bosni in Hercegovini, vendar pa je sedaj Blagaj zagotovo boljša izbira. V Drežnici sva bila sama.

Po nekaj dneh Hercegovine sva se odpeljala naprej proti jugu. Preko Republike Srbske in Trebinja sva prišla do pogorja Orjen na meji med Črno goro in BIH. Popoldne sva porabila za iskanje Mrčevih gred, ki so na fantastični lokaciji tisoč metrov nad Boko Kotorsko. Na plezanje.net sta bili omenjeni dve možnosti dostopa. Odločila sva se za zgornjo, ki vodi z asfaltne ceste Hercegnovi – Ublo. Cesta je ozka in izpostavljena, po njej ves čas vozijo smetarski kamioni, saj je nekaj kilometrov naprej sredi pogorja Orjen komunalno smetišče. Skalna pregrada Mrčevih gred je zelo dolga, vendar plezalno še skoraj neobdelana. Kar nekaj časa sva porabila, da sva našla sektor Zvrdna, v katerem so klasične smeri, opisane na plezanje.net. Poleg klasičnih smeri sva opazila še več navrtanih linij, ki so zgledale lepo plezljive. Naslednji dan sva tako preplezala dve navrtani stometrski smeri, težki 5b in 5c.V prvi sva bila sama. Ko sva plezala drugo, so se pod steno pojavili štirje lokalni plezalci.
Ko so naju opazili, so se takoj pozanimali, od kod sva.

Po plezanju sva se spustila v Hercegnovi in spoznala pozidano obalo Boke Kotorske. Mateji je prijateljica povedala, da je edini nedotaknjen kotiček polotok Luštica. Na spletu sva res našla opise planinskih poti po njem. Ko sva prišla na izhodišče, naju je pričakal ogromen splaniran teren in hrup pnevmatskih kladiv. Izkazalo se je, da gradijo igrišče za golf z 19 luknjami, travo pa bodo zalivali z vodo iz umetnega jezera. Ko sem omenil poletno sušo, so rekli, da ne bo težav, ker bodo naredili dve umetni jezeri. Vseeno nama je uspelo najti planinsko pot. Da ne bi šla nazaj po isti poti, sva se vračala malo po svoje, prišla do morja in ob njem do počitniškega naselja Luštica Bay. V pristanišču so velike (ruske?) jahte, dragi avtomobili, za varnost pa skrbijo postavni mladeniči s črnimi očali v majčkah Luštica Bay Security. Kasneje so nama povedali, da so cene stanovanj v tem naselju zmerne, 3 do 5 tisoč EUR in da imajo v Črni gori vsaj še dva bolj mondena počitniška centra. Na koncu pohoda sva v naselju Radovići naletela še na spomenik Juriju Gagarinu v čast 55 let prvega poleta v vesolje. Na njem v ruščini piše, da je avtor ideje Just Rugel, kipar pa Vadim Kirilov.

Pozidana obala naju ni preveč navdušila, zato sva se odločila, da greva naprej. Na 27crags so sicer opisi za plezališča v okolici Podgorice, vendar sva ocenila, da zna biti tam še premrzlo, zato sva iz Črne gore odšla proti Dubrovniku. Nekaj kilometrov pred njim sva obiskala plezališče Brgat – Žarkovica, ki ponuja kratke, a lepe smeri. Večina smeri je med 5a in 6a. V plezališču sva bila sama.

Zvečer sva se odpeljala na Pelješac do kraja Viganj. Naslednji dan sva šla še nekaj kilometrov naprej do eko - arheološko – rekreativnega parka Nakovano. Ekološko komponento verjetno predstavlja tipična makija, arheološko ostanki naselbine iz bronaste dobe na vrhu vzpetine Grad, rekreativno pa plezališče v skalni pregradi, ki je varovala starodavno pleme. Smeri so v redu, na koncu pa sva šla še pogledat prazgodovinske ostanke. Cel dan nisva srečala nikogar. 

Sledil je premik v Brelo, kjer sva se srečala z Majo in Bojanom, ki sta že nekaj dni plezala tam okoli. Naslednji dan smo šli plezati lepo smer Stargate v Ilincu nad Omišem. Ključni raztežaj smo splezali po težji varianti (6b), ker v vodničku piše, da so v originalni varianti (6a) nevarni majavi bloki. Poleg nas sta bili v sosednji smeri še dve navezi. Na sestopu smo šli mimo kipa Mile Gosajlić visoko nad Omišem. Legenda pravi, da je velika turška vojska oblegala Omiš. Mila se je pretihotapila v turški tabor do njihovega vrhovnega poveljnika in ga zapeljala s svojo lepoto. Ko je zadovoljen zaspal, se je splazila iz šotora in razstrelila turško skladišče smodnika in v eksploziji tudi sama izgubila življenje. Kot je napisala moja prijateljica na Facebook-u: »Imela je dinamit med nogami in v rokah«.

Za konec počitnic sva šla še v slikovite Tulove grede, ki se dvigajo nad tunelom Sv. Rok. V teh stenah se je plezalo že pred vojno, potem pa je ravno tu potekala frontna črta med Hrvati in Srbi. Na to žalostno zgodovino opominjajo številne spominske plošče za padle mladeniče in table, da je področje razminirano v okviru projekta »Fearless Velebit«. No, v resnici ni dobro biti povsem brezskrben, glej povezavi spodaj. Midva nisva naletela na mine ali ostanke vojaške opreme. Opisi za stare smeri so v starem Golnarjevem vodničku, nekaj informacij o modernejših smereh, ki včasih vsaj delno potekajo tudi v območjih stari smeri, pa se najde na Facebooku > 

Pokrajinsko so Tulove grede fantastične, pravi čudež narave. Zaradi izjemno slikovite pokrajine so na njih (in v Paklenici) snemali filme po romanih Karla Maya o Winnetouju. Slovaški oboževalci slavnega poglavarja Apačev so na Tulovih gredah namestili kolaž fotografij s snemanja. Plezanje v Tulovih gredah je specifično, saj je skala zelo gladka in žlebičasta. Pomemben element plezalne tehnike je boleče gvozdenje nog v bolj ali manj globokih žlebičih. V dveh dneh sva splezala dve navrtani smeri, November Rain (6a, 3R) in Winnetou (6a+, A0, 11 R). Prvi dan sva bila edina plezalca, videla sva nekaj planincev. Drugi dan je prišla plezat še ekipa Korošcev ( gl. akRavne.si/tulove-grede/), vendar je področje tako veliko, da sva jih videla šele na sestopu.

Miha Peternel

AAO, 18.04.2022 19.28
Po skalovju Balkana

Image

Značke:
GL4 APD YU

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.