Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ponosen na uspehe

Delo (1984) - Jože Dekleva: ... našega alpinizma, ki jih je potrjeval tudi ves svet
Aleš Kunaver je bil alpinist, znan po vsem svetu,

... hkrati pa tudi znan alpinistični publicist na straneh tujih strokovnih revij - Objektiven pri ocenjevanju uspehov

Z iskrivo mislijo, veliko kulturo, brez kanca podcenjevanja sogovornika je Aleš Kunaver bogatil in pestril pogovore ne samo z alpinističnimi prijatelji, ki si jih je na dolgi poti po gorah vsega sveta nabral celo rajdo, temveč je vnašal svoj značilni slog tudi v pogovore z novinarji. Nikoli ni odklonil ocene, izjave, komentarja, tudi tedaj ne, ko se je ves upadel zaradi prestanih naporov vračal z dolgotrajnih odprav. Rade volje je odgovarjal na vprašanja, še predno se je pozdravil z domačimi, s prijatelji, ki so nestrpno čakali na njegovo vrnitev.

V ČOPOVEM STEBRU - Aleš Kunaver

Kljub temu da je bil vsestranski, da ga je zanimalo tisočero reči, je bila njegova resnična ljubezen alpinizem. Kako je bil ponosen na uspehe našega alpinizma, a hkrati tudi objektiven, kadar je opozarjal na napake. Zanj je bil uspeh le, če ga je potrdil tudi alpinistični svet, s katerim je imel kot izvrsten poznavalec tujih jezikov zmeraj žive stike.
Ob neki priložnosti je med pogovorom v našem uredništvu tako poudaril:
»Za nas so najbolj zanimivi odgovorni poznavalci, denimo, uredniki strokovnih alpinističnih revij. To so ljudje, ki nas radovedno sprašujejo, kakor da gre za veliko skrivnost, kaj je s tem majhnim slovenskim narodom, da se je v kratkem času v nekaterih športih tako uveljavil. Ne samo v alpinizmu, tudi v drugih športih so izredni potenciali, na dan pa so prišli z razmeroma majhnim vlaganjem.«
Besede Aleša Kunaverja so bile zmeraj tehtne. Tudi tiste, ki jih je moral izreči na hitro, še bolj pa seve tiste, ki jih je pretehtal in napisal v številnih predavanjih in sestavkih, ki so izhajali bodisi v Planinskem vestniku ali pa v knjigah.

Nasmeh ob spominu na žolčne razprave
Kunaverjev uvod v knjigi Na vrh sveta je prava monografija naših alpinističnih odprav v Himalajo, ki se jih je zvečina tudi sam udeležil.
O svoji prvi odpravi leta 1960 na Trisul je med drugim zapisal:
»Seveda je bil odhod prve jugoslovanske himalajske odprave tudi zaključek dveletnih ogromnih pripravljalnih naporov, ki so pogoltnili predvsem gore časa. Planinska zveza Slovenije je morala prvič prebiti led in najti sredstva za takšno podjetje, kar v letih 1958 in 1959 ni bila lahka naloga. Vendar se je tedaj težišče javnega zanimanja po letih obnove že nagibalo tudi k ciljem zunaj ožjega obzorja in so zato priprave tekle ob tako živem zanimanju in sodelovanju kot kasneje redko ali nikoli. Bile so ljubiteljsko zagnane. Včasih celo preveč. Začetniška negotovost je poniknila v najobčutlivejšo temo - v izbiro moštva.
Danes se lahko nasmejemo ob spominu na žolčne razprave v Planinski zvezi, ko je tekla beseda o liku člana odprave. Prebavljena himalajska literatura je rodila najrazličnejše podobe - od klenega gorenjskega drvarja ali trentarskega lovca, ki naj ima kolikor mogoče malo skupnega z ekstremnim alpinizmom, pa do mladeniča z zalogo težkih vzponov v domačih gorah in morda še v Alpah; ostale so neznanke: velike višine, mraz, veter, osamljenost v daljnih gorah in še in še ...
Imeli smo pri nas tedaj vseh vrst ljudi, po odgovore na druga vprašanja pa je vodila pot od Tume, himalajskih poročil različnih izvorov, knjig o Everestu in Anapurni pa do vseh mogočih statutov. Končno je k sestavi moštva prispeval malo še Macchiavelli. Kratko je potegnila gotovo »generacija, ki je ostala doma« in najmlajši ekstremisti ...«

Zamisli so se zdele neuresničljive
Prva himalajska odprava je bila prav gotovo močno doživetje, ki je Alešu Kunaverju začrtalo pot za nadalnje vzpone in smeri.
»Bili smo - vsaj z Alešem Kunaverjem sva bila - je zapisal udeleženec odprave Ante Mahkota, začetek rodov slovenskih plezalcev, ki niso več povsem verjeli, da pod dotikom plezalčevih rok Triglav se spomni, da je bog in divjemu kozlu pozlati se rog. Zraven pa smo vsi skupaj, kar nas je bilo povzdignjenih, da gremo prvikrat v domovino snega, verjeli, da bežimo od tod, iz naših zmot in zmed, v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd ...«

• Na žalnem zboru v spomin tragično preminulih ljubiteljev gora, alpinista Aleša Kunaverja, pilota in člana GRS Gorazda Šturma, alpinista Tonija Hiebelerja in njegove žene Erike so se zbrali v Domu tiska številni alpinisti in planinci. Like umrlih je orisal predsednik PZS inž. Tomaž Banovec, o svojem učitelju in prijatelju na odpravah pa je toplo spregovoril alpinist Viki Grošelj.

Aleš Kunaver je bil zmeraj človek ideje, ki so se zdele neuresničljive, a so se mu zmeraj posrečile. Z Antejem Mahkoto sta bila kar majčkeno razočarana, da so jim, čeprav za himalajski krst, dodelili »samo« Trisul. Tako piše Mahkota: »Z Alešem sva v Gvaldamu še vedno mislila, da so nas s Trisulom ogoljufali za goro, ki bi bila vredna naših naporov, moči in sposobnosti. Prepričana sva bila, da bi lahko splezali na kakšen bolj zahteven vrh. Še sreča, sva si prigovarjala, da nam na sedemtisočak Trisul niso dovolili z lahke, severne strani, ampak so nas zaradi obmejnih sporov prisilili, da splezamo tja gor s kakšne druge strani, kjer ni še nihče hodil ...«
A je bil Trisul kar trd oreh, kakor so bili tudi naslednji vrhovi. Za odpravo Makalu 1972 je Aleš Kunaver objektivno zapisal:
»Makalu 1972 je formalen neuspeh, vendar je skup velikega dela v težavnih razmerah, kronan z vrnitvijo v katastrofalnem vremenu predvsem za bose nosače. Kot doživetje je verjetno naša najtrša odprava ...«

Izkušnja prvega Makaluja
Za odpravo čez tri leta na taisti Makalu pa je Aleš Kunaver že lahko zapisal:
»Bistvena zasluga za množičen uspeh v letu 1975 so do kraja izkoriščene izkušnje in dosežki iz leta 1972 in popravljena pravila igre …
Dokončno delo v Makaluju se je ujelo z uspešno preplezano južno steno Everesta, dve veliki steni Himalaje sta položili orožje. Nič zato, čeprav vsak ljubitelj naskrivaj obžaluje vsako novo odkrito neznanko. Rešen problem ni več problem! Vendar v našem primeru Makalu zliva svoji dve sliki v podobo trdega dela v brezkompromisni strmini z vsemi niansami, od najsurovejših ur v zasneženih luknjah in šotorih ob tuljenju vetra do kratkih mehkih trenutkov večera, ko tema sončnih dolin briše zemljo pogledu in ostanki svetlobe ostajajo le za naš svet, ga za kratke trenutke puščajo le nam v družbo, dokler ostri ledeni dih kot z zaveso ne zagrne vsega. Ob tej dvojni sliki mi je o akterjih soplezalcih ušla beseda, da bi najraje ne šel nikamor več, ker boljše ekipe ne more biti. Že ne bo držalo, ker na srečo ni nič dokončnega ...«

Odstop in zmaga čez tri leta
Obakrat je bil pod vodstvom Aleša Kunaverja na Makaluju tudi Danilo Cedilnik. Spreten pisec se spominja prvega Makaluja:
»Obupna noč brez spanja. Da ne bi bilo noči! Več kot tri tedne sem že na hribu. Preveč. Drgnil sem prste in bil sem popolnoma osamljen. Aleš me je zaskrbljeno opazoval. Nisem hotel sestopiti. Namazala sva se finalgonom. Imel sem občutek, da sem breztežen, vendar roke in noge so bile ogromne in težke, da sem jih komaj premikal. Nosil sem dve jeklenki in nekaj hrane. Steza se je vzpenjala strmo kot še ne do zdaj; polna je bila prepadnih prečk, kjer so dereze mlahavo spodrsavale po ledu. Vsak korak te steze je bil velik uspeh.
Bolj ko je naraščal veter, hitreje se je vse dogajalo in manj poezije je bilo v plezanju na himalajski vrh.
V osmih urah je Aleš dosegel tabor V, odložil tovor in se vrnil do mene, dva raztežaja niže. Moj tovor sva pripela v klin in se spustila nazaj.
Matic in Janko bi morala ta dan s kisikom splezati do grebena in tako bi bila preplezana južna stena. Do takrat prav gotovo najtežja v Himalajah. Pa sta zamujala z napenjanjem vrvi v kaminu nad petico. Hotela sta postaviti še tabor VI, hotela sta tudi na vrh, zato pa je bilo že premalo časa in za njima je ostajala v steni nevarna praznina. Presegla sta višino 8000 m. Le dan lepega vremena do vrha ...
… Bili smo v stiski. Pemba je dejal, da v sili ljudje lahko jedo tudi svete kure; vendar smo spoznali, da človeku le ni vse dovoljeno in dosegljivo.
Veter na gori je trgal naše vrvi.«
... In še zmage: »Aleš se je pravkar oglasil po voki tokiju. Klical je vse tabore na gori, vedno od najvišjega navzdol. Tulil je sprva nerazumljive besede, ob katerih sva z Romijem skočila kvišku. Onadva že sestopata z vrha! Vse je v redu! Marjon je bil brez kisika! Potrdite sprejem! Den, ali si me razumel! Hura! Hura! Tukaj plešemo po bazi! Hura, trojka, javite se ... Aleš mi je pozneje dejal, da bi bilo nenormalno, če bi prvič prišli na goro, v tistih razmerah. Vendar nam je bil vrh takrat zelo blizu. Dejal je še, da je napisal celo poglavje napak, ki jih je napravil kot vodja ...«

Dobrodošel na straneh tujih revij
Velikemu uspehu jugoslovanske odprave leta 1979 na Everestu Aleš Kunaver ni prisostvoval, vendar je nenehno sledil delu alpinistov na najvišji gori sveta:
»Odprava je prebila led tudi na drugih nealpinističnih področjih. Tako je prvič doslej bilo delo odprave z radiom naravnost povezano z javnostjo. Prav gotovo dodatno breme za člane odprave in vodjo, pa vendar izjemen napredek v stikih s publiko, ki je bila doslej vselej odrezana od alpinističnih odprav. Tokrat smo z odpravo živeli, kot da bi gledali tedne trajajoč prenos tekmova-nja, se veselili uspešnih potez in z zaupanjem pričakovali uspeh, ki ni izostal.«
Izčrpno poročanje je zares imelo velik odmev, a ne samo doma, temveč tudi na tujem, za kar je poskrbel prav Aleš Kunaver, ki je v tujih revijah napisal marsikatero tehtno besedo o uspehu svojih alpinističnih tovarišev. Nasploh je bil Aleš Kunaver zmeraj dobrodošel gost na straneh najvidnejših svetovnih alpinističnih revij in tudi po tej plati nadvse uspešen glasnik našega alpinizma.

Pripravil: Jože Dekleva

  06.11.1984

Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.


 
Aleš Kunaver
* 23. junij 1935   † 2. november 1984

PV/G-L - Aleš Kunaver: Pisma izpod Lotseja (1981)

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.