Delo, 10.09.03 - Lado Stružnik: Poštarski dom na Vršiču
Delo, sreda, 10. septembra 2003
Slovenija
Postojanka je ponos poštarjev
Poštarski dom na Vršiču so zgradili pred 50 leti s prostovoljnim delom in brez strojev – Zdaj je ena najbolj priljubljenih planinskih postojank v sredogorju
Vršič – Poštarski dom, ki leži najviše med tremi planinskimi postojankami na Vršiču (1688 metrov), letos praznuje svojo 50-letnico. Sosednji dve, Tičarjev dom in Erjavčeva koča, sta sicer še starejši, a postojanka slovenskih poštarjev zato ni nič manj priljubljena, pa ne le med njimi, marveč tudi pri drugih planincih.
Predhodnica današnjega doma je sicer še starejša. To je bila skromna planinska postojanka, ki so jo jeseniški poštarji planinci uredili iz propadajoče nekdanje jugoslovanske obmejne stražnice (na Vršiču je bila pred drugo svetovno vojno državna meja z Italijo). Odprli so jo poleti leta 1952 in še isto leto zgradili električni vod do Tičarjevega doma in telefonsko povezavo do Erjavčeve koče. Vse to so planinci poštarji zgradili z udarniškim delom in s preprostim orodjem, v glavnem z lopatami, krampi in zidarskim orodjem.
Ta delovni uspeh jeseniških kolegov je spodbudil vodstvo takratne direkcije PTT Ljubljana in republiškega sindikata ptt delavcev, da so se odločili, da namesto skromne koče na Vrišču zgradijo večjo postojanko. Dela so se lotili spomladi leta 1953, ko so dijaki takratne industrijske šole PTT najprej usposobili dovozno pot od Tičarjevega doma, ki stoji tik nad prelazom. Po njej so potem, kot piše v arhivih, z ročnim vozičkom, na ramenih in v nahrbtnikih ali s podajanjem iz rok v roke prepeljali in prenesli 134.000 kilogramov materiala za novo kočo.
Kočo so gradili zidarji, mizarji, instalaterji, ključavničarji in delavci drugih poklicev, večinoma iz ljubljanskih kolektivov PTT, največ iz PTT servisa. Pri tem so po natančni evidenci opravili 31.448 delovnih ur, seveda prostovoljno. Pred 30 leti, ko so bili spomini na to delo še bolj živi, je Ivan Zabel, prvi predsednik Planinskega društva PTT Ljubljana, ustanovljenega pred 50 leti, ki je bil tudi sam udeleženec te delovne akcije, v zborniku zapisal: »Požrtvovalni prostovoljci so se zadovoljili z nekaj kosi kruha in salame, včasih pa so dobili še kaj toplega. Kaj več ni nihče zahteval.
Dobra volja in veselo razpoloženje ter trdo delo od ranega jutra do poznega popoldneva so bili edino plačilo v tistih časih.« Pri tem je pomembno še to, da prostovoljcev ni manjkalo in da so delali največ ob sobotah popoldne in ob nedeljah. Novo Poštarsko kočo so slovesno odprli že isto leto avgusta.
Sčasoma se je pokazalo, da bi bilo dobro pri koči kaj izboljšati ali povečati, zato so se poštarji planinci še večkrat lotili dela na Vršiču. Leta 1974 so začeli graditi prizidek, povečani in prenovljeni objekt pa so slovesno odprli šele leta 1978. Tedaj so kočo preimenovali v dom. Pet let pozneje so zgradili še nov pomožni objekt. Pozneje so izboljšali še preskrbo z elektriko in vodo in dom opremili z novimi gospodinjskimi stroji. Z vsem tem in drugimi posodobitvami se je precej izboljšalo udobje v domu, ki ni ostalo brez odmeva. Kot je v jubilejni publikaciji ob 50-letnici doma zapisal Jože Dobnik, so v akciji Planinske zveze Slovenije in Dela »Iščemo najprijetnejše planinsko domovanje« v letih od 1990 do 1996 kar šestkrat prejeli priznanje za prvo, enkrat pa za tretje mesto, na kar so še posebej ponosni.
Lado Stružnik