Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Potegnil me je

Slovenec (1932) - Janko Mlakar: Potegnil me je in še prav grdo, da ne rečem »podlo«, ta moj tako zvani prijatelj Lojze.

Jaz, bi gotovo to potegavščino lepo zase ohranil, čeprav bi zato dobil bolezen na jetrih, ako bi se Lojze ne hvalil z njo pri vseh, ki me poznajo, in celo pri tistih, ki me cenijo. Čutim se nekako prisiljenega, da jo obelodanim dasi moram pri tem razkrinkati svojega »prijatelja« in njegovo zahrbtnost.
Tistim, ki ga ne poznajo, naj zadostuje, če povem, da ima gospod Lojze Cilenšek, vulgo »Lojze«, tam v Poljčanah mehanično delavnico, ki v nji popravlja razno ropotijo od dežnika do ure. V prostem času oskrbuje tudi tamošnjo župnijo (ubogi farani!) to pa menda že nad 25 let, seveda v veliko — svojo zadovoljnost. Priznati moram, da mi je bil na mojih bil na mojih bolj ali manj slavnih planinskih pohodih zelo zvest tovariš. Sedaj je pa šel med planinske invalide. Zlomil si je namreč nogo (zakaj si ni jezika) na več krajih, kakor na primer pod Kredarico, na domačem pragu itd. Pri zadnjih turah, ki sva jih bila skupaj zagrešila, sem moral redno ponoči v kaki luknji bedeti, medtem ko je sam sladko — smrčal, ker se je jako počasi gugal, da nisva nikdar prišla do poštene strehe. Po zadnji taki »prijetni« noči tam v Prisanku sem se odpovedal njegovemu planinskemu tovariševanju. Od takrat si vedno poišče kako drugo žrtev, ki ga še ne pozna.

Po dolgem odmoru mi sredi junija letošnjega leta piše, da pride v Julijske Alpe jemat slovo od Triglava in »nekaterih drugih vršacev«. Na to pisanje mu pošljem z obratno pošto svet, naj »druge vršace« pusti v miru. Ako pa hoče na vsak način še enkrat na Triglav, ga pa spremim prav rad, če mi obljubi, do prideva vsaj v dveh dneh iz Bohinju na Kredarico. Na to prijazno ponudbo nisem prejel odgovora.
Tu dobim v Bohinj, kjer sem bil na počitnicah, razglednico z Matterhorna in tole vsebino:

Hotel Belvedere na Matterhornu
3. 8. 1932
Dragi Janko!
Gotovo so čudiš! Mons montium je bil od nekdaj moje hrepenenje — in res sem 1. 8. stopical na njegov vrh. Hotel sem to leto vzeti slovo od Triglava in drugih vršacev; a Ti si izrekel prevelike dvome, če bo telo vzdržalo. Šel sem semkaj, da vzamem slovo od alpskih veličastev. Trdo je šlo — res — a hvala Bogu in Refuge Solvay (zavetišče v višini 4000 m), kjer sem prebil trdo noč na povratku z vrha. Biva pod streho!! Kaj češ? Vračam se čez Basel domov, da še malo pogledam v svet, preden zatisnem trudne svoje oči (kako ganljivo!). Mogoča, da se vidiva v Bohinju, da ti kaj povem s te zame res težka ture (hinavec!). Pozdravljam Tebe in sestrico.

Lojze

»Sestrica« je rekla, da ne more verjeti, da je bil na Matterhornu. Toda razglednica, je bila res v Zermattu dana na pošto. Najverjetnejše se mi je še zdelo, da je šel na Hörnll in od tam ogledal svoje »hrepenenje«. Ko sem si še enkrat prebral tisto ganljivo o zatisnjenju trudnih oči, sem se zopet nagibal k temu, da bi mu verjel.

Teden dni pozneje sem šel v družbi gosp. primarija dr. Ješeta in njegove soproge ge. Marice ter profesorja Bogoviča na Mojstrovko in Prisank. Z Vršiča sem Lojzetu poslal razglednico v kateri sem mu prisrčno čestilal k lepo uspeli turi.
»Sprva sem dvomil. Kot Te pa poznam kot moža, v katerem ni prevare ne zvijače, Ti rad verjamem,« (jaz. osel!),

Gospa Marica je pa ostala »neverjetni Tomaž«, zlasti potem, ko sem ji na poti na Prisank pokazal, kje sva z Lojzetom prenočevala.
Ko pridem v Bohinj, me je že čakala druga razglednica iz Švice.

Balsthal. 7. 8. 1932
Tu sem obiskal svojega ljubega znanca in prijatelja g. Jos. Leskovšeka, delovodjo v veliki papirnici. V avgustu, v drugi polovici so vidimo. — Srčen pozdrav!

Lojze
Tudi vas pozdravi Josef Leskovšek.
Balsthal. Schweiz.

To pisanje me je še bolj utrdilo v veri, da je bil res na Matterhornu. Zato sem željno pričakoval, da bi zvedel, koliko dni je lezel nanj. Pa mi bilo treba dolgo časa čakati. Najprej je prišlo pisanje.
»Predragi! Srčna hvala za krasno Prisojn. razglednico. — Po hudapolnem slovesu (lažnivec!) od gorskih veličanstev, ozir. gorskega Veličanstva Monte Cervina (Laško ime za Matterhorn) pridem jemat slovo od našega veličanstva Monte Triglava.«
V tem tonu je šlo naprej. Razvil je cel načrt in mi slednjič obljubil, da me gotovo obišče in se skoplje v »Bohinjski mlaki«.

Nekega vročega popoldneva sem se sončil v družbi dr. Ješetovega naraščaja na obali. Lejca je pravkar zelo »občuteno« odpela tisto milo:

»Lami, lami cauilii.
Ejk je jamo cabilu

»Mila,mila lunica,
Kje je moja ljubica?«

Tu se priguglje nenadoma — Lojz z brisačo in kopalnimi hlačami pod pazduho. Vrglo me jo kvišku, kakor bi bil imel vzmeti pod seboj. »Si bil res na Matterhornu?«
»Seveda sem bil.«
»Sam?«
»Ne! Imel sem istega vodnika, kakor Ti. Spominja se te še prav dobro. Oba, Bienert in župnik te lepo pozdravljata.«
»Sedi semkaj na deske in povej, kako si hodil!«
»Sedaj ne utegnem. Silno mi je vroče in komaj čakam, da pridem v vodo. Zvečer pri kupici vina ti pa opišem vso to znamenito turo.«
Po večerji se je zbralo pri meni precej občinstva, ker so vedel, da bo Lojze tem rajši pripovedoval, čim več bo poslušalcev, sem povabil na »predavanje« vso soseščino. Tudi gospa Marica je bila vmes. Zalivala je ravno svoje ljubljenke cvetlice, ko sem ji prišel povedat, da je bil Lojze res na Matterhornu.
»Ni mogoče! Jaz, kar ne morem verjeti.«
»Dobro. Če še sedaj ne verjamete, pa pridite zvečer k nam, da se prepričate.«
Bil sem skoraj nekoliko nevoljen. Ta njena trdovratnost mi je bila nekaj čisto novega. Ko je namreč še hodila k meni v šolo, jo bila zelo sprejemljiva za moje nauke.

Lojzetu se je pri »kupici vina« hitro razvezal jezik. Vsako laž je sproti poplaknil in tako pripravil pot novi. Pripovedoval je jako zanimivo. Ker je prebral veliko literature o svojem »hrepenenju«, ga nisem mogel spraviti z nobenim vprašanjem v zadrego.
»Veš, čez Ramo,« lagal je brez sramu, »sem pa šel kar po vseh štirih. Tudi tiste železno verige so mi delale precej preglavic.«
»Kaj pa Streha? Je bilo tam še veliko snega?«
»Prav nič letos je povsem kopna. Sploh je vsa gora črna, brez snega. Vodniki so rekli, da ne pomnijo, kdaj bi bil Matterhorn tako lahko pristopen, kakor je v letošnji seziji. Prav kakor bi se bil zame pripravil, ko nisem v snegu več siguren. Hodil sem seveda počasi. Ti si bil menda ob dveh že zopet na Hörnliju, jaz sem pa o tem času komaj na vrh prilezel. Na povratku me je pa noč prehitela že v Solvayevi koči.«
Med drugim nam je tudi, seveda zaupno, povedal, da mu je turo omogočila neka nepričakovana dediščina, in da je dinarje vtihotapil v Italijo, kjer jih je zamenjal za lire in franke. To se mi je nekoliko čudno odelo. Lojze zna namreč tako malo italijanščine, da bi ga človek lahko že v Postojni na kolodvoru prodal, seveda, če bi kdo kaj zanj dal. Toda jaz sem mu tisti večer vse sveto verjel kot možu. »v katerem ni prevare ne zvijače«.
Drugo jutro se je pa razkrinkal. Spoved se je prišla, ko sva se vračala od maše domov.

»Ponoči sem prav malo spal. Šel sem malo predaleč, zato me peče vest. Zate mi ni žal, da sem te nalagal, za druge mi je pa hudo. Zlasti za gospo dr. Ješetovo, ki me je pozdravila kot »junaka z Matterhorna«. Treba bo pač iti v Kanosso in to takoj, da bom lahko z mirnim srcem zajtrkoval.«
»Kaj nisi bil na Matterhornn?«
»Toliko, kakor tale cucek, ki tukaj mimo leti. Tisti tvoj svet glede poslavljanja od gora me je tako pogrel, da sem vso to komedijo naredil. Najprej sem dobil od Lekovška švicarske znamke. Nato sem pa napisal dve razglednici in jih frankiral. Tisto z Matterhornom sem poslal v Zermatt župniku s prošnjo, naj jo da na pošto. V pismu sem mu razložil, da nočem tebe potegniti. Kakor vidiš je ta gospod sprejemljiv za dobre šale. Drugo sem pa poslal Leskovšku in mu naročil, naj pripise tudi svoj pozdrav. Povem ti pa odkrito, da nisem mislil. da pojde tako lahko na lim. Ko sem prišel včeraj v Bohinj, sem ti hotel takoj povedati, da sem te potegnil z Matterhornom. Toda tvoja sestra, ki sem ji bil povedal resnico, mi je rekla, naj te le še nekoliko časa vlečem za nos.«
Jaz res nisem vedel, ali bi se bil smejal ali jezil. Toda najlepše je šele prišlo.
Po zajtrku mi pravi Lojze, naj mu prinesem razglednico, ki sem jo dobil iz Balsthala.
»Ali poznaš ta kraj?«
»Seveda, to je Balsthal. V njem pa še nisem bil.«
»Pa si bil že večkrat v tem mestu. Poglej natančneje! To je vendar — Maribor.«
Na verandi, kjer sva zajtrkovala, je stalo četvero vesel. Ker se mi je vsakega zdelo škoda, če bi ga zlomil nad Lojzetom, sem šel hitro ven in sedel na prvi kamen, ki je bil še v senci in rosen.
Prav takrat pride mimo gospa Marica.
»Kaj pa delate tu na kamnu?«
»Šesti glavni greh izganjam.« In povedal sem ji vso od dobro mišljenega, pa slabo sprejetega sveta, do »Maribora«, ki sem ga bil dobil iz Švice in ga imel za Balsthal. Pričakoval sem, da se bo nekoliko moje ogorčenosti polastilo tudi nje, pa sem se zmotil. Začela se je prav prisrčno smejati.
»Gospod župnik se je pač maščeval za vse dovtipe, ki ste jih bili naredili na njegov račun v »Plan. Vrstniku«. Opravičevati se mu pa pri meni ni treba. Ko sem namreč sinoči šla od njegovega »predavanja« domov, sem bila prepričana, da ni bil na Matterhornu in da se gre tu le za poredno potegavščino. Vsi, ki smo ga poslušali smo videli, kako je včasih komaj zadrževal smeh, samo vi niste nič opazili. Ste mu pač preveč zaupali.«
Da, preveč sem mu zaupal. Imel sem ga za moža, v katerem ni prevare ne zvijače ...

Janko Mlakar
Slovenec, 18. september 1932
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.