April 1999: Plezalna pot je torej tista, kjer ne hodimo, pač pa plezamo. Po kategorizaciji zahtevnosti poti Planinske zveze Slovenije so to zelo zahtevne poti. Teh je v naši državi 46.
REKREACIJA
Plezanje po zavarovanih plezalnih poteh
V nenehnem odkrivanju lepot gorske narave se obiskovalci gora ne zadovoljujemo vedno le z običajnimi, enostavnimi in bližnjimi cilji, pač pa si iščemo novih, težjih in bolj oddaljenih izzivov. Ena najbolj priljubljenih zvrsti zahtevnega gorništva zadnjih let postaja tudi v Sloveniji
Za kaj pravzaprav gre? Z zavarovanimi plezalnimi (ali »železnimi«) potmi mislimo na tiste poti, ki so zavarovane z varovalnimi pripomočki, kot so: klini, jeklenice, lestve in skobe (železne palice, ki so v steno zavrtane v obliki črke U). Vzpenjanje po teh poteh lahko označimo kot tehnično plezanje, saj nam pri napredovanju prek zahtevnih odsekov pomagajo varovala, poleg teh pa naletimo tudi na umetno izklesane stope (to so oporna mesta, kamor stopimo z nogo). Vendar vsaka pot, kjer so varovala, še ni plezalna. Ta se začne v zahtevnejšem, strmem in prepadnem svetu, torej v steni. Plezalna pot je torej tista, kjer ne hodimo, pač pa plezamo. Po kategorizaciji zahtevnosti poti Planinske zveze Slovenije so to zelo zahtevne poti. Teh je v naši državi 46. Napredovanje po teh poteh zahteva znanje osnov plezanja in moč v rokah. Velika izpostavljenost je naša stalna spremljevalka. Posamezni odseki poti so navpični in ponekod celo rahlo previsni, tako da pri vzpenjanju dobimo občutek resničnega plezalskega doživetja.
Kakšno opremo potrebujemo za plezalne poti? Na prvem mestu opremo za samovarovanje. To je čelada, plezalni pas, zavorna ploščica in pomožna vrvica z dvema vponkama. Čelada nas varuje pred udarci in padajočim kamenjem. Plezalni pas mora biti kompleten, tj. s sedežnim in prsnim delom (zaradi boljšega prenašanja naše teže na vrv). Že izdelan ti. samovarovalni komplet lahko kupimo v specializiranih trgovinah z gorniško in alpinistično opremo, lahko pa si ga zvežemo sami. Čemu služi? V primeru padca pomožno vrv, s katero smo vpeti na jeklenici, »potegne« skozi luknjice zaviralne ploščice, s čimer se zmanjša sunkovitost padca (brez zaviralne ploščice bi se sicer pretrgala). Ob nakupu kompleta preverimo skladnost z UIAA standardi, zahtevajmo navodila proizvajalca in jih pri uporabi upoštevajmo. Če bomo vozljali sami, moramo prav tako upoštevati navodila proizvajalca zavorne ploščice (ker je več različnih vrst). Proizvajalci ponujajo dva različna načina uporabe zaviralne ploščice, ki se razlikujeta po navezavi in uporabi. V prvem primeru smo na jeklenici pripeti le z eno vrvico, drugače samovarovanje ne deluje, v drugem pa to ni potrebno. Če bomo vozljali sami, je bolje poiskati pomoč poznavalca. Pri napredovanju moramo paziti, da nas vrvice ne ovirajo pri plezanju. Od vponk so najbolj uporabne tiste z bajonetnim zaklepom, da jih ni potrebno nenehno privijati in odvijati. Za zaščito prstov pred poškodbami uporabljamo tanke usnjene rokavice. Poleg omenjene opreme potrebujemo še cepin in dereze, saj so mnoge plezalne poti speljane po severnih straneh gora, kjer ni nič nenavadnega, da še poleti naletimo na snežne in ledne odstavke poti. Vsa ostala oprema je običajna visokogorska.
Leta 1996 je založba Sidarta izdala prvi vodnik po plezalnih poteh v Sloveniji (50 zavarovanih plezalnih poti, Andrej Mašera). V vodniku bomo našli mnoge napotke in ideje, kam se lahko podamo. Opisane poti segajo od vzhodnega dela Kamniških in Savinjskih Alp pa vse do Zahodnih Julijcev. Med najzahtevnejše plezalne poti pri nas sodijo: Furlanova pot na Gradiško Turo, pot po zahodnem grebenu na Mrzlo goro, pot Lojzeta Rekarja na Vrbanovi špici, pot čez Plemenice na Triglav, Hanzova pot na Prisank in pot na Bavški Grinatvec s sedla Kanja. Še zahtevnejši sta plezalni poti na mejnih gorah z Italijo: Pot življenja (Via della Vita) na Vevnico in Italijanska pot (Via Italiana) na Mangart. Ker se je plezanje po plezalnih poteh rodilo v domovini skalnega plezanja – Dolomitih, moramo omeniti še plezanje po via ferratah (kakor Italijani imenujejo plezalne poti). Težavnost plezanja tam je bistveno zahtevnejša kot v naših Alpah. Posamezni odseki poti so tudi nezavarovani in terjajo znanje plezanja tudi do III. stopnje, kar ob izredni izpostavljenosti ni mačji kašelj. Kogar pa bo to vseeno pritegnilo, se bo moral telesno in psihično dobro pripraviti. V dobro pripravo pa sodi tudi zbiranje informacij. Nekaj o plezanju v Brenti, Civetti in Tofani lahko preberemo v Planinskem vestniku in Grifu ali v plezalnih vodnikih, ki pa so v tujih jezikih (npr. Via ferrata, Scrambles In The Dolomites, Cicerone Press).
Vladimir Habjan